Duet
Novozelandski avtor David Hill (1942) je znan predvsem po svojih romanih za mladino, napisal pa je tudi nekaj leposlovnih del za odrasle. Njegov prvi mladinski Se vid\\'va Simon! je bil preveden v več kot deset jezikov in je prejel številne nagrade. Pred kratkim je pri založbi Miš izšla njegova šesta knjiga v slovenščini z naslovom Duet. Avtor se je nedavno mudil v Sloveniji in poleg prestolnice obiskal še nekaj šol v Mariboru, se udeležil srečanja šolskih knjižničarjev v Novi Gorici, z njim pa smo se na kratko pogovorili tudi mi.
Bukla: Iz vaših knjig razberemo, da ste izjemno dober poznavalec odnosov med mladimi, njihovega obnašanja, mišljenja in dojemanja. Črpate navdihe samo iz svojih dolgoletnih izkušenj, kot profesor na srednji šoli, ali obstajajo še kaki drugi vzvodi, za takšno tematiko knjig?
David Hill: Dolgo sem učil in še vedno se spomnim svojih učencev, spomnim se ne le njih, pač pa tudi drobnih dogodkov. Imam tudi dva otroka in dva vnuka ter ženo, ki je bila do nedavnega profesorica na srednji šoli. Opazoval sem odraščanje svojih učencev in odraščanje svojih otrok. Želel sem si, da bi jima lahko bolj pomagal med njunim odraščanjem. Hči je bila zelo komunikativna, imela je veliko prijateljev, sin je bil bolj zaprt vase, samotar. Oba pogosto nastopata v mojih delih. In tudi sam sem bil nekoč najstnik, svojih občutij iz tega časa se dobro spominjam. Najstniki so nekje na pol, polodrasli in polotroci, a so fascinantni, občudovanja vredni. Ves čas se spreminjajo. Prepričani so, da so močni, trdni, v resnici pa so tako zelo krhki in ranljivi.
Bukla: Nova Zelandija je za mlade bralce eksotična država. Kako so tam urejene socialne razmere za otroke s posebnimi potrebami, kot prikazujete npr. v knjigi Se vid\\'va Simon, ali mladostnike, ki se znajdejo v nepričakovanih težavah (Duet)?
David Hill: V Novi Zelandiji imamo tri milijone prebivalcev, velika dežela je to in vse naše državne socialne službe so razprostrte po njej, ni pa jih dovolj. Mislim, da imamo še kar nekaj organizirane pomoči za otroke s fizičnimi težavami, nimamo pa dovolj organizirane pomoči za otroke z intelektualnimi ali duševnimi težavami. Na področju pomoči otrokom s posebnimi potrebami je storjenega veliko, a nikakor ne zadosti. Eden od problemov, s katerim se soočamo, je zelo pogosta najstniška nosečnost. V šolah imamo sicer v učnih načrtih precej spolne vzgoje, a verske skupine so pri nas zelo vplivne in so proti takšni vzgoji – v tem je glavna težava. V Duetu želim povedati, da se najstniške nosečnosti še vedno dogajajo, in s svojim pisanjem prosim najstnike, naj bodo zelo zelo previdni, ker jim lahko nepremišljenost ali napačna odločitev uniči življenje.
Bukla: Iz knjig, kot sta Saj bo bolje! in Korak pred plameni, je razvidno, da ste tudi dober poznavalec narave in preživetja v njej. Se veliko odpravljate na avanture po prelepi novozelandski divjini?
David Hill: Če si pisatelj, moraš znati preživeti v različnih situacijah in ne le v divjini. Ko sta bila otroka mlajša, smo skupaj veliko hodili po naših gorah in gozdovih. Knjigo Saj bo bolje sem napisal iz osebnih izkušenj, ko sem pri plezanju na goro skoraj povzročil smrt svoje hčere. Ta dogodek mi dolgo ni dal spati in iz njega je nastala knjiga.
Novozelandski gozdovi so zelo drugačni od slovenskih. Drevesa obdržijo listje vse leto, zato so zelo gosti in temni in v njih se je zelo lahko hitro izgubiti. Naši gozdovi so nevarni in terjajo še posebno previdnost. In če se pojavi požar, kot je opisano v knjigi Korak pred plameni, se je nevarnim situacijam težko izogniti.
Bukla: Opaziti je, da po vaših knjigah ne segajo samo mladostniki, temveč tudi starši, učitelji in drugi šolski delavci. Ste kdaj pomislili, da bi napisali kako bolj strokovno knjigo, ki bi odraslim pomagala bolje razumeti mladino, saj je očitno, da vam gre to zelo dobro od rok?
David Hill: Veliko pišem kratke zgodbe za odrasle in pišem tudi za časopise, da bi napisal priročnik za starše, mi ne pride na misel. Naj poudarim, da knjige ne pišem zato, da bi skoznje kaj sporočal ali poučeval, jaz samo pripovedujem zgodbe. Zgodbe so najpomembnejše. Nočem pridigati mladim. Mladih se nikoli ne prime, če jim kaj prepovedujete, če pa jim poveste zgodbo, prisluhnejo. Zgodbe so zelo močen način komuniciranja, in če jih mladi poslušajo, potem je to čudovito. V Duetu, recimo, ne pridigam \\'mladi, počakajte s spolnimi odnosi\\', nikakor! To ni bil moj namen pri pisanju te knjige. Raje z zgodbo povem, kaj vse gre lahko narobe, kaj vse se lahko zgodi tudi čisto povprečnima najstnikoma, dobrima učencema z ljubečimi starši. Priročnika za starše pa ne bom napisal tudi zato, ker nikoli nisem bil popoln oče. Vseskozi sem želel biti ljubeč oče in zelo si želim biti ljubeč dedek. Sam sem pri vzgoji svojih otrok storil toliko napak, vsi starši jih storijo, da nikakor ne morem učiti staršev.
Bukla: Ali imate morda v prihodnosti še kake druge načrte?
David Hill: Vnaprej pa bom počel to, kar počnem zdaj. Rad bi napisal še kak roman za mlade in užival v pisanju kratkih zgodb za odrasle.