Dušan Jelinčič: »Dvojezičnost je neizmerno bogastvo.«
Dušan Jelinčič (1953) je človek mnogih talentov in zanimanj, saj je (bil) aktiven tako pri šahu, športu, potovanjih, alpinizmu ter seveda tudi novinarskem in knjižnem ustvarjanju. Njegov knjižni opus je raznolik in celovit, sega od potopisov in alpinističnih romanov do dram in spominskih povesti, za svoj kratki, a intenzivni roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca pa je letos prejel nagrado Prešernovega sklada, zato smo ob tej priložnosti z njim z veseljem opravili kratek pogovor.
Dušan Jelinčič
Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca
Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju
Mladika Trst, 2023, t. v., 112 str., 17 €
Bukla: Najprej čestitke za nagrado Prešernovega sklada. Kaj vam pomeni ta nagrada?
Jelinčič: Ne bom se sprenevedal ali se skrival za kako slabo mimetizirano patino lažne skromnosti: nagrada mi pomeni veliko in me navdaja z občutkom ponosa in veselja, ki vsebuje odtenke sreče. Je pa tudi nagrada za mojo strast do literature. Med toliko zanimanji, ki sem jim vselej posvečal veliko časa in pozornosti, je namreč branje knjig na prvem mestu. Grede na to pa, da sem začel objavljati relativno pozno – svojo prvo knjigo pri 31-tih letih – vse bolj verjamem, da je bila ta moja ljubezen do branja le kamuflirana želja po pisanju, ki si je nisem upal glasno izpovedati. Temu sta menda botrovala šibko zaupanje vase in pa pomanjkanje časa, saj sem se že od mladih let posvečal raznolikim dejavnostim od športa, predvsem šaha (ki menda ni šport), do potovanj, taborništva, izletništva, publicistike in še bi lahko našteval. Svoj prvi članek sem napisal pri trinajstih letih, sicer pa sem od šestnajstega leta dalje vsako poletje stalno delal.
Bukla: Ste bili kot mlad fant na Črni prsti avgusta 1966, ko je bil planinski dom slovesno preimenovan v očetovo čast? Kako se tega spominjate?
Jelinčič: Bil sem na daljni otvoritvi Doma Zorka Jelinčiča in imel sem neizrekljive, vsekakor čarobne občutke. Neverjetno je, kako se spominjam vsakega trenutka tistega nepozabnega tridnevnega izleta, ki sem se ga udeležil z mamo in zdaj že pokojnim bratom. Spominjam se nepregledne množice ljudi, ki se je v kačasti serpentini vzpenjala po pobočju gore, in naklonjenosti malodane vsakega planinca, ki me je prijazno nagovoril, ob tem pa prijetnega občutka pomembnosti in obenem zbeganosti, ker nisem razumel, zakaj naj bi bil tako pomemben. Spominjam se nadalje neverjetnega sončnega zatona, ki ga doma v središču Trsta, kjer sem tedaj živel, nisem nikoli doživel, pa tudi ponosa ob lahkotnosti, s katero sem prilezel na vrh in se obenem čudil tistim, ki so se stalno ustavljali in sopihali kot lokomotive. Menda je bil ta občutek odločilen, da sem se naslednje poletje pri štirinajstih letih z bratom podal na vsakodnevne izlete po tržaških hribih in kraških poteh. Teh izletov sem do začetka šolskega leta naštel okrog petdeset. Zdaj vem, da sem se tedaj zastrupil z religioznostjo narave in gora, ki me je dve desetletji kasneje ponesla na najvišje gore sveta. Jasno pa pri tem ne smem pozabiti, koliko so k moji ljubezni do hribov prispevali očetovi geni.
Bukla: Vaš oče se je med drugim družil z znanim slovenskim alpinistom in pisateljem Klementom Jugom …
Jelinčič: Moj oče je bil po besedah samega Juga njegov najboljši prijatelj in zaupnik. Uvedel ga je v gore ter šel z njim študirat na univerzo v Padovo, da bi imela v tedanji Kraljevini Italiji, kjer sta po krivični priključitvi Primorske tudi živela, več možnosti za bodočo službo. Z njim je tudi plezal, kakšenkrat se jima je pridružil Vladimir Bartol, ki pa je plezanje kmalu opustil. Nikoli ne bom pozabil, kako je Jug občudoval mojega očeta. Med drugim je ob skupnem plezanju po Severni triglavski steni zapisal v dnevnik: »Zorko primahal, vso noč je hodil. On je držal besedo brez obljub«, le nekaj dni pred smrtjo, ko je zaman čakal soplezalca, pa: »Škoda, da se nisem dogovoril z Jelinčičem. On bi prišel čez drn in strn. Tak je kot jaz: zanj ni zaprek. Pojdem pa sam v steno.« Klement je res potem sam šel v Steno in v tistem, ki se danes imenuje Jugov steber, omahnil v smrt.
Bukla: Kakšna je bila vaša pot od romanov do knjig o gorah?
Jelinčič: Pravzaprav je bila pot vzporedna. Ko sem napisal svoji prvi objavljeni literarni deli, in sicer roman Tema na pomolu in zbirko novel Prazne sobe, ki pa sta izšli kasneje, sem napisal tudi svoja prva gorniška romana, in sicer Zvezdnate noči in Bisere pod snegom.
Bukla: Živite v Italiji, pišete pa predvsem v slovenščini. Lahko rečete, da pri svojem ustvarjanju povlečete »najboljše iz obeh svetov«?
Jelinčič: Dvojezičnost je neizmerno bogastvo, ki se ga tudi mi, ki iz njega zajemamo, verjetno še ne zavedamo v celoti. V sebi namreč gojimo dva jezika, dve kulturi in predvsem dva miselna svetova. To je eno največjih intelektualnih in miselnih razkošij, ki lahko doleti človeka.
Bukla: Ko pregledujem vaš opus, ki vsebuje tako kriminalke kot ljubezenske romane, imam občutek, da ste vzporedno ves čas zasledovali dva vidika: po eni strani vsebinsko visok literarni slog pisanja, ki pa ste ga snovali tako, da bi prišel do čim širšega kroga ljudi. Se morda motim?
Jelinčič: Nikakor. Vselej mi je šlo za kakovost, nikoli pa nisem pozabil na bralca, saj ne skrivam, da pišem le in izključno zanj.
Bukla: Kako je prišlo do nastanka romana Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca?
Jelinčič: Knjigo sem snoval mnogo let, saj nameravam, potem ko bom izpolnil obveznosti z založniki, napisati veliki roman o TIGR-u, nekakšno tigrovsko Ukano. To je bila torej le nekakšna generalka pred epskim tekstom, njen povod pa je bil nedavni natečaj tržaške založbe Mladika in Slovenske prosvete za besedila na tematiko življenja primorskih Slovencev pod fašizmom, na katerem sem potem zmagal. Snoval sem ga torej dolgo, saj imam popisanih že veliko zvezkov s podatki, dogodki in anekdotami, ki bodo potem sestavljali njegovo jedro. Zagotovo pa sem začel razmišljati o knjigi takoj potem, ko so bili objavljeni očetovi spomini, saj sem menil, da je treba tedanje ključno obdobje za postavitev temeljev slovenske identitete in državnosti tudi literarno nadgraditi.
Bukla: Vam je oče veliko govoril o svoji vlogi v protifašistični organizaciji TIGR in o svojih zaporniških letih? Ste imeli veliko lastnih informacij ali je bilo to bolj raziskovalno delo ter očetovi zapiski?
Jelinčič: Oče mi žal ni pripovedoval o svojih legendarnih bojih, in čeprav sem bil še otrok, ko je umrl, vem, da bi ga poslušal z odprtimi usti in ... srcem. Sploh je o tedanjem času zelo malo pripovedoval, na srečo pa je pisal in to je zelo pomembno. Največ je pravzaprav govoril s svojim prijateljem, tigrovcem Francem Kavsom, ki je leta 1938 pripravljal potem neizvedeni atentat na Benita Mussolinija. Zato sem za pisanje romana moral prebrati veliko zgodovinskih knjig in spominov tedanjih protagonistov, poiskal sem nekatere še živeče tigrovce, veliko pa so mi pomagali tudi drugi raziskovalci, ki so pisali o njem. Ne smemo namreč pozabiti, da je bilo o Zorku Jelinčiču napisanih natanko sedem knjig. Največ pa sem si pomagal z očetovimi spomini, ki sem jih s sestro Rado objavil v knjižni obliki že leta 1994 z naslovom Pod svinčenim nebom.
Bukla: Imate zdaj, ko vam je roman prinesel nagrado Prešernovega sklada in s tem tudi dodatno pozornost, občutek, da je vaš dolg do očetove in družinske zgodovine vsaj približno poplačan?
Jelinčič: Ne verjamem, da bo dolg, ki ga ima slovenski narod do Zorka Jelinčiča, sploh kdaj poplačan. Skupno s sodelavci je namreč ustanovil in vodil prvo antifašistično organizacijo v Evropi sploh – TIGR in to svojo ljubezen do naroda plačal z devetimi leti ječe in tremi leti konfinacije. Ampak ne gre za plačilo dolga. Gre za narodno identiteto, ki se spet nevarno krha. Tako bom o svojem očetu kot simbolu pokončne narodne drže, ki temelji na etiki, družbeni pravičnosti in poštenju, še pisal, ker mislim, da le preko epskih zgodb, ki so zapečatene na papirju, ostane spomin na tedanje čase.
Bukla: So to potemtakem vaši prihodnji knjižni projekti?
Jelinčič: Nerad govorim o projektih, ker imam neprijeten vtis, da se ti, ko jih razkriješ, neizbežno izjalovijo. Pa vendar. Najprej se moram pokesati starih grehov. S tremi različnimi založbami sem namreč podpisal tri pogodbe, in sicer za knjigo mojih najpomenljivejših intervjujev, da bi tako idealno sklenil svojo petintridesetletno profesionalno novinarsko kariero najprej na Primorskem dnevniku, potem pa še v slovenskem uredništvu italijanske državne ustanove RAI. Nadalje moram napisati nadaljevanje uspešnice Tržaške prikazni, tokrat z zgovornim naslovom Tržaške ljubezni, ki bo hkrati izšla v italijanščini, naposled pa še avtobiografijo. Komaj potem se bom lotil ... svojih novih sanj ...
Bukla: Srečno na vaši nadaljnji poti med knjigami in v gorah.