Esad Babačić: »Ljudje vendarle niso tako zelo zadovoljni s svojimi uspehi.«
Esad Babačić (1965), slovenski pesnik, pisatelj, esejist (Rožančeva nagrada za Veš, mašina, svoj dolg?) in občasni založnik, je v zadnjih letih objavil kar nekaj knjig, nazadnje roman Balkonci (2022) in Dnevnik čuvaja (2024), zdaj pa je izšel njegov nenavadni, a pomenljivi priročnik za osebno rast, v katerem se na izviren, tudi poetski način poigrava s pojmom (ne)uspeha. Ob tej priložnosti smo z njim opravili kratek pogovor – tudi o vlogi (ne)uspeha v posameznikovem življenju.
Esad Babačić
Priročnik za neuspešne
ilustracije: Janja Baznik
Primus, zbirka SamoSvoji,
2025, m. v., 158 str., 23 €
Bukla: Za vami je več kot štiri desetletja književnega ustvarjanja: številne pesniške zbirke, nagrajene pesmi, nagrajena zbirka esejev itn. Kako bi na kratko opredelili to obdobje in svoj knjižni opus?
Babačić: Opredelil bi ga kot vihar, ki se še ni povsem polegel. Včasih še zapiha malce močneje in me spomni na tisti veter, ki je pihal nekoč. Ker me zanima, kako se bo končalo, preprosto ne neham, in to ne glede na vse posledice, ki jih ima to moje početje, ta moj neuspeh, ki ga ne more zmanjšati nobena pohvala.
Bukla: Zase pravite, da ste bili vedno razpeti med nostalgijo in angažiranostjo. Je v zadnjem obdobju – v kontekstu (ne)uspešnosti – kaj od tega pretehtalo?
Babačić: Brez tega boja v meni ne bi bilo pisanja. Nenehno me vleče v občutja, ki me držijo na meji med nekoč in danes. Čeprav preteklost ne obstaja zares, jo rad zbudim vsaj v besedah, ki mi omogočajo potovanje nazaj. Tudi moja angažiranost je prej nekakšno zdravilo za melanholijo, iz katere se nisem nikdar rešil, in nič ne kaže, da bo kdaj kaj drugače; zato tudi je videti, kot da sem ujet v nekakšno vertikalo nostalgije. V resnici sem obsojen na ta naš trenutek, ki nam je vsem dosojen in usojen. Ko sem pisal Balkonce in se poigraval z mislijo, da bi nekoč nekje odprl Muzej pank kulture, se mi je razodelo, da smo bili pisci pankovskih besedil nekakšni otroci, ki so prišli iz prihodnosti; toliko verzov smo namreč napisali, ki so napovedali naše usode, nekateri še preveč natančno. Te prerokbe se kar ne nehajo uresničevati. Nekateri se pač težje sprijaznimo z dejanskim stanjem in bruhamo ogenj tudi takrat, ko je že vse požgano. Ne vem, kako drugače opredeliti to svoje početje.
Bukla: Vseeno pa se zdi, da v zadnjih letih doživljate ustvarjalni preporod …
Babačić: Vsega je krivo pisanje za časopise, še posebej moja kolumna v Delu, lovljenje rokov, ki ti vedno znova pretijo, da te bodo pokončali. Nikoli si ne bi mislil, da sem lahko tako produktiven, in še vedno mislim, da veliko tega, kar sem napisal, sploh ne bi napisal, če ne bi moral. To je kot nekakšno prekletstvo, ki me spremlja že od samega začetka. Sicer pa sem prej sprehajalec in opazovalec kot pa zapisovalec, čeprav se pogosto konča tako, da se moje stopinje znajdejo na papirju.
Bukla: Objavili ste številne pesniške zbirke, vendar nas v zadnjih letih nagovarjate predvsem s proznimi besedili. Se je zgodil avtorski premik?
Babačić: Nisem prepričan, da se je zgodil kakšen poseben avtorski premik, samo verzi so se potuhnili v prozne poskuse. Poezija je še vedno tam nekje in čaka, da pade prvi sneg.
Bukla: Kako najlažje prepoznati (ne)uspešnega človeka?
Babačić: Uspešni ljudje se izogibajo neuspešnih. Žal pri nas denimo tako še najlažje spoznaš uspešne oziroma jih sploh ne spoznaš, ker se te izogibajo. To je tudi usoda uspešnih, ki ostajajo sami, na svojih otokih sreče, ki so si jo kupili s krvjo in znojem neuspešnih. Sicer pa vsak od nas dobro ve, da mu na koncu ne uspe. Ampak če že, potem danes najlažje spoznaš (ne)uspešnega človeka po tem, kako zelo si prizadeva, da bi bil uspešen, pa mu ne uspe.
Bukla: Je slovenski pisatelj po definiciji (ne)uspešen?
Babačić: Kakor se vzame. Za nekoga je uspeh že dejstvo, da mu uspe dokončati delo, ki ga je začel. Zame denimo je uspeh že to, da sploh napišem novo knjigo. Lahko pa je uspeh tudi dan, ki ga preživim brez kakršnekoli želje po pisanju. Za večino je uspeh, da niso slovenski pisatelji. Oziroma da jim ni treba biti slovenski pisatelj.
Bukla: Kakšna je po vašem povezava med (ne)uspehom in svobodo v najširšem smislu in (ne)uspehom ter pomanjkanjem časa?
Babačić: Žal je tako, da uspeh in svoboda ne gresta skupaj. Veliko (ne)uspešnih prepozno spozna, da so za lastni uspeh zastavili tudi svojo svobodo; tisti trenutek, ko so pomislili, da jo lahko kupijo s svojim uspehom, so jo že izgubili. In seveda je bil najbliže odgovoru Kris Kristofferson v svoji pesmi Me and Bobby McGee, sploh v verzu, ki pravi, da je svoboda samo druga beseda za to, da nimaš več česa izgubiti. Kdo si sploh upa zastaviti vse za svobodo? Vsi vemo, kaj to pomeni, zato od tega bežimo. Sicer pa, kako že pravijo uspešni? Čas je denar. Kam so šli vsi brezčasni ljudje? Kupovat čas!
Bukla: V knjigi Priročnik za neuspešne ponudite novo definicijo umetnosti: sposobnost, da v teh utrujenih časih ostanete spočiti …
Babačić: Zdaj je prepozno, čas je naredil svoje in tudi sam sem utrujen. Mislim, da je to prava misija nemogoče: izogniti se tej splošni utrujenosti, ki je posledica naše vsevednosti, našega vtikanja nosu v vse tisto, kar bi moralo ostati spočito. Edino, kar lahko glede tega storim, je spraševanje, kdaj se je to zgodilo in zakaj.
Bukla: Lahko poveste kaj o svojih prihodnjih knjižnih projektih, verjamem, da (ne)uspešnih?
Babačić: Še naprej se dopisujem z Majo Slovenc, brez katere ne bi bilo moje prejšnje knjige Dnevnik čuvaja. Skupaj z Majo, ki je bila moja soseda na Poljanah, kjer sem preživel otroštvo in začetek najstniških let, bova dokončala trilogijo, ki se je začela z Balkonci, mojim prvim proznim delom. Zaradi takšnih srečanj sem hvaležen pisanju. In če smo že pri Poljanah: pred tedni mi je pisala hčerka moje osnovnošolske učiteljice slovenščine, edine učiteljice, ki je v meni začutila nekakšen potencial – tudi njej moram čim prej odpisati. Seveda Dvojina ni edini projekt, ki ga imam v mislih, a mi je trenutno najbliže in se mu mislim posvetiti v naslednjih mesecih. Kot zdaj kaže, pa bo treba še kaj več napisati o uspehu in neuspehu, saj je dal Priročnik za neuspešne marsikomu misliti; po prvih reakcijah sodeč, ljudje vendarle niso tako zelo zadovoljni s svojimi uspehi, kot se je to morda zdelo. Težava tega časa je, da se sploh ne poznamo več, zato se tudi delimo na uspešne in neuspešne, kar je velika škoda. Zakaj si ne bi pomagali in skupaj postali veselo neuspešni, tako kot takrat, ko je bilo dovoljeno več svobode in manj uspeha. In da ne pozabim. Zima bo prinesla tudi pesniško zbirko, belo od snega.