Fenomen Arta Paasilinne in drugi prevodi iz finščine
Eno od najpogostejših vprašanj, ki mi jih sogovorniki zastavijo kot prevajalki finske književnosti (poleg tega, kako in predvsem zakaj sem se začela učiti tega ugrofinskega jezika), je: »Kakšni pa so pravzaprav finski avtorji? So vsi tako zabavni kot tisti Pasi … Pasolina?« »Kot Arto Paasilinna?« jim priskočim na pomoč. Saj, le kdo bi si pravilno zapomnil vse tiste dvojne soglasnike in predvsem samoglasnike. Odgovor na to vprašanje ni preveč zapleten. Naj se zdi še tako presenetljivo, vsi finski avtorji ne pišejo tako kot Paasilinna.
Finska književnost je zelo raznolika in v zadnjih desetih letih – predvsem po zaslugi subvencij Centra za promocijo finske književnosti FILI in uspešnega nastopa države kot častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2014 – vse bolj mednarodno prepoznavna in uspešna.
Največja zasluga za to, da Slovenci sploh poznamo Paasilinno, gre prav njegovi dolgoletni prevajalki Jelki Ovaska, ki se je z njim spoznala na Finskem in že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja slovenskim založnikom predlagala, naj izdajo njegova dela. Slovenski prevodi so bili tako sploh med prvimi prevodi tega avtorja, ki danes velja za klasika in je preveden v približno štirideset jezikov. Zanimivo je, da Paasilinna s svojim specifičnim humorjem in zgodbami o posebnežih, ki se ne morejo ali nočejo prilagoditi družbenim normam, ni enako priljubljen povsod po svetu. Poleg sosednjih skandinavskih držav je največ njegovih prevodov izšlo v nemščini in francoščini, ki jima z desetimi prevedenimi romani že sledi slovenščina, zelo priljubljen pa je tudi v Italiji. V angleščini sta izšla le dva prevoda Paasilinnovih del: kultni roman Zajčje leto in Tuleči mlinar.
Primer Arta Paasilinne lepo kaže, kako lahko prevajalci vplivamo na to, kateri avtorji oziroma dela bodo izšli v ciljnem jeziku. Kljub temu da danes finski založniki in literarni agenti veliko bolj obveščajo svetovne založbe o svojih knjižnih novostih kot na primer pred tridesetimi leti, pa je še vedno prevajalec tisti – zlasti pri nekoliko bolj »eksotičnih« jezikih, med katere spada tudi finščina – , ki ima dostop do izvirnih del in lahko prvi presodi o njihovi kakovosti. Upam si trditi, da brez Jelke Ovaska Slovenci ne bi poznali Arta Paasilinne oziroma zagotovo ne bi imeli prevedenih toliko njegovih romanov.
Seveda je treba poudariti, da je Jelka Ovaska prevedla tudi številna druga pomembna finska dela, med katerimi bi izpostavila finski narodni ep Kalevala, za katerega je prejela Sovretovo nagrado, ter roman Neznani vojak finskega klasika Väina Linne. Toda Arto Paasilinna je tisti, ki ostaja med bralci najbolj priljubljen in prepoznan. Njegova priljubljenost pa nedvomno prispeva tudi k zanimanju za druge finske avtorje in avtorice, tako med založniki kot med bralci. V zadnjih letih je tako izšlo tudi precej drugih zanimivih finskih del, na katera velja opozoriti.
Eno od prvih imen finske književnosti v svetu je trenutno Sofi Oksanen, sodobna pisateljica mlajše generacije, ki ji je z romanom Očiščenje uspel neverjeten mednarodni preboj. Že na Finskem so prodali več kot 200.000 izvodov tega dela (zavidljiva številka, če pomislimo, da ima Finska 5,5 milijona prebivalcev), po svetu pa več kot milijon izvodov. Njeni romani so bili do zdaj prevedeni že v več kot 50 jezikov, med drugim tudi v slovenščino – roman Očiščenje je v prevodu Bibi Ovaska Presetnik leta 2011 izšel pri založbi Didakta, letos pa bo v prevodu avtorice tega prispevka pri založbi Beletrina izšel njen roman Ko golobice izginejo. Sofi Oksanen, ki prihaja iz finsko-estonske družine, v svojih delih pogosto tematizira polpreteklo zgodovino Estonije in usode ljudi, ki so razpeti med svoja hotenja in neusmiljeno kolesje zgodovine. Poleg tega neposredno spregovori o krutosti sovjetskega režima med okupacijo Estonije.
Zelo zanimiv avtor je tudi Kari Hotakainen, eden od najbolj priljubljenih in uveljavljenih avtorjev srednje generacije, ki je prejel že vse najpomembnejše finske literarne nagrade, njegova dela pa so prevedena v več kot 20 jezikov. V svojih romanih se Hotakainen loteva aktualne družbene stvarnosti z mojstrskim prikazovanjem zgodb in usod posameznikov. Njegovo pisanje odlikuje svojevrsten humor, zgoščen v duhovitih aforizmih, ki deluje kot odlična protiutež težjim temam, ki jih po navadi načenja. V slovenščini imamo prevedena dva njegova romana: Kar nam je usojeno in Zakon narave (oba izšla pri založbi Sodobnost, prevod J. P.).
Velik uspeh je s prvencem Križišče štirih poti uspel avtorju Tommiju Kinnunenu, ki se je lani mudil v Sloveniji ob izidu slovenskega prevoda pri Cankarjevi založbi (prevod J. P.). Kinnunen v svojem romanu tematizira usode več generacij družine iz manjšega mesta na severu Finske in pri tem zajame tudi najpomembnejše zgodovinske dogodke 20. stoletja, predvsem drugo svetovno vojno, ki še vedno pogosto odzvanja v sodobni finski književnosti in meče dolgo senco na finsko družbo. Omeniti velja še Roso Liksom, pisateljico in vizualno umetnico, ki je v osemdesetih letih finsko literarno javnost presenetila s svojimi kratkimi zgodbami, za katere so značilne neizprosna neposrednost, temačnost in drzna raba jezika. Poleg črnega humorja to prozo odlikuje prav suverena raba tako laponskega narečja kot mestne govorice, s čimer je avtorica ob izidu dvignila nemalo prahu in si zagotovila mesto med sodobnimi klasiki finske književnosti. Njena zbirka kratke proze Temni paradiž bo letos izšla pri Cankarjevi založbi (prevod J. P.).
Kot lahko vidimo, je sodobna finska književnost tematsko in jezikovno zelo raznolika in živa, mnogi avtorji so se uspeli uveljaviti tudi v tujini. Pri tem je treba poudariti velik pomen Centra za promocijo finske književnosti FILI, ki vsako leto nameni približno 600.000 evrov za subvencije prevodov finskih del v tuje jezike. To se jim vsekakor obrestuje, saj trenutno po svetu vsako leto izide med 300 in 400 prevodov finskih del v približno 40 jezikih. V primerjavi s stanjem pred petnajstimi leti je opaziti velikanski napredek, saj so takrat prevajali le peščico finskih avtorjev – poleg že omenjenega Arta Paasilinne na primer še avtorico legendarnih muminov Tove Jansson in Miko Waltarija. Pri FILI-ju se dobro zavedajo tudi pomena književnih prevajalcev, brez katerih dela finskih avtorjev ne bi dosegla mednarodne prepoznavnosti, zato jih podpirajo s prirejanjem strokovnih izobraževalnih seminarjev in konferenc, z rezidenčnimi bivanji na Finskem in z nasveti prek spletne skupnosti prevajalcev.
Julija Potrč je prevajalka iz finščine, angleščine in estonščine. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca. Od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.