Feri Lainšček: »Nekaj trubadurskega je v tem in nekaj neukrotljivega.«
Feri Lainšček (1959) na knjižnem področju ustvarja že več kot štirideset let, v tem času pa je postal eden od najbolj prepoznavnih, cenjenih in tudi prodajanih pisateljev, ki je z močjo svoje literarne izpovedi, izbranim jezikom in prepoznavnim prekmurskim melosom zaznamoval slovenski knjižni prostor. V zgolj nekaj tednih so mu izšle tri knjige iz treh različnih vsebinskih področij pri treh različnih založbah. Ker se že dolgo poznava, je pogovor potekal v bolj neformalnem vzdušju.
Feri Lainšček
Kurja fizika
Kurji pastir, knj. 3
Beletrina, 2024, t. v., 252 str., 27 €, JAK
Bukla: Ko sva se dogovarjala za ta intervju, je bilo rečeno, da jaz raje tečem, ti pa raje pišeš. V zvezi s svojo pravkar končano trilogijo pa si dejal, da je šlo za maraton. Kako se je ta začel, kako je potekal, je bilo proti koncu kaj krize in si zadovoljen z doseženim rezultatom?
Lainšček: Šala mala. Saj vem, kaj vse počneš, ko ne tečeš. Ampak tale primerjava z maratonom mi je lahko zdaj v pomoč. Najprej ni bilo videti, da bo to tek na dolge proge. Šele ko so se mi po mnogih poskusih resnično odstrli spomini na otroštvo, sva se z urednikom dogovorila za trilogijo. Trajalo je šest let, a je nastajala v treh etapah, tako da sem lahko vmes počival. Predvsem pa sem o svojem pisateljskem početju znova premislil. To se mi zdi pomembno, saj nisem želel napisati nadaljevanke, temveč tri samostojne romane, ki lahko stojijo tudi zase. Mislim, da se mi je to posrečilo. Čutim, da se je vse skupaj zaokrožilo tako, kot sem si želel. Tudi če ti romani ne bi nagovorili toliko bralcev ali bi celo ostali v predalih, bi mi bili enako dragoceni. Pomagali so mi, da sem se vrnil v lastno otroštvo. Se spravil z vsemi, ki sem jih tam kdaj srečeval, in naposled prepoznal vzorce, po katerih živim.
Bukla: Po Douglasu Adamsu, avtorju Štoparskega vodnika po galaksiji, je odgovor na vsa vprašanja 42. Ravno 42 let pa je minilo tudi o nastanka romanesknega prvenca Peronarji. Kaj pove razgled na prav toliko let tvojega romanesknega ustvarjanja?
Lainšček: »42 bo v redu,« si je dejal Douglas Adams, ko je prišel do točke, kjer je superračunalnik moral odgovoriti na bistvena vprašanja. Kasneje je priznal, da se je le šalil, pa vendar je ustvaril eno najbolj znanih skrivnosti v popularni kulturi. Številka 42 je postala nekakšen simbol za vse, kar je neznano in skrivnostno. Zaradi tega mi je všeč, da si me povezal s to številko. »42 bo kar v redu,« lahko torej pritrdim. Zadovoljen sem, čeprav še nisem našel odgovorov na vsa vprašanja in odkril vsega, kar sem šel nekoč davno iskat. Ali, če povem drugače: nisem še v položaju, ko bi si dejal, ustvaril sem pač, kar sem znal in zmogel, zdaj je, kar je. Še zmeraj zrem naprej in o svojih delih, ki jih gledam v retrovizorju, ne znam kaj dosti povedati. Romani imajo, tako kot ljudje, pač različne usode. Nekateri obležijo v neznosni samoti zaprašenih knjižnih polic, drugi pa gredo iz rok v roke in morda nikoli ne nehajo potovati. Vesel sem, da je večina mojih med slednjimi.
Bukla: Trilogija Kurji pastir je s prvima dvema deloma doživela izjemen odziv, s Kurjo fiziko pa se je zaključila z junakom še vedno v rosnih letih. Je bil tak avtorski načrt že na začetku, da ostaneš v skoraj romantičnih časih junakove mladosti?
Lainšček: V prvem romanu sem iskal čas tistega zgodnjega otroštva, ki se ga zavestno ne spomnimo. To je čas, za katerega je pesnik Ciril Zlobec dejal, da nam v življenju manjka in se nam zato zdi, da prihajamo iz neznanega. V drugem romanu sem iskal čas otroškega magičnega mišljenja. Vedel sem namreč, da je bila ta faza pri meni zelo izrazita. Zdi se mi, da me je po svoje zaznamovala za celo življenje. Tretji roman sem v resnici želel napisati le zato, da sem lahko opisal, kako sem se kot prvošolec prvič do ušes zaljubil. No, v resnici pa sem ga moral napisati tudi zato, ker je to čas, ko so se očetu in mami končno uresničile življenjske sanje. Zgradila sta namreč hišo.
Bukla: Ob izidu Kurjega pastirja si dejal, da si ob pisanju izvedel veliko o svojih starših, česar prej nisi vedel. Kaj si pa spoznal ob pisanju Kurje fizike?
Lainšček: Veliko tega je, kar zdaj vem in razumem drugače kot takrat, ko sem gledal na stvari z otroškimi očmi. Lahko razumem, zakaj sta v določenih primerih ravnala, tako kot sta. Verjetno pa je tudi res, da je bil ta moj pisateljski maraton pravzaprav nekakšno sprehajališče za vračanje. Nisem se vračal z nostalgijo, temveč z željo, da bi se soočil s tem, od kod prihajam. Zdaj vem, kaj me je oblikovalo. Ker bolje poznam starše, prednike in njihove svetove, bolje poznam tudi sebe. Poznam zgodbe in arhetipe, po katerih živim.
Bukla: Bomo kdaj spoznali, kaj se je s Fêrekom dogajalo kasneje, v času odraščanja in naprej?
Lainšček: Vse, kar sem doslej napisal, je na nek način moja duhovna biografija. Veliko tega, kar se dogaja mojim literarnim junakom, sem tudi sicer doživel, le da je tista resničnost literarno spremenjena. Roman Ajša Najša, recimo, navdihuje moja osnovnošolska ljubezen, roman Peronarji študentsko življenje v Ljubljani, roman Namesto koga roža cveti druženje z našimi Romi, roman Petelinji zajtrk dolgoletno prijateljevanje z mehanikom na Kroški ulici v Murski Soboti, roman Strah za metulje v nevihti vojaščina v Zemunu … In še je tega. Ko si me prej spraševal o pogledu nazaj, se mi je zdelo, da se pravzaprav ne spomnim romanov, temveč številnih dogodkov in dogodivščin, ki so jih po svoje narekovale. Ne zdi se mi, da sem veliko pisal, temveč se mi zdi, da se mi je v življenju veliko dogajalo.
Feri Lainšček
Verjeti, verjeti
Pesniška knjiga
ilustracije: Zora Stančič
Cankarjeva založba, 2024, t. v., 72 str., 22,98 €
Bukla: Še leto dni pred romanesknim prvencem, torej leta 1981, je izšla pesniška knjiga Kot slutnja radovedno. Zdaj je pri Cankarjevi založbi izšla nova zbirka Verjeti, verjeti. Kako se je v tem času spreminjal tvoj odnos do pesnikovanja?
Lainšček: V mladosti sem pisal modernistično poezijo in celo sodeloval s pokojnim Francijem Zagoričnikom, ki je bil kot avantgardist naklonjen mojim pesniškim eksperimentom. Nato sem nekako spoznal, da me zgolj raziskovanje izraznih sredstev in načinov kot ustvarjalca ne zadovoljuje, predvsem pa mi ne omogoča polnega pesniškega izraza. Sledilo je dolgo obdobje, ko ni izšla nobena moja pesniška zbirka. Potreboval sem spoznanje, da se čas modernizma izteka, naveličal sem se leteti v jati in šele potem sem se lahko odpravil po svoje. Rekel sem si, če vidiš dva pesnika, ki sta si na las podobna, je z enim gotovo nekaj narobe. Tu štejejo le unikati. Pri ustvarjanju gre vendar tudi zato, da nisi kot drugi …
Bukla: S pesniško knjigo Ne bodi kot drugi si pred leti dosegel nesluten obseg bralcev in kupcev knjig, ki jih zdaj nagovarjaš tudi z Verjeti, verjeti. Kako so nastajale pesmi, ki so objavljene v njej?
Lainšček: Ko pišem pesmi, v resnici ne razmišljam o tem, da bodo kdaj objavljene v knjigi. Če bodo preživele vsaj nekaj časa in se jih bo nabralo dovolj, verjetno že bodo. Moja prejšnja zbirka je pri Cankarjevi založbi izšla leta 2016. Pesmi za knjigo Verjeti, verjeti so se torej kar dolgo nabirale. Nekatere zato bralci že poznajo. Zaokrožile so po družbenih omrežjih ali so bile uglasbene. Slišali so jih lahko na mojih nastopih. Tako je pač moje življenje s poezijo. Nekaj trubadurskega je v tem in nekaj neukrotljivega. Po pesniško se sprašujem, kako se počuti pesem v zaprti knjigi.
Bukla: Verjeti, verjeti je že četrta zbirka, opremljena z estetskimi ilustracijami Zore Stančič. Kako sta sodelovala pri nastanku te zbirke?
Lainšček: Zorine likovne intervencije so nekaj najlepšega, kar se je moji poeziji sploh lahko zgodilo. Že od začetka se odlično razumeva in sva si dobra, a to, kar potem nastane v njeni delavnici, nikoli ne izhaja iz najinega pogovora, temveč je rezultat njenega pogovora s poezijo. Ne vem, kako ji to uspeva, a njene risbe se nikoli ne spreminjajo v ilustracije, temveč so nekakšne sopomenke. Ne vem, kako naj to povem, verjetno gre za to, da se razsežnost pesmi in območje risbe pač na nek skrivnosten način začutita. Ob zadnji knjigi mi je sicer rekla: »Konji ljubezni – res ne vem, kako naj to narišem.« A njena knjiga je spet tako lepa, da jo kar listam in listam.
Feri Lainšček
Družina
ilustracije: Marta Bartolj
Miš, 2024, t. v., 29 str., 29,95 €, JAK
Bukla: Pravkar je pri založbi Miš izšla še slikanica Družina, ki jo je ilustrirala Marta Bartolj. Kako je prišlo do nje?
Lainšček: Te slikanice zagotovo ne bi bilo, če ne bi prišla Irena in Janez Miš na predstavitev mojega romana Kurji pastir v Cankarjevem domu. Tam sta slišala odlomek s to mačjo štorijo in – kot sta mi takoj po predstavitvi povedala – v njem zagledala zgodbo za slikanico. Zamisel je bila njuna, sam pa sem imel potem lahko delo, saj besedila iz romana nisem niti kaj dosti spreminjal. Nastala je čudovita slikanica, ki priča o tem, kako zlahka lahko knjiga nastane, če ima založnik nos za dobro zgodbo.
Bukla: Je lahko kaj lepšega, da odlomek iz knjige za odrasle rodi knjigo za otroke?
Lainšček: Te knjige sem res posebej vesel. S čudovitimi ilustracijami Marte Bartolj se je ta mačji zagovor družine spremenil v arhetip, ki mu tudi ljudje ne bodo mogli oporekati.
Bukla: Tri knjige treh različnih žanrov pri treh različnih založbah. Kako v splošnem ocenjuješ sodelovanje s slovenskimi založniki?
Lainšček: Morda je naključje, verjetno pa niti ni, da bodo te tri knjige izšle ravno pri založbah, s katerimi najbolje sodelujem. Beletrina skrbi za moje romane, Cankarjeva založba za poezijo, pri Založbi Miš pa bo to že moja tretja knjiga za mlade bralce. Gre za založbe, ki znajo v vseh pogledih poskrbeti za knjigo in so vsekakor veliko prispevale, da so bile nekatere moje knjige pri njih tudi večkrat ponatisnjene. Čeprav morda pri nas ni v navadi, mi dovoli, da se jim tokrat glasno zahvalim in jim kot avtor pripišem najvišjo oceno.
Bukla: Ponavadi na koncu knjižne avtorje vprašamo o njihovih prihodnjih knjižnih projektih. Tokrat bom vprašal drugače: kaj pišeš oziroma o čem razmišljaš zdaj – o novem romanu, novih pesmih ali novi knjigi za otroke?
Lainšček: Veliko je še tega, o čemer bi rad kaj napisal. Še zmeraj se čudim, občudujem in upam. Iščem občutke lepega in odgovore na nova in nova vprašanja. Verjamem, da na večni tehtnici dobrega in zla, ki tudi ta čas zlovešče niha, lahko kaj dodam na strani dobrega.