Festival Forum Tomizza 2026
Podelitev nagrade Lapis Histriae: Maja Klarić, Aida Šečić Nezirević, Milan Rakovac, Alena Begić in Goran Vojnović
Začelo se je na pogrebu leta 1999. V boljše življenje so pospremili pisatelja Fulvia Tomizzo v rodni Materadi. Milan Rakovac, njegov prijatelj, Soistran, ki živi v Zagrebu, nekdanji urednik in še vedno pisatelj, vsekakor pa najbolj odmeven glas Istre, je menda od žalosti vzkliknil nekaj v smislu: »Pa dajmo vsaj vsako leto narediti komemoracijo za Tomizzo!« Tako je nastal Forum Tomizza, mednarodno obmejno srečanje, ki je letos kot po navadi potekalo v Kopru, Trstu in Umagu, v mestih in jezikih Fulvia Tomizze.
Orient Express: vsi drugačni, vsi enakopravni
Na letošnjo temo Orient Express so v vseh treh mestih potekali simpoziji, branja poezije in kratkih zgodb, dve razstavi, koncert ter podelitev nagrade Lapis Histriae za najboljšo kratko zgodbo. Na dveh predvečerih v Kopru sta bili gostji Alida Bremer, ki je predstavila svež prevod romana Sanje in kulise (KUD ACC Zrakogled, prevod Urška P. Černe), in Lea Ypi z romanom Pokončna (Mladinska knjiga, prevod Sanda Šukarov). Izšel je prenovljeni vodnik Koper v pogledu Fulvia Tomizze Jasne Čebron, trijezična knjižica Milana Rakovca Hostaria Histria in prevod romana Stablo snova (L’albero dei sogni) Fuliva Tomizze (Mestna knjižnica Umag, prevajalka Lorena Monica Kmet).
Zvestim obiskovalcem se vsako leto pridruži več mladih pisateljev, pesnikov, raziskovalcev različnih profilov. Na razpis za kratko zgodbo Lapis Histriae je letos prispelo 151 zgodb v hrvaškem, italijanskem, bosanskem, srbskem in črnogorskem jeziku. Strokovna žirija, pisateljici Laura Marchig, Tea Tulić in pisatelj Goran Vojnović, je podelila tri nagrade. Prvo nagrado je prejela Alena Begić (Ljubljana) za zgodbo S prozora. Aida Šečić Nezirević (Sarajevo) je za zgodbo Bjeli pijesak prejela drugo in Maja Klarić (Umag) za zgodbo Adamova djeca tretjo nagrado. Zgodbe in referati gostov bodo kot vedno objavljeni v dveh zbornikih.
V referatih se je zvrstilo mnogo različnih zgodb, misli, raziskav, razsvetlitev in razširitev horizonta in orienta, prav vsak prispevek bi bil vreden posebne pozornosti, a naj na tem mestu izpostavim le enega od drobcev, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin. To je zgodba, ki jo je povedala hrvaška pisateljica Alida Bremer o izkušnji življenja v Nemčiji: »Moj mož, potomec staršev iz arabskega sveta, je prvih petdeset let svojega življenja v Nemčiji preživel v mestu, kjer živimo še danes, in bil precej neopažen s strani nemške večine. Po letu 2015 pa se je to spremenilo in nenadoma je začel prejemati komplimente, kot je: 'Zelo dobro govorite nemško.' Mož se je zahvalil in povedal, da je to njegov materni jezik, v katerem je opravil vse šolanje, tako da ni poseben dosežek, da ga dobro govori. Nakar je od sogovornikov prejel nadaljnjo pohvalo: 'Ampak vseeno ste se zelo dobro integrirali.' Vedno znova se sprašuje, v kaj se je integriral, saj v Nemčiji živi že od drugega leta in je pravzaprav pravi Nemec v vseh pogledih, razen po imenu in kraju rojstva, a nič ne pomaga – ker se število migrantov iz arabskega sveta v Nemčiji povečuje, v očeh okolice vse bolj postaja tujec,« je zaključila Alida Bremer v referatu na letošnjo temo in tako povzela duha srečanja v norem svetu.