Festivalsko poletje in literarne nagrade
28. ŽIVA KNJIŽEVNOST
Letos je med 29. 8. in 5. 9. potekal 28. literarno-glasbeni festival Živa književnost. Vsak večer so se vrstili književni pogovori, avtorska branja in koncerti na prepoznavnem odru pred Galerijo Škuc. Prizorišče je vedno umeščeno na ulico, tako da postane dogajanje del njenega utripa in posledično tako festival kot ljubljanski Stari trg zaživita v medsebojni izmenjavi.
Živa književnost sestoji iz treh prepletajočih se delov, ki jih sestavljajo tuji in domači avtorji in avtorice ter stični večer obojih. Na slednjem se predstavijo prevedena besedila, ki so nastajala na prevajalski delavnici. Gre za enotedensko mednarodno sodelovanje v Danah pri Sežani, na katerem udeleženci in udeleženke medsebojno prevajajo besedila drug drugega. Letos so se na tak način povezali galicijski pesniki in pesnice Yolanda Castaño, Jesús Castro Yáñez, María Lado ter Veronika Dintinjana, Barbara Jurša in Gašper Malej. Dogodek organizira Center za slovensko književnost.
Na oder je stopila Vanessa Martínez Rivero iz Peruja. Njene pesmi prepoznavajo telo kot teritorij, ki si ga prisvaja oblast, telo kot teritorij boja. Poezijo je prebiral Javier Bozalongo iz Španije, ki je večer prepojil z bolj intimističnimi toni. Ignacy Karpowicz iz Poljske, bralcem bolj znan po romanih Baladine in romance ter Osti, je spregovoril o zadnji, v slovenščino prevedeni knjigi Ljubezen, ki tematizira homoseksualnost v senci družbene stigme in homofobijo.
Nastopila sta tudi dva domača avtorja, ki sta v zadnjem času objavila biografiji, posvečeni dvema pesnikoma. Matjaž Lunaček je napisal svojevrstno poetično biografijo Rimbaud, za vedno. Vlado Vrbič, poznavalec Karla Destovnika Kajuha, pa je strnil svoje raziskovanje v literarni biografiji Prestreljene sanje. Mlada pesnica Natalija Milovanović je s prvo avtorsko zbirko Samoumevno razgrnila upesnjevanje svojega položaja in doživljanja sodobne družbe. Na odru se je razpravljalo tudi o ustvarjanju Alje Adam in pesmih iz njene zadnje knjige Privlačnosti.
Ob njih so zaigrali glasbeniki različnih žanrov, od šansona do rocka, jazza in improvizirane glasbe. V popoldanskih urah je potekal spremljevalni program O' živela knjiga. Festivalu Živa književnost, ki na Starem trgu gnezdi že 28. leto, bodo v spominu ostali verzi gostje iz Peruja. Vanessa Martínez Rivero je zapisala: »Naj vse pomeni nekaj v svojem dvomu.«
DOLGO POLETJE IN KRATKA ZGODBA
Pred kavarno Založbe Goga v Novem mestu so se od julija do konca avgusta zvrstili trije festivali. Začeli so z Rudijem Potepuškim, festivalom ulične umetnosti za vse generacije, nadaljevali so z Novomeškimi poletnimi večeri, kombinacijo literarnih pogovorov, koncertov in otroških predstav. Med dobro obiskanimi dogodki so letos kar tri teme sprožale spontane aplavze publike: pogovor o knjigi Kanibal in čarovnica, pogovor o drugi svetovni vojni na Dolenjskem in o knjigi Plan B. Dogodki so v prvi vrsti namenjeni promociji knjig, o katerih teče pogovor, kakopak seveda knjigam in spodbujanju branja. Kar za Novo mesto pred kavarno Goga, ne samo v času poletja, drži. Gre za preverjen koncept. Vrhunske avtorice, avtorji, artikulirani in znani govorci dobro vplivajo na promocijo in prodajo knjig.
Konec avgusta je prišel na vrsto Novo mesto short, festival pripovedovanja in kratke zgodbe. Rdeča nit dveh pripovedovalskih večerov in pogovora je bila meja. Zaključili so ga s podelitvijo nagrade novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta. Prejel jo je Carlos Pascual za Nezakonito melanholijo. Prvič letos se je v celoten nabor zbirk kratkih zgodb, ki jih je prebrala in prečesala žirija, uvrstil avtor, ki sicer živi in ustvarja v Sloveniji, ne piše pa v slovenščini. »Posvojili smo tuje športnike, glasbenike, direktorje in druge tuje strokovnjake, ki delajo v Sloveniji, naj torej tako velja tudi za avtorice in avtorje. Nedvoumno so del naše literarne scene, pišejo za slovenske založbe, naj bodo njihova dela torej končno uvrščena v sodobno slovensko umetnost,» so zapisali pri Založbi Goga. Nominiranci so bili Marko Golja z delom Prepozno, pozneje (LUD Literatura), Anja Mugerli: Čebelja družina (Cankarjeva Založba), Carlos Pascual: Nezakonita melanholija (LUD šerpa) in Agata Tomažič: Nož v ustih (Goga). Nominiranci so letos prvič pred festivalom gostovali v Kopru in Ljubljani.
Rdečo nit festivala Novo mesto short – meja – so najprej predstavili skozi pripovedovanje Ivane Djilas, Maide Džinić, Gorana Vojnovića, Vlada Kreslina, Nore Verde, Tanje Stupar Trifunović in magičnega Iztoka Mlakarja. Slišali smo do sedaj neobjavljene, predvsem pa osebne zgodbe, povezane z mejo. Novomeščani so že navajeni, da Goga vabi pronicljive pripovedovalce, ki niso nujno tudi literarni ustvarjalci. O meji so naslednji dan duhovito, analitično, osebno in angažirano govorili tudi Andrej Šter, Aljoša Pužar, Tanja Stupar Trifunović. Slednja je avgusta gostovala na Gogini rezidenci, izšel pa je tudi prevod njene knjige Ure v materini sobi.
FESTIVAL IZREKANJA
Festival Izrekanja poteka od leta 2018 v Celju v organizaciji KUD Izrekanja in podpori Osrednje knjižnice Celje. Njegov ustanovitelj in umetniški direktor Kristian Koželj si je za cilj festivala zadal izpostavljanje in predstavitev mladih pesniških glasov. V svoji četrti izvedbi (med 25. in 28. 8.) svojemu poslanstvu dodaja založniško dejavnost, s katero želi ostajati zvest svoji želji, da ponudbo neprestano nadgrajuje in dopolnjuje. Prva izdaja v festivalski knjižni zbirki Izrekanja bo pesniška knjiga Jennifer Clement, sicer osrednje gostje festivala, z naslovom Ledeni mož: nove in izbrane pesmi. Ameriško-mehiško avtorico slovenski bralci poznamo po romanih Vdova Basquiat in Molitve za ugrabljene.
Hrbtenica in srce festivalskega delovanja pa ostajata nespremenjena: združevanje vrhunske poezije in performativne umetnosti, odpiranje prostora mladim ustvarjalcem in vpetost v domače okolje. Dijaki Gimnazije Celje so na temelju poezije osrednje gostje pripravili recital z naslovom Razmišljam o gnezdih, pod režijsko taktirko Maje Gal Štromar pa je bil izveden glasbenoscenski projekt Človek naj bo sojen po sanjah. S tem večerom so se poklonili Tomažu Šalamunu, sicer tudi velikemu prijatelju Jennifer Clement.
Neke noči neke deklice nekje umirajo – koreopoezija na podlagi istoimenske pesniške zbirke Katje Gorečan je bila predstavljena drugi dan festivala, ko se je odvil tudi koncert skupine Same babe.
Tretji večer je bil namenjen nastopu dosedanjih lavreatov nagrade mala Veronika in predstavitvi letošnjih nominirancev.
Festival je svoj zadnji večer posvetil Bini Štampe Žmavc. V letu svojega jubileja je najprej pri KUD Sodobnost International izdala čudovito pesniško zbirko Drobne pesmi, prav v času festivala Izrekanja pa so ji pri Založbi Pivec izdali antologijo v dveh knjigah in tako počastili eno najpomembnejših slovenskih pesnic in nedvomno prvo pesniško ime Celja.
36. MEDNARODNI LITERARNI FESTIVAL VILENICA
»Vilenica je jin-jangovsko mešanje spontanosti in načrtovanosti, podzemlja in nebes, htoničnosti in želje po tem, da bi postali sublimni.« Tako mednarodni literarni festival Vilenica, enega najpomembnejših evropskih literarnih dogodkov, opiše pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Milan Dekleva, letošnji slovenski avtor v središču.
Vilenica, festival v organizaciji Društva slovenskih pisateljev, je metafora jezikovne in kulturne raznolikosti, svoj srednjeevropski značaj pa izkazuje z nagrado vilenica, ki se za vrhunske dosežke na področju literarnega ustvarjanja in esejistike podeljuje izključno srednjeevropskim avtorjem. V soboto, 11. septembra 2021, zvečer, je predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc v prelepi kraški jami Vilenica nagrado slovesno podelil avstrijskemu pisatelju Josefu Winklerju. Odraščal je v dolini reke Drave na avstrijskem Koroškem, »več kot sto kilometrov oddaljen od slovenskega govornega območja, na majhni kmetiji sredi vasi, zgrajene v obliki križa«, do svojega sedemnajstega leta ni vedel za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem, »o tem ni bilo govora ne v šoli ne v cerkvi«. Kot nagrajenec Vilenice je svoj govor začel s citatom nemške pesnice Marie von Ebner-Eschenbach, ki je nekoč dejala: »Ljudi brez duše ne moreš navdušiti, lahko pa jih fanatiziraš.«
Vilenica dušo ima, letos, na njeni 36. ediciji, je sodelovalo 13 avtorjev iz 10 držav – poleg nagrajenca ter slovenskega avtorja v fokusu še Stefan Bošković (Črna gora), Zoltán Danyi (Madžarska), Matthias Göritz (Nemčija), Jazra Khaleed (Grčija), Larissa Lai (Kanada), Lena Ruth Stefanović (Črna gora), Nenad Veličković (BiH) ter slovenska avtorica Kristina Hočevar in koroški slovenski pesnik Jani Oswald. Od leta 2006 posebno skupino gostov Vilenice predstavljajo avtorji, ki zastopajo vsakokratno »književnost v središču«. Na 36. Vilenici sta poleg omenjenih gostov tako sodelovala tudi Portugalca Sandro William Junqueira in Álvaro Seiça, sodobno portugalsko literaturo pa sedaj lahko spoznavamo v novoizdani vileniški antologiji z naslovom A luz do sol calada (Tiha sončna svetloba), ki sta jo uredila Aljaž Koprivnikar in Ricardo Marques.
Festival Vilenica živi sedanjost, čas, ko se ponovno soočamo z izostrenim družbenopolitičnim dogajanjem, vznikanjem nacionalizmov ter totalitarizmov in spremenjeno izkušnjo bivanja v pandemičnem svetu. Svoj pogled med letoma 2020 in 2024 usmerja v temo Evropa se širi in krči, lani jo je začela razpirati z vprašanjem Quo vadis?, geslo 36. festivala pa je bilo Strah in pogum. Odziv na čas, v katerem smo se zaradi svetovne pandemije znašli v fizični, a tudi vse večji socialni in psihološki izoliranosti, se je izkristaliziral v osrednje vprašanje: Ali je strah le druga plat poguma? Vilenica je se je vnovič izrekla za nujnost poguma sredi strahu – »poguma, ki nas povezuje, poguma, ki spregovori, ko vsi molčijo, poguma, ki se iz napisanih besed prevaja v družbena dejanja,« kot je zapisal Aljoša Harlamov, predsednik žirije festivala.
FESTIVAL DNEVI POEZIJE IN VINA
Jubilejni 25. Dnevi poezije in vina so se začeli s pesniško karavano, ki je z branji pesnikov z vseh koncev Evrope (Balázs Szálinger, Martin Solotruk, Aljaž Primožič, Dimitris Angelis, Lukas Debeljak, Patrick Cotter, Bine Debeljak, Claudio Pozzani, Nina Dragičević, Marko Pogačar, Tom Veber, Jose F. A. Oliver, Blaž Božič, Lily Michaelides, Liu Zakrajšek, Selahattin Yolgiden, Efe Duyan, Ajda Bračič, Dejan Aleksić, Špela Setničar, Alen Bešić, Tanja Božić, Josep Pedrals, Luka Benedičič, Ahmed Burić, Helena Zemljič, Thorkil Jacobsen, Tomaž Rode …) zavzela mestne ulice, Ljubljano pa za en dan razglasila za evropsko prestolnico poezije. Na izbranih geografskih točkah mesta, povezanih s slovensko literaturo, smo s prepletom mednarodnih pesnikov, predstavnikov festivalov evropske platforme za poezijo Versopolis in perspektivnih imen mlade slovenske literature prepotovali prostore raznolikih poetik, jezikov in kultur. Več kot 65 dogodkov, 32 pesnikov iz 19 držav so Ptuj in številna druga slovenska ter zamejska mesta spremenili v odprt prostor poezije, glasbe, umetnosti in vina ter intimnih pesniških prostorov, v katerih je vsakdo našel svoj prostor. Letos je zaživel tudi nov spletni umetniški projekt Share a Light, pod katerega se podpisujemo digitalni umetniki in uveljavljeni literati Valerie Wolf Gang, Jaka Železnikar, Aljaž Koprivnikar in Aleš Šteger. Z optimističnim, pozitivnim sporočilom, ki nagovarja ves svet, zremo v prihodnost. Izbrali smo digitalni zemljevid povsod in ves čas hkrati: globalni interaktivni spletni zemljevid sreče in upanja, v katerem bodo svojo luč prižigali in delili ustvarjalci z vsega sveta, začenši z več kot 300 pesnicami in pesniki največje evropske platforme Versopolis. Projekt s širjenjem svetlobe spodbuja ne le upanje, medkulturno sodelovanje, dialog in mreženje, pač pa tudi vabi v skupno virtualno okolje ustvarjalce, strokovnjake s področja digitalizacije, širšo javnost in predvsem mlade. V digitalnem svetu gradi družbo prihodnosti brez meja. Na www.sharealight.eu lahko svojo luč poezije dodate tudi vi.
FESTIVAL LITERATURE SVETA FABULA
Festival Literature sveta Fabula je svoj program izgradil okoli fokusa Prihodnost = Privilegij?, skozi katerega smo skupaj s prepoznavnimi avtorji in avtoricami (Vladimir Sorokin, Deborah Levy, Džoha Alharti, Marek Šindelka, Claudia Durastanti ter Enis Maci) preiskovali heterogene možnosti življenja, človekove migracije oziroma osebne ter družbene transformacije, ki ob raziskovanju simbolnih, geografskih in mentalnih teritorijev vselej nosijo tudi vprašanje o posameznikovem (de)privilegiranem položaju v družbi. Literarno dogajanje z več kot 30 dogodki je že tradicionalno nagovarjalo vse generacije in strukture bralstva, najmlajšim so pripravili Mlado Fabulo, strokovni publiki pa teoretski sklop Fabula v teoriji, skozi katerega smo še v septembru spregovorili o tem, kaj vodi in kaj prinese razpad neke skupnosti, a na drugi strani ponudili tudi širši premislek, v kakšnih skupnostih si želimo živeti v prihodnje. Festivalsko dogajanje je zaokrožil razgiban spremljevalni program, ki je spodbujal literarno življenje v Ljubljani, pri čemer je ekipa Fabule (Aljaž Koprivnikar, Katja Šifkovič in Mihaela Hudi) s sorodnimi literarnimi institucijami gradila mostove med literaturo in drugimi umetnostmi, krepila povezovanje slovenskega in mednarodnega literarnega sveta, z inovativnimi idejami pa pozornost namenila tudi prostoru širše družbene skupnosti ter večjemu prenosu literature v javni prostor. Nastala je tudi prva inštalacija Glasovi Fabule, ki omogoča poslušanje literature na vrtu Društva slovenskih pisateljev.
FESTIVAL PRANGER
V soboto, 4. septembra, se je v Rogaški Slatini sklenil 18. Festival Pranger, ki je tudi tokrat nanesel polno dragocenih pogovorov tako na Prangerjevih razpravah, na katerih se soočajo kritiki in pesniki ter bralci, kot druženjih, ko se uradni festivalski del zaključi in debate naselijo podobno tehtne, temeljite, zabavne, ostre, žalostne, vznesene ter drugih sort vsebine.
Jedrni del festivala pa zasnujejo prav Prangerjevi kritiki. Vsakokrat po tri z dveletnim mandatom izbere festival. Kritiki pa vsako mandatno leto izberejo vsak po tri pesnice in pesnike. Z letošnjo izdajo so se tako poslovili Veronika Šoster, Peter Semolič in Diana Pungeršič. Oba Prangerja so močno zaznamovali z generacijsko in stilsko izjemno pestrim naborom in ponudili vpogled v raznolikost sodobne slovenske pesniške produkcije, obenem pa na razpravah pomembno prispevali s pronicljivimi študijami vseh izbranih zbirk. Letos so »dali na pranger«: Manco Košir, Muanisa Sinanovića, Majo Vidmar, Iva Stropnika, Dejana Kobana, Marka Matičetovega, Krištofa Dovjaka, Nino Medved in Anjo Novak – Anjuto, soočenja pa je vešče in vajeno vodila Maja Šučur.
Prav tako je Pranger prinesel novo Stritarjevo ime. Letos je prejemnik nagrade za književno prevpraševanje in razčlenjevanje literature na poglobljen način – podeljuje se za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij – Robert Kuret, za katerega je Stritarjeva žirija v sestavi Veronika Šoster (Stritarjeva nagrajenka 2020), Martina Potisk in dr. Zoran Pevec zapisala, da je »natančen bralec ter pretanjen in zagnan presojevalec literarnih del, njegova kritiška besedila pa se ne bojijo ubiranja neuhojenih poti, zato je njegovo pisanje spontano in polno nepričakovanih izhodišč, sklepov ali zasukov«. Morda festival res ne polni nogometnih stadionov, je pa zagotovo izjemno pomemben za nadaljnje raziskave in razvoj tako pesniške kot kritiške pisave in zato tudi nekakšen unikum na slovenskem literarnem prizorišču.
Posnetki vseh letošnjih dogodkov so na ogled na Prangerjevem YouTube kanalu.
FESTIVAL ANGAŽIRANEGA PISANJA ITN.
Letošnji Festival angažiranega pisanja Itn. smo izvedli s skoraj povsem prenovljeno programsko ekipo, ki je bila v povprečju nekoliko starejša od prejšnjih. Nekatere članice in člani so tudi odrasli s festivalom, saj je letos potekal že petič. A že drugič avgusta in skrčen na dva dneva, že drugič smo se zaradi epidemije dobivali zlasti preko spleta, tako da smo se z nekaterimi novinci prvič spoznali šele tik pred festivalom. Vse to pa ni pomembneje vplivalo na vsebino festivala, ki ostaja zavezana prepletu literature in družbe, iskanju novih, zanimivih načinov razmišljujočega in navdihujočega pogovora o knjigah in svetu. V petek, 27. avgusta, smo v domačnem vzdušju Vodnikove domačije v Ljubljani začeli s sproščenim bralskim krožkom o fantazijski literaturi kot odsevu politične in socialne realnosti, z gostoma, prevajalcema Igorjem Harbom in Kajo Bucik Vavpetič. Nadaljevali smo z zelo aktualnimi predavanji o tem, kaj so manifesti in kako jih pisati, o čemer so nam pripovedovali Suzana Tratnik, Nina Dragičević in Primož Vitez, programska izhodišča gibanja pa je predstavil član Mladih za podnebno pravičnost. Vrhunec prvega večera je bil odlični osebni performans po knjigi Maxa Porterja Bridkost je stvar s peresi, performans, ki ga tradicionalno prirejamo v sodelovanju s Pionirskim domom in v katerem ne postavimo na oder le knjige, ampak tudi odnos bralcev do prebranega. Večer pa smo nazadnje zaključili s koncertom dvojca PTČ.
Žal nismo kaj dosti ponočevali, saj nas je v soboto zjutraj že čakal zajtrk z avtorji, kjer smo letos jedli in klepetali z Natašo Kramberger, Primožem Čučnikom in Bronjo Žakelj. Temu je sledil izredno zanimiv in še kako potreben pogovor o šoli med epidemijo z Markom J. Užmahom, Mašo Gril in Aiko Zakrajšek. Ker nas je zanimalo, o čem govorimo, ko govorimo o neoliberalizmu, smo prisluhnili predavanjem Gorazda Kovačiča, Gorana Lukića in Katje Praznik; pozno popoldne pa smo predstavili še letošnjo publikacijo, ki je bila posvečena pravici do protesta in kaznovanim protestnikom oziroma aktivistom. Vrh drugega večera je bil tokrat razdeljen na dva dela: tradicionalno »Menjalnico poezije«, na kateri si še neuveljavljeni pesniki in pesnice izmenjajo pesem z uveljavljenimi, ter pesniško branje »Vsaka pesem najde svoj glas«, na katerem smo skupaj z gosti brali iz antologije Nezbrani komadi. Ob svečah in naših najljubših pesmih se je letošnji festival, ki je nastajal vse od lanskega novembra, vmes proizvedel več aktualnih spletnih dogodkov, cel kup idej in zamisli, ki jih bomo uporabili še v naslednjih izdajah, na katerem so večino dogodkov organizacijsko in operativno izvedli naši dijaški in študentski sodelavci in sodelavke, nazadnje končal. Čeprav smo bili v avgustovski termin zaradi epidemije prisiljeni, ga bomo najbrž obdržali, vseeno pa si želimo, da bi se lahko naslednje leto družili svobodneje tako med pripravo kot izvedbo ter šesti festival priredili še tesneje povezani. Se vidimo!
VERONIKINA NAGRADA
Jubilejno, petindvajseto Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta je prejela Tina Kozin za zbirko Nebo pod vodo, ki je izšla pri založbi Litera. Kot v obrazložitvi zapiše komisija: »Tina Kozin v svoji tretji pesniški zbirki izkazuje nenavadno zrelost, ki se precej oddaljuje od glavnih tokov sodobne pesniške govorice, vsakršna oznaka bi bila tu seveda neprimerna in navsezadnje nujno abstraktna. Vsekakor gre za redko pesnjenje, katerega morda največja odlika je, da se za na videz skopimi, a vendar premišljenimi in celo preciznimi pomenskimi mrežami in imaginativni prodornosti skriva neverjetna jezikovna energija, ki jo lahko ob površnem, morda pa celo ob drugem in tretjem branju zlahka spregledamo.«