Finalisti nagrade kresnik
Ko tole pišem, smo pred podelitvijo Delove nagrade za najboljši slovenski roman kresnik. Ne vem, kdo bo prižgal kres na Rožniku. Vem, kako so se me romani dotikali, kaj sem shranila v bralsko malho, kakšen spomin. Potemtakem ne govorim (le) o romanih, temveč o svojem bralskem plesu z njimi. (Opomba uredništva: ob zaključku redakcije je bilo že jasno, da je nagrado kresnik prejel Andrej E. Skubic. Čestitamo!)
Katarina Marinčič, Po njihovih besedah, Modrijan
Spoštovanje in občudovanje avtorice sta osnovna občutka ob branju te jezikovno in slogovno bravurozne pisave mešanih zvrsti, navdihnjenih s tremi avtobiografijami, poklon razsvetljenski tradiciji, z začimbami duhovitosti in ironije, razrahljano z drobnimi opazkami. Njen Karl May pravi: »Pisal sem o duši. Ves čas o duši.« Bralka ne prepoznavam duše, temveč doživljam roman nevtralno v negibnosti in se čudim poetičnim formulacijam: »v žametnem zavetju svojih vek« ... Sledi drama v verzih na odru moža, ki mu je roman posvečen?
Veronika Simoniti, Kameno seme, Litera
Nesrečna ženska sprosti potlačeno agresijo, ko zaluča kamen čez ograjo na sosednji vrt s hrupno zabavo. Kamen nekomu poškoduje oko. In na hrvaškem otoku Anti preplete moške in ženske z občutki sramu zaradi svoje zaznamovanosti v klobčič, ki ga je usoda kotalila iz družine v družino. Spominjanje, obžalovanje, kesanje, prekrivanje, skrivanje … Trodelni roman, napisan kot preplet kratkih zgodb z različnih perspektiv posameznih pripovedovalcev, tematizira resničnost z jasno strukturo in stvarnim jezikom, ki ob koncu razpira vprašanje: Kaj je normalno?
Andrej E. Skubic, Samo pridi domov, Modrijan
Rojeni romanopisec spretno plete zgodbo glavnega junaka Leona Berdena, odvetnika v svetu politične mafije in tajkunov. Jezik sočen, živ, pripoved tekoča, kot bi brali kriminalko, ki sploh ni izmišljija, temveč povzetek današnjega stanja (tudi slovenskega) sveta. A kot bralka sem zaznala ljubezenski roman o obupanem moškem, ki hoče svojo mladostno ljubezen vrniti v njun dom. Saj Leon vendar vse počne zaradi žene! Kot je zapisal podjetnik Matjaž Gantar v knjigi Moška pisma: »Ženska je moškemu njegova glavna boginja. (Zanjo) bi se na trepalnice postavil, na konec sveta bi s čolnom na vesla odplul … Ali pa vrtal nafto.« Zanjo je Leon Berden postal junak, za svojo ženo. Da bi prišla spet domov.
Marko Sosič, Kratki roman o snegu in ljubezni, Litera
Da je lepota lahko grozna in da je groza lahko lepa, me je spreletelo ob branju poetičnega romana o dvigovanju potlačenih travm in strahov iz nezavednega v spomin in sanje junakinje Alme, ki se kot voda pretakajo v dušo njene mladostne prijateljice Olge, saj smo ljudje povezani kot vezne posode. Zlo obstaja in se vedno znova prebija z dna na površje. Strašna je ta tema, s katero se moramo soočiti, strašna! Najstrašnejša, ker jo gosti Almin sin, ki noče več govoriti njenega (slovenskega) jezika. Zarotitveni roman, ki opominja, da »zlo pride v nas skozi ozke reže, komaj zaznavne reže ignorance, zavisti, sovraštva in bede«.
Dušan Šarotar, Panorama, Beletrina
Roman je dobil naslov po sliki Gerharda Richterja z retrospektive v galeriji Tate Modern pred štirimi leti. Naslikana je pesem, ki jo nosi globoko v sebi Šarotar, poet z besedo in fotografijo, tista pesem, ki jo je za svojo »pripoved o poteku dogodkov« zaslišal tudi v glasovih emigrantov, pribežnikov, Judov in pisateljskih tovarišev na Irskem, v Belgiji in Sarajevu. Samotni popotnik hodi v dom svoje duše pit jezik notranjih in zunanjih pokrajin, da bi se njihova tihotna lepota uprla hrupu in površnosti sveta, da bi slišali vodo (jezera, morja, reke), »ki ne posreduje zgolj črk in besed, marveč tudi vzdihljaje, ritem, tišino, bitje srca, strah, ljubezen in smrt; torej ne zgolj pomena, marveč tudi smisel«.