Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: finalistke nagrade modra ptica

Finalistke nagrade modra ptica za najboljši izvirni mladinski roman

Renate Rugelj, Bukla 152, 5. 2. 2020

Finalistke nagrade modra ptica za najboljši izvirni mladinski roman

Na fotografiji: Simona Semenič (nagrajenka), Suzana Tratnik, Manka Kremenšek Križman, Luna J. Šribar in Davorka Štefanec (foto: Borut Krajnc)

Alenka Veler – urednica in predsednica žirije modra ptica

»Na natečaj je prispelo 42 rokopisov 28 avtoric in 14 avtorjev. Žirija je prebrala kar nekaj pustolovskih in fantazijskih romanov, večina je bila problemskih. Tematsko so prijavljena dela zelo raznolika. Avtorji in avtorice pišejo o življenju sodobnih mladostnikov, njihovih stiskah in težavah, s katerimi se srečujejo tako med vrstniki kot v družini, vedno bolj pa so prisotne tudi teme, ki obravnavajo pasti uporabe družbenih medijev. Sodeč po izplenu natečaja bi lahko rekla, da se še vedno največ pišejo realistični, problemski romani, tesno za petami pa so jim fantazijski,« je na začetku pogovora povedala Alenka Veler.

O nagrajencu in finalistih je odločala žirija v sestavi urednikov in ured­nic založbe Mladinska knjiga in Cankarjeve založbe: Alenka Veler (predsed­nica), Aljoša Harlamov (podpredsednik), Irena Matko Lukan, predstavnici MK Trgovine in sektorja Prodaja Katja Kovač in Tatjana Stojič ter Bojan Švigelj, glavni urednik založbe Mladinska knjiga.

Bukla: Ali natečaj Modra ptica uresničuje svoj namen in poslanstvo?
Veler: Z natečajem smo zelo zadovoljni. Doslej smo razpisali tri za mladinski roman in na vsakega od njih prispe več rokopisov, ti so tudi vedno bolj kakovostni, zato delo žirije ni preprosto. Mnoga od prispelih del obetajo, da lahko iz njih nastanejo dobri romani. O tem priča tudi izplen prejšnjih natečajev*: prvi (2013) je dal tri romane, izkupiček drugega (2016) pa je kar šest knjig – izšla je zmagovalka, vse finalistke in kmalu bomo izdali še drugi roman iz bere rokopisov, ki so obetali, niso pa bili uvrščeni med finaliste. Založba s tem uresničuje enega od ciljev natečaja: pridobili smo kakovostne rokopise, ki so v veliki večini dobro sprejeti tako med bralci kot v strokovni javnosti, ki jim namenja nagrade in nominacije. Obenem je založba bogatejša še za tri avtorice in tri avtorje, s katerimi pred tem nismo sodelovali, nekateri pa za mladino še niso pisali. Rastoči delež uveljavljenih avtorjev kaže na to, da je nagrada v našem prostoru pridobila ugled in kredibilnost, ob tem pa je zelo pomembno še dejstvo, da se ob podelitvi vsake modre ptice za mladinski roman fokus obrne na poročanje o mladinski književnosti, za katero po navadi v splošnih medijih ni prostora.

Bukla: Kako ste zadovoljni z letošnjimi finalistkami in kaj lahko nestrpni bralci pričakujemo?
Veler: Veselimo se del vseh letošnjih finalistk in zmagovalke. Dobili smo otroško pustolovko, brezkompromisen, pomemben problemski roman, nenavadno mešanico realizma in fantastike, še en klasični problemski roman ter fantazijsko ljubezensko zgodbo, predstavnico žanra, ki se med mladimi zelo bere, v slovenščini pa skorajda nimamo omembe vrednih del. Simone Semenič, avtorice zmagovalnega romana, ne poznamo kot pisateljice za otroke, ampak prepričana sem, da bo njeno Skrivno društvo KRVZ pustilo trajnejšo sled v slovenski mladinski književnosti. Sem pa prepričana tudi, da bo iz tega natečaja zagotovo nastala še kakšna knjiga poleg teh, ki so bile uvrščene v finale, in se veselim dela z avtorji in avtoricami.

 

Simona Semenič – dobitnica nagrade modra ptica 2020

Bukla: Po bogatem dramskem opusu ste se lotili pisanja proze in takoj prejeli nagrado – kakšni so občutki in predvsem kakšna je razlika med pisanjem enega in drugega?
Semenič: Moram reči, da sem se proze lotila že pred dramskim opusom. Po podelitvi nagrade sem v svojem računalniku preverila, kateri je najzgod­nejši datum datotek, v katerih so osnutki romana Skrivno društvo KRVZ, in ugotovila, da sem ga začela pisati maja 2009, če ne že prej. Prvo verzijo sem končala decembra 2010.
Sicer pa sem od nekdaj želela pisati prozo, v najstniških letih sem pisala kratke zgodbe, hodila sem na delavnico JSKD pod mentorstvom Lojzeta Kovačiča. Potem me je pot zanesla drugam, ampak želja po pisanju proze, predvsem romana, je bila vedno prisotna.
Nagrade sem zelo vesela, pomeni mi vzpodbudo k pisanju proze, morda se je bom zdaj res lotila.
Razlika med pisanjem dramatike in proze je v misli na naslovnika. Ko pišem dramatiko, se ves čas ukvarjam z gledališkim medijem. Vsako situacijo v svojih dramah preizprašujem z različnih vidikov uprizoritve in poskušam predvideti različne uprizoritvene možnosti. Pri pisanju romana tega nisem počela, sem si pa namesto odra bolj intenzivno predstavljala bralca, pri pisanju prve verzije svojega starejšega sina, pri pisanju zadnje verzije pa svojega mlajšega sina. Zamislila sem si, kaj bi jima bilo zabavno, kaj bi jima bilo vznemirljivo, in sem temu sledila.

Bukla: Zakaj ste se odločili kandidirati na literarnem natečaju Modra ptica za mladinska dela in kako ste izvedeli zanj?
Semenič: Prvič sem kandidirala že s prvo verzijo tega romana leta 2012. Ne spomnim se, kako sem izvedela za natečaj.

Bukla: Se vam zdi, da natečaji in posledično nagrade spodbujajo mlade in nove pisce k ustvarjanju ali mora biti za pisanje kak drug motiv?
Semenič: Mislim, da natečaji in nagrade niso in ne morejo biti edini niti največji motiv za pisanje, vsekakor pa so pomembna vzpodbuda tako za neuveljavljene kot tudi za uveljavljene pisce. Finančna nagrada pri samozaposlenih ustvarjalcih velikokrat, žal, pomeni tudi pomemben vir dohodka. Ustvarjalec ima z nagrado tudi več možnosti, da prejme pisateljsko štipendijo, rezidenco ali kaj podobnega. Ampak tudi v primerih, kjer nagrade ne prinesejo finančne koristi, mislim, da so pomembna vzpodbuda.

Bukla: Kako oziroma kje ste našli zgodbo za svoj mladinski roman? Ga lahko na kratko predstavite? Kdo so junaki in kaj počnejo?
Semenič: Sin, ki je imel takrat osem let in je bil predan viteštvu, je želel, da mu napišem roman o vitezih. Ko sem začela pisati, me je zaneslo drugam. Glavni lik je tako postal Črt, mojemu starejšemu sinu je namreč ime Črtomir. Njegov najboljši prijatelj je Vid. Takrat še nisem vedela, kako bo ime mojemu drugemu sinu, odločala sem se med imenoma Vitomil in Kajetan, zato sta Črtova prijatelja Vid in Kaj. Če bi bila deklica, bi bila verjetno Izabela, tako je Kajeva sestrica postala Iza. Štirje prijatelji najdejo skrivnostni zemljevid, ki jih popelje po Ljubljani. Tu je še zmaj in zmajeslovec dedi Konstantin in tudi marsikak nepridiprav, tako da dogodivščin ne manjka.

Bukla: Ste mama dveh odraščajočih otrok, spremljate, kaj in koliko mladi berejo danes? Se vam zdi, da je to dovolj?
Semenič: Moja sinova bereta zelo veliko, žal oba večinoma samo še v angleščini. Oba sta navdušenca nad fantazijskimi romani. Trudim se, da bi jima podtaknila tudi kako drugo literaturo, ampak moram priznati, da sem pri tem precej neuspešna.

Bukla: Kaj pa sami najraje berete in kdaj najdete čas?
Semenič: Med gledališko sezono berem predvsem čtivo, ki ga potrebujem za delo. To so drame udeležencev dramske delavnice, ki jo vodim v Trubarjevi hiši literature, dramatika nasploh, proza, strokovna literatura, ki je v zvezi z mojim pisanjem. Med sezono ne berem skorajda nič, kar bi ne bilo povezano z mojim delom. Branje zase si privoščim poleti. Zelo rada berem kriminalke, najraje imam Henninga Manklla pa tudi druge skandinavske piske in pisce. Ko preberem nekaj kriminalk in z njimi pridobim kondicijo za branje, kakor temu pravim, nadaljujem z vso mogočo literaturo. Od leposlovja do strokovnih knjig ali člankov, ki me zanimajo ali jih potrebujem za delo.

Bukla: Kakšni so vaši prihodnji ustvarjalni načrti? Nove drame? Leposlovje? Razmišljate o romanu za odrasle?
Semenič: Trenutno končujem novo dramo, potem pa si želim vzeti malo predaha od pisanja dram. Želela bi napisati še en otroški roman, po nagradi me k temu neutrudno priganja mlajši sin Vitomil. Razmišljam tudi o romanu za odrasle, nekaj osnutkov že imam, ampak se mi še ni uspelo resno spraviti k pisanju. Morda se bom zdaj.

 

Manka Kremenšek Križman – finalistka

Bukla: Kako bi pa vi bralcem opisali svoj odnos do knjig in kaj vam pomenijo?
Kremenšek Križman: Knjige zame pomenijo možnost premika v vzporedne svetove. Ti me spremljajo, dokler knjige ne odložim in marsikdaj še dolgo potem. Knjige mi predstavljajo svojevrsten užitek, ki ni nujno neposredno vezan na branje. Včasih namreč samo sedim pred svojo knjižno omaro in gledam hrbte knjig. Ob tem se velikokrat počutim, ne vem, če je to najbolj ustrezna beseda, bogato. Lebdeče. Knjige mi pomenijo tudi uspavanje. Branje je moj ritual pred spanjem. Brez nekaj prebranih strani težko zaspim. Z malo patetike lahko zase rečem: berem, torej sem.

Bukla: Zakaj ste se odločili kandidirati na literarnem natečaju Modra ptica za mladinska dela in kako ste izvedeli zanj?
Kremenšek Križman: Že dolgo pišem krajše tekste. Svoj čas sem pisala pravljice, v zadnjih letih pa pišem predvsem kratke zgodbe za odrasle. To mi leži. Ustreza mi na nekaj straneh skozi neko zgodbo priklicati čustvo, občutenje, razpoloženje, ki naj bi se, vsaj tako si domišljam, dotak­nilo bralca. Po letih pisanja kratkih zgodb pa sem začutila potrebo, da se poskusim z daljšim tekstom, in ta roman je moj prvi. Glede natečaja Modra ptica mislim, da je v slovenskem prostoru, če vsaj malo spremljaš literarno dogajanje, že dovolj usidran in ga ni treba iskati z lučjo. Poleg tega gre za nagrado osrednje slovenske založbe in že zaradi njenega ugleda ima modra ptica »težo«.

Bukla: Ste svoj roman napisali prav zaradi natečaja ali ste ga zaradi natečaja samo dokončali?
Kremenšek Križman: In eno in drugo. Kot že rečeno se je v nekem trenutku pri meni pojavila želja po stvaritvi daljšega teksta. Obrisi dogajanja v romanu so obstajali že pred samo objavo natečaja. Ko je bil natečaj objavljen, sem se usedla za mizo. Prvič sem roman odposlala na natečaj pred štirimi leti, vendar tistikrat nisem bila uspešna. Tekst je moral odležati v predalu dve leti. Pred ponovno oddajo sem ga predelala, vnesla nove poudarke, nove elemente, druge odstranila, ga skratka obklesala.

Bukla: Kako oziroma kje ste našli zgodbo za svoj roman? Ga lahko na kratko predstavite? Kdo so junaki in kaj počnejo?
Kremenšek Križman: Po zgodbo, vsaj v grobih obrisih, mi ni bilo treba hoditi daleč. Imela sem jo doma, jo na neki način živela. Okvir je torej moja družina, ki pa sem jo seveda malo spremenila, ji veliko odvzela in marsikaj dodala. Imam hčerki, ki pravita, da sem prekopirala njune dia­loge, način razmiš­ljanja, želje in njun osnovnošolski milje. Pri čemer pozabita dodati, da je v glavni junakinji tudi nekaj mene same. Roman je napisan v obliki dnevniških zapisov devetošolke Lucije, ki mukoma zbira točke za umetniško gimnazijo. Šole namreč ne mara preveč, zanima jo le risanje. Vzporedno s tem preboleva nedavno smrt sestre, podobno kot smrt svojega otroka prebolevata tudi njena starša. Ker se o tem ne znajo ali ne zmorejo pogovarjati, ostaja v svojih občutenjih osamljena. Ob tem se sooča še z istospolno usmerjenostjo svoje najboljše prijateljice in prvo ljubeznijo. Njena mama, ki dela kot prostovoljka v begunskem centru (zgodba se dogaja leta 2015, ko je bila begunska kriza v Evropi na vrhuncu), nekega dne domov pripelje begunsko deklico Suri. Lucija sprva čuti do begunke odpor, sčasoma pa dekličina prisotnost družino ponovno poveže. Problemski roman torej, ki se ukvarja z žalovanjem, odraščanjem, begunstvom.

Bukla: Ali se vam zdijo odrasli bralci zahtevnejša publika oziroma kakšne so razlike med pisanjem za mladino in pisanjem za odrasle? Je danes z mladimi bralci kaj drugače, kot je bilo v času vašega odraščanja?
Kremenšek Križman: Nehvaležno vprašanje. Vsak bralec je lahko zahteven, ne glede na leta. Bi pa rekla da, vsaj jaz, pri pisanju za mlade uporab­ljam manj pridevnikov, manj zastranitev, manj okraševanja, če hočete. Zdi se mi, da mora biti pisanje za mlade še bolj izčiščeno, na neki način bolj enostavno v smislu »manj je več«. In mora se dogajati. Mislim, da mladi bralci potrebujejo zgodbo, akcijo bolj kot odrasli.
Glede primerjave obdobja mojega odraščanja z današnjim časom lahko mirno rečem, da je to kot dan in noč. Način življenja mladih je drugačen. Danes je toliko medijev, vsepovsod nas obdajajo ekrani, možnost izbire raznoraznih vsebin je velika. To nas terorizira, težko se odklopimo. Postajamo površni in s slabo koncentracijo. Vsi, mladi in malo manj mladi. Moj vtis je, da si danes, če sediš v nekem kotu in bereš knjigo, že kar poseben.

Bukla: Vas bo to, da ste pristali med finalistkami Modre ptice spodbudilo k nadaljnjemu pisanju za mladino? Kaj so vaši prihodnji načrti v tej smeri?
Kremenšek Križman: Vsekakor ostajam zvesta pisanju kratkih zgodb. Seveda se bom še poskušala v pisanju daljših tekstov, vendar pa kakšnega mladinskega romana v tem trenutku nimam v mislih. Mogoče me bo domače dogajanje ali dogajanje pri sosedih še kdaj izzvalo, kaj vem.

 

Luna J. Šribar – finalistka

Bukla: Kako bi bralcem Bukle opisali svoj odnos do knjig in branja? Kaj in kako berete?
Šribar: Berem, ja, ker je velik del življenja čakanje (v vrstah, pri zobozdravniku, na blagajnah, na avtobus …), zato imam s sabo vedno knjigo, ki je ob takih trenutkih odrešitev. V tem vidim veliko več užitka in prednosti, kot jo ima zatopljenost v zaslonček mobilnika. Če slučajno kdaj pozabim knjigo, pa sem se že zalotila, da ob pomanjkanju drugega čtiva prebiram tudi požarne rede na stenah. Drugače imam rada skandinavske in južnoameriške pisateljice in pisatelje. Odkar pišem, veliko prebiram tudi slovenske. Bestsellerje vedno berem z zamikom, ko se poleže prah. Najrajši odkrivam pozabljene avtorje ali tiste, za katere se mi zdi, da niso dobili zaslužene javne pozornosti, čeprav so vrhunski. Ko odkrijem kak tak sladkorček, sem navdušena.

Bukla: Zakaj ste se odločili kandidirati na literarnem natečaju Modra ptica za mladinska dela in kako ste izvedeli zanj?
Šribar: Natečaj Modra ptica poznam že od prej, ker spremljam avtorje, avtorice, ki so bili v preteklosti nominirani. Sicer pa sem, ko sem začela pisati, hitro odkrila, kaj vse je pri nas od literarnih natečajev na razpolago. To je poklicna deformacija še iz prejšnje službe, kjer sem bila v nevladnem sektorju kar »specializirana« za odkrivanje razpisov. Sicer imam rada natečaje, ker sem človek rokov. Dobro delujem pod pritiskom in pritisk je toliko večji, če je rok zunanji. Mislim, da sem bila na začetku pisanja novega romana, ko sem odkrila, kdaj je prihodnji natečaj, in sem si rekla: Oho!

Bukla: Kako oziroma kje ste našli zgodbo za svoj roman? Ga lahko na kratko predstavite? Kdo so junaki in kaj počnejo?
Šribar: Bistvo vsega je Grizolda. To je eno tako malce strašljivo in obenem simpatično ime, kar je tista zmes, ki jo imajo otroci in mladi radi. Ko sem bila otrok, sva si z Renato, mojo mamo, izmišljevali zgodbe. Ena izmed njih je bila o Grizoldi. Zgodbe se sicer ne spomnim več, je pa to ime ostalo vtisnjeno v meni in nekega dne priplavalo na plano. Napisala sem kratko zgodbo o Grizoldi in Mačku in junaka sta mi postala tako všeč, da sem si zaželela veliko več njune družbe. Glede na njuni imeni kaj drugega kot fantastični bitji ne moreta biti in tak je tudi njun svet. Živita v spreminjajoči se vili ob magičnem gozdu, kjer domujejo še druga bitja: zverklji, mančkini, Učka in Lintvernc. So nekakšni »elementali«, del narave, in vsak ima značilnosti določenega elementa (ognja, vode, zraka, zemlje). V mestu, kjer se dogaja socialnorealistični del romana, pa s svojim zapitim očetom živita revna deklica Elsa in njen najboljši prijatelj Roland, ki je iz premožne družine. Z risanjem slik po steni Elsinega kletnega stanovanja ustvarjata svoj vzporedni fantazijski svet in si na ta način lajšata tegobe vsakdanjega življenja, ki postaja vse težje. Dokler ju Rolandovi starši nazadnje ne ločijo, Elsa povsem preneha slikati in se začne njeno polzenje v pogubo. Rešitev je mogoča le z združitvijo stvarnega in fantastičnega sveta, kar pa bo od Else in Rolanda terjalo ogromno poguma, iznajdljivosti in ni nujno, da bosta zmogla.

Bukla: Kako je za razliko od Starinarnice (Mladinska knjiga, 2018), ki je za odrasle bralce ali vsaj bolj medgeneracijska, potekalo pisanje za mladino? Kaj je zahtevnejše? Kaj vam je ljubše?
Šribar: Zame to, ali pišem za odrasle ali za mladino, ni predstavljalo tako velike razlike. Spremembo pri odnosu do pisanja mi prinaša predvsem pisateljska kilometrina. Starinarnico sem kot prvenec pisala še bolj »ziheraško«. Imela sem jasno strukturo, razdelana poglavja, karakterje ... Pri naslednji knjigi pa sem se začela že veliko bolj igrati, ker sem se znebila strahu, da mi dela ne bi uspelo dokončati. Konca tako nisem imela določenega, ampak sem pustila, da me pisanje samo vodi. Je pa res, da sem pri Grizoldi in Mačku pri predpripravah veliko dlje raziskovala teme, ki so me privlačile. V tistem času sem se zatapljala v Jungove koncepte, malo sem brala tudi stare mistične tekste in teozofe. Dela, ki nam odkrivajo neskončne razsežnosti človekovega nezavednega in njegovo tesno prepletenost z okoljem, ki ga obdaja, z naravo. Roman ima pravzaprav močno teoretsko ogrodje, čeprav je na videz pisan lahkotno. Pisanje se mi nasploh zdi zahtevno delo in to mi je všeč. Ljubo mi je pisati tako za mladino kot odrasle in zaenkrat je videti, da mi je najljubše tisto delo, ki ga ustvarjam nazadnje. Takrat me svet, ki vznika pred mano, popolnoma posrka.

Bukla: Kakšni so vaši prihodnji literarni in delovni načrti?
Šribar: Zdajle bova z urednikom Orlandom Uršičem pilila zbirko kratkih zgodb, ki bo spomladi izšla pri Literi. Potem se bova skupaj z urednico Mladinske knjige Alenko Veler spet malo družili z Grizoldo in Mačkom, da bom lahko roman predvidoma v naslednjem letu mirne vesti predala v roke bralcem in bralkam. Ko bom popolnoma zadovoljna z opravljenim, bom začela sanjariti o naslednjem romanu. Vmes se začenjam uvajati v preiskovalno novinarstvo pri neprofitnem mediju Pod črto in sodelujem pri Senzorialnem gledališču. Veliko tudi pohajam po gozdu s svojim kužkom in nabiram ideje za pisanje, ki najbolje rastejo prav tam.

 

Suzana Tratnik – finalistka

Bukla: Že tretjič ste med finalistkami za natečaj Modre ptice pa tudi sicer v svojem ustvarjanju uspešno krožite med pisanjem za odrasle in tistim za mladino. Kaj vam je ljubše in zakaj?
Tratnik: Če bi se morala odločiti, bi rekla, da je pisanje za odrasle zame verjetno osrednji način izražanja, tu čutim več svobode tako pri izbiri teme kot samem slogu. Zelo pogosto pa prepletam oboje v nekakšen cross over. Tak je gotovo roman Ime mi je Damjan, ki sem ga pisala z mislijo na odrasle bralce – če bi se že morala opredeliti – tako kot večina kratkih zgodb, četudi izpisanih s perspektive otroške pripovedovalke.

Bukla: Kakšno mnenje imate o tovrstnih literarnih natečajih? Se vam zdi, da bi jih v Sloveniji lahko bilo več?
Tratnik: Literarni natečaji so tekmovalno naravnani, česar raje ne bi povezovala z ustvarjalnostjo, ki ni ravno objektivno merljiva. So pa dobra priložnost za neuveljavljene avtorje in avtorice ali pa spodbuda za uveljavljene. Vem, da nekateri ne marajo rokov za oddajo besedil, zame pa je tak poziv za neobjavljeno besedilo zelo koristen, saj si nekako organiziram čas in napišem knjigo, ki je morda še dolgo ne bi.

Bukla: Kakšna se vam zdi literarna kondicija vaših delovnih kolegov, kakšne tematike so vam blizu in kako naj se mladi ustvarjalci prebijejo med velika imena?
Tratnik: Za kvalitetna dela je vedno dovolj prostora, še za slaba se ga najde dovolj, včasih celo preveč – če se kislo pošalim. Blizu mi je sodobna, urbana, nesolzava in nepridigarska literatura, ki se loteva manjšinskih tematik, skrajnih družbenih robov, zatrtih realnosti in vsega tistega, za kar bi mnogi rekli, »da tega pa res ni treba posebej izpostavljati«. Takih del pa v Sloveniji ni ravno veliko, še zlasti zdaj, ko narašča trend osebnoizpovednih del z nastavljenim naukom, kako nekaj premagati in zatem uspeti, kar pa velikokrat pomeni ponavljanje tematik in slednjič dolgčas.

Bukla: Vaš literarni opus je bogat in raznolik. Kako oziroma kje ste tokrat našli zgodbo za nov realističen mladinski roman? Ga lahko na kratko predstavite?
Tratnik: Zamisel je prišla v trenutku. Videla sem mlajšo najstnico Avo, brihtno in divjo punco s težavami v šoli, ki pa so le naivni paravan za hujše probleme, ki jih nosi s seboj od doma. Njeno odraščanje nikakor ni brezskrbno, saj je kot otrok brez obrambe vsrkala tudi odvisniške in druge težave svojih nestabilnih roditeljev. Toda kljub temu v svojem domačem okolju najde naklonjenost nekaterih bližnjih, katerih največja napaka je morda ta, da niso znali poskrbeti niti zase, kaj šele za koga drugega. Prizadevala sem si napisati Avino zgodbo brez olepševanja in sladkobe, a s humorjem, ki ji ga vendarle ne manjka.

Bukla: Povejte bralcem Bukle, kaj sicer berete in kakšne knjige imate najraje?
Tratnik: Knjige, ki so name v nekih prelomnih trenutkih vplivale z močjo razodetja, so bile Peklenska pomaranča Anthonyja Burgessa, Slika Doriana Graya Oscarja Wilda, Nedotakljive Leslie Feinberg – predvsem zato, ker so mi odprle nove, prikrite svetove in mi pokazale, kako velik je lahko domet literature. Trenutno berem poglavje za poglavjem romana Beli kralj madžarskega avtorja Györgyja Dragomána o surovi realnosti v času Ceaușescujeve diktature v Romuniji. Skozi otroške oči je spretno izpisana grozljiva resnica, kako se ljudje v boju za preživetje zlahka zlijemo z diktatorsko držo.

Bukla: Kakšni pa so vaši prihodnji literarni načrti?
Tratnik: Končujem roman Pontonski most, ki izide v drugi polovici leta pri Beletrini, nato snujem kratkoprozno zbirko, s katero se bom vrnila k naši LGBT založbi Škuc - Lambda. Minilo je več kot 20 let od izida mojega prvenca Pod ničlo, zbirke lezbično obarvanih kratkih zgodb, ki mi je osebno najljubša. Zdaj bi rada napisala sodobne zgodbe iz lezbičnega geta, ki pa ga je, žal, več v literaturi kot v slovenski stvarnosti. Pa morda spet kratke zgodbe, katerih siva eminenca je lik stare mame, in nekoliko utopični roman o tem, da je vse naprodaj – za tiste, ki še sploh imajo to srečo.

 

Davorka Štefanec – finalistka

Bukla: Primorci in knjigoljubci vas poznamo kot strastno in široko razgledano knjigarko in pripovedovalko. Kako pa bi se bralcem Bukle predstavili sami? Kaj najraje berete?
Štefanec: Če me kdo vpraša, kaj je tisto, kar me definira, je to gotovo knjiga in vse, kar je z njo povezano; knjige me obkrožajo v službi in doma in med njimi se najbolje počutim. Neizmerno uživam v branju pa tudi v pripovedovanju zgodb in navduševanju bralcev vseh starosti. Izredno ponosna in ganjena sem, ko me kak nadobuden študent pocuka za rokav in mi reče, da je obiskoval moje ure pravljic v knjigarni in je zaradi mene vzljubil knjige in branje. Takrat se mi zdi, da sem naredila nekaj pomembnega. Posegam po vseh zvrsteh literature, pogoj je le, da je dobro napisana oziroma da je prevod dober. Rada imam tako klasično kot sodobno literaturo, posežem pa tudi po kakšni lahkotnejši in še vedno prebiram pravljice. Brez knjig si enostavno ne predstavljam življenja. Drugače pa sem za družino in prijatelje Davorka, ki ima veliko energije, dobro kuha in peče odštekane slaščice, poleg knjig pa ima rada še gledališče in glasbo in je velika ljubiteljica živali.

Bukla: Koliko finalistov in nagrajencev Modre ptice, ki so do sedaj izšli, ste prebrali? Kaj vas je napeljalo, da ste se opogumili, zapisali avtorsko zgodbo, jo postavili v fantazijski svet in se tudi sami prijavili na natečaj Modra ptica?
Štefanec: Seveda sem prebrala vse finaliste in zmagovalce Modre ptice, ki so do sedaj že izšli, trenutno berem Norhaus na vrhu hriba Suzane Tratnik. Ko sem bila mlajša, sem veliko pisala, predvsem gledališke igre, ki sem jih potem uprizorila s svojo amatersko gledališko skupino v izolskem gledališču. Nato se je to poglavje v mojem življenju zaključilo in nehala sem pisati. Že od prvega natečaja Modra ptica pa sem sem si rekla, da bom nekoč poskusila, a nekako nikoli nisem našla dovolj časa in pravega vzroka (saj so vse dobre knjige že napisane!), da bi zgodbe, ki se mi pletejo v glavi, prelila v besede. V začetku lanskega leta pa sem začutila, da je pravi čas, se usedla za prenosnik in se lotila pisanja. Ko sem začela, nisem mogla nehati. Sicer sem zelo družabna oseba, pisanje pa je osamljen proces in včasih mi zmanjka samodiscipline, zato je bil natečaj dobra motivacija, da sem zgodbo sploh končala. Rokopis sta sproti brali moja hči Luna ter sodelavka Kaja in njuna navdušena spodbuda mi je bila v veliko pomoč, predvsem takrat, ko sem s prenosnikom na kolenih pozno v noč zaspala na kavču. Pisala sem do zadnjega dne in rokopis oddala nekaj ur pred iztekom roka.

Bukla: Na kratko nam predstavite svojo zgodbo … Kdo so glavni junaki in kaj počnejo?
Štefanec: Glavna junakinja Alba je stara 19 let in ni iz našega sveta. Je rahlo čemerna in precej nedostopna, pri vrstnikih nepriljubljena. Ljudi in njihovih telefonov ne mara preveč, pravzaprav ji v tem svetu ni nič všeč, razen hrane in glasbe. Zaradi njene nenavadne pojave in dolgega rjavega plašča, ki ga nikoli ne sleče, ji pravijo Strašilka. Vendar je to ne gane, saj je prišla v naš svet s prav posebno misijo, potem se bo vrnila v svojega in mu po uspešno opravljenih nalogah vladala. Toda pri zadnji nalogi se ji zatakne, nalogi, ki nosi ime Oliver in je priljubljen športnik v zadnjem letniku gimnazije. Ravno Oliverjevi prijatelji so tisti, ki Albo najbolj zasmehujejo, in prepad med njima se zdi nepremostljiv. V resnici pa je Oliver prav prijazen fant in vname se mlada ljubezen, ki njuna svetova obrne na glavo.

Bukla: Kakšni bralci in kupci knjig so današnji mladostniki? Jih pogosto srečate v knjigarni, kjer delate?
Štefanec: V knjigarni srečam manj mladostnikov, kot bi si jih želela, vendar ne morem reči, da jih ni. In ko pridejo, jim pozorno prisluhnem in se potrudim, da jim najdem knjigo, ki jim bo pisana na kožo. To se mi zdi zelo pomembno, saj se bodo le v tem primeru vrnili v knjigarno in posegli po naslednji knjigi. Navadno se tudi res vrnejo. Berejo zelo raznoliko, meja med literaturo za odrasle in mladostnike se je zelo zabrisala. Velikokrat jih k nakupu spodbudi film ali serija, ki je bila posneta po knjigi. Opažam tudi, da kupijo le knjige, ki jim res nekaj pomenijo oziroma so jim zares všeč, drugače tudi pri njih velja pravilo, da si knjigo raje sposodijo v knjižnici. Čeprav bi človek pričakoval ravno obratno, jim elektronske knjige niso tako pri srcu. Ko se odločijo za nakup, želijo imeti navadno, »staromodno« knjigo iz papirja.

Bukla: In kakšni so vaši prihodnji literarni načrti? Vam je uvrstitev med finaliste dala krila in boste napisali še kaj?
Štefanec: Uvrstitev med finaliste mi je res dala velik polet, saj je na konkretnem natečaju navadno huda konkurenca in niti približno si nisem predstavljala, kakšen vtis bo naredilo moje pisanje. Z veseljem pa najprej pričakujem izid Strašilke in srčno upam, da bo dobro sprejeta. Zato v tem trenutku težko govorim o literarnih načrtih kot takih, vsekakor pa bom še pisala, saj, kot sem prej omenila, se ne morem več ustaviti.


*Seznam del, ki so prispela na natečaj Modra ptica za mladinski roman in so izšla:
2013: Kot v filmu Vinka Möderndorferja, Kar ne ubije Cvetke Sokolov in Lica kot češnje Nataše Konc Lorenzutti.
2016: Zvezde vabijo Mihe Mazzinija, finalistke Tombola ali življenje ­Suzane Tratnik, Povej mi po resnici Neli K. Filipić in Lov za templjarskim zakladom Milana Petka – Levokova ter roman Mateje Mahnič Nenavadni ­primer navadne muhe s slabo karmo in roman Irene Androjna Modri otrok, ki bo izšel poleti 2020.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...