Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Esad Babačić

»Glasba je pogosto gonilo za pisanje.«

Renate Rugelj, Bukla 144, 12. 9. 2018

»Glasba je pogosto gonilo za pisanje.«

Foto: Katarina Rožanc

Esad Babačić je pesnik, publicist, nekdanji televizijski in radijski voditelj ter ustanovitelj Muzeja Punk Kulture. Napisal je trinajst pesniških zbirk. Skupaj s svetovno znano umetniško skupino NSK je izdal Art book Biospektiva (2010). Objavljal je v uglednih evropskih revijah kot so Die Batterie, Edinburgh Review in Literaturundkritik ter ameriški DG The Dirty Goat. Prav tako je v ZDA objavil tudi svojo prvo prevedeno samostojno zbirko, Lying poet. Za svojo pesem Donava je na Dunaju prejel mednarodno nagrado Hörbiger, prav tako je bil (za zbirko Prihodi, odhodi) nominiran za Jenkovo nagrado (2013), ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Leta 2014 pa je prejel književno nagrado velenjica-čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. stoletja. Poznamo ga kot pevca legendarnih pankerjev Via Ofenziva. Pri založbi Goga je letos izšla njegova pesniška zbirka Odrezani od neba.

Bukla: Lani ste bili v Splitu na umetniški rezidenci Traduki, ki je evropska povezava za literaturo in knjige. So tam nastajale vaše pes­mi iz zadnje zbirke? Se vam zdi lažje pisati zunaj mesta vsakodnevnega življenja?
Babačić: Split je bil seveda velik navdih, vendar so se tiste prave pesmi, ki so na koncu pristale v zbirki Odrezani od neba, zgodile z rahlim zamikom. V bistvu je pri meni tako, da pesmi izbirajo mene in ne jaz njih. In pridejo takrat, ko se jim zazdi. Na meni je, da jih sprejmem in zapišem, kakor najbolje znam. So brezdomne, čeprav ne morejo obstajati brez ritma vsakdana. Sicer pa sem pesnik mesta, če smem biti malce sentimentalen, pesnik potovanj tudi, a tistih bolj kratkih potovanj; od celice do celice, od kosti do kosti, od smeha do smeha, od solze do solze, nekakšen enosmerni zasledovalec samega sebe. Kljub temu se mnoge pesmi končajo v predmestju, na izhodih in prihodih. In so sprav­ljene v srcu nekoga, ki zna prebrati edino smer.

Bukla: »Vsak korak je velik, / pravi poglavar, / ki hodi počasi.« Vaše pesmi so kratke in zgoš­čene, pa vendar v njih slutimo zgodbe, romane. Odrezani od neba je knjiga za vsakdan, saj nam vrača trenutke, ki bi se v njem sicer izgubili. Delate veliko razliko med pisanjem proze in poezije? Kako prehajate od enega k drugemu, kako se odločate, s katero pripovedno formo boste kaj ubesedili?
Babačić: Slutnja je povsod. In ja, morda smo se v teh trenutkih, ki si sledijo z osupljivo hitrostjo, že zdavnaj izgubili. Čeprav tudi to ni vedno slabo. Še bolje je seveda, če jih včasih primemo za lase in malce zlasamo, da se postavijo pokonci. Pri pisanju proze poskušam ostati v trebuhu poezije. Iščem sproti in nikdar ne pozabljam na realnega pripovedovalca. Recimo pri pisanju romana, ki ga končujem, se mi je pripetilo, da sem spontano začel pisati o tem, kako poskušam napisati roman. Življenje je preplavilo pripoved; majhne zgodbe so se postavile nad veliko zgodbo, ki je v bistvu nikdar ni bilo. Ali pa je bila le ena sama, ki je še nihče ni prav ubesedil. Tu pa nastopi tista tišina, ki je ne sme manjkati med vrsticami in odstavki, ritem čakanja, tempo brezdelja ...

Bukla: Kako sicer ustvarjate poezijo? Izbruhne iz vas ali jo pilite, oblikujete, nosite s sabo naokoli, o njej premišljujete?
Babačić: Poezija me po­išče in prisili, da jo zapišem. Sicer pa nisva v kak­šnem posebnem ljubezenskem odnosu. Nikoli je nisem povezoval z delom in tudi ne mislim, da bi jo moral kakorkoli piliti. Rad imam, ko se nekaj zgodi z neba in ostane zapisano v vetru. Poezija je past, v katero se rad ujamem.

Bukla: Začeli ste kot pisec besedil za punk bend Via ofenziva – koliko punka še zdaj ostaja v vaših pesmih? Kako bi, če bi, primerjali besedila Vie Ofenzive in vaših pesmi?
Babačić: Glasba je pogosto gonilo za pisanje, strup, ki se nikoli povsem ne poleže. Ritem spi na tirih. Ta verz recimo je na nek način povezan s tistimi časi, ko smo se priklanjali vlakom na Postaji in se predajali čarom rokenrola. Ritem ostaja nekje, skrit v tišino med besedami.

Bukla: Vaše pesmi »rabijo veliko zraka«, kot zapišete sami. Kako pomembna je tišina pri pisanju vaše poezije?
Babačić: Navadil sem se na hrup, ki ne odreši. Ne potrebujem tišine, da bi lahko pisal poezijo. Morda zato, ker je nikoli nisem zares imel.

Bukla: Odlično združujete tudi humor in poe­zijo ... lahko poveste več o tem?
Babačić: Humor je odrešitev, zasilni izhod iz banalnosti, ki nas tepe po temenu, kot majhnega otroka, ki se ne more upreti. Moj humor je v bis­tvu vedrina, ki prekriva bolj skalnate predele značaja. Drugače pa je tudi on v rokah trenut­nega navdiha, ki se sproži po neki svoji inerciji.

Bukla: Zdi se, da so vaše pesmi spet vse bolj družbenokritične. Včasih pa spet, kot da se vanje prikrade tudi nekaj resigniranosti, slut­nje poraza. Čemu bi lahko to pripisali?
Babačić: Nekatere krivice niso in nikdar ne bodo izginile. Najlažje je molčati in mižati, pustiti toku, da nas počasi odplakne v nevidne kanale navidezne uspešnosti. Tudi sam sem lahko povsem brezskrben, a to seveda ni pravi odnos do sveta, ki je poln občutljivosti. Sami sebe zapiramo v oklepe, ki jih ne znamo več odkleniti. Sicer pa sem po duši tudi športnik in dobro vem, da so lahko nedelje po porazu tvojega najljubšega kluba še vedno lepe in globoke. Poezija je okrogla in v njej je veliko zraka. Včasih je dovolj, da jo brcneš dovolj daleč in pozabiš, da moraš vedno igrati na zmago. Vedrina in otožnost sta lahko veliki prijateljici, samo pravi ritem potrebujeta.

Bukla: Kako je videti vaš vsakdanjik? Kako usklajujete svoje avtorsko delo z drugimi obveznostmi? Zadnje čase ste menda zaposleni tudi s študijem. Kaj snujete za vaše bralce zdaj?
Babačić: Res je, imam precej načrtov, ki so daleč stran od pisanja kot takšnega. Seveda bi rad veliko več bral in pisal, vendar je moj vsakdanjik vse preveč »zanimiv«, da bi se lahko preprosto usedel in počel zgolj to. Včasih imam občutek, da šele začenjam s tistim pravim pisanjem. Kot bi ga predolgo nosil v sebi in je zdaj že dovolj sito za zaključni sprehod. Morda sem nekatere stvari v preteklosti zapisal prehitro in niso imeli dovolj zajetja, v katerem bi se zrcalile v vsem razkošju. Trenutno pa zaključujem roman Otrok socializma, v katerem bo veliko ritma in basovskih linij, pa tudi vsakdana, ki ga je treba sproti premagovati.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...