Haruki Murakami v drobcu japonske književnosti
Prisotnost japonske književnosti pri nas ni nov pojav, saj so jo posredni prevodi ponujali že od zgodnjih šestdesetih let 20. stoletja. Od l. 1961 do danes je izšlo dobrih trideset naslovov starejših avtorjev, kot so Kawabata, Mishima, Tanizaki, Abe, in sodobnejših, kot so Ōe, Haruki Murakami, Natsuo Kirino, Banana Yoshimoto in drugi.
Tema tega članka pa ni posredno, temveč neposredno prevajanje iz japonščine v slovenščino. Z nekaj redkimi izjemami, kot sta Pripovedi ob deževnem Mesecu Akinarija Uede (prev. Maja Milčinski, 1994) in Hvalnica senci Jun\'ichirōja Tanizakija (prev. Branka Klenovšek, 2002), za mejnik lahko postavimo letnico 2005, ko so izšli trije neposredni prevodi japonskih del: Norveški gozd Harukija Murakamija (prev. Nika Cejan), zbirka kratkih zgodb Najdeno v Tokiu (več prevajalcev) in Skoraj prosojna modrina Ryūja Murakamija v mojem prevodu. Odtlej beležimo redno izhajanje neposredno prevedenih japonskih naslovov. Do konca letošnjega leta jih bo izšlo skupno 25, za katere smo od leta 2002 poskrbeli japonologi ljubljanske Filozofske fakultete.
Pregled kolofonov kaže, da ni veliko tistih, ki bi se s tem ukvarjali redno. Upam si trditi, da sva bila doslej samo midva z Aleksandrom Mermalom tako vztrajna, da sva prevedla več kot knjigo ali dve (če odštejem svoja prevoda dramskih besedil). Preostali se po književnoprevajalskem debiju v to niso več spuščali. O razlogih ne bi razpravljal, obžalujem pa, da nas ni več. Sprva sem bil mnenja, da bi bilo izdanih več japonskih del, če bi bilo več prevajalcev, vendar so me prijazno opomnili, da je pomemben dejavnik tudi zanimanje založnikov. V idealnem svetu si zamišljam zbirko ali založbo, ki bi sistematično skrbela za to književno področje, a žal nismo Francija, kjer specializirana založba Éditions Philippe Picquier skrbi za izdajanje azijskih del, predvsem japonske, kitajske, korejske, vietnamske in indijske književnosti.
Res je, da si okolje s širšim ciljnim občinstvom kaj takšnega lahko privošči, drži pa tudi, da si domači založniški programi zaslužijo kanec kritike o zahodocentričnosti. Deloma je to povezano s sistemom subvencij. Subvencije EACEA (Education, Audiovisual and Culture Executive Agency) se na primer delijo samo za prevajanje med evropskimi jeziki, čemur založbe prilagajajo programe.
Da ne bom preveč kritičen, moji predlogi so pri urednikih lepo sprejeti, zatakne se le pri vprašanjih, ki z izvorom dela nimajo zveze in so znana vsem v književni produkciji: umestitev v program, prodajljivost, stroški … V letih, odkar se ukvarjam s prevajanjem japonske književnosti, sem ugotovil, da je kljub bogatemu viru izbiranje primernih naslovov kompleksno. Po eni strani je treba pretehtati pomembnost avtorja in njegovega dela, potem zanimivost za našo kulturno okolje, sprejemljivost za določeno založbo in seveda osebni okus. Tako se število naslovov kar hitro skrči. Za zdaj se držim preverjenih avtorjev, saj je med klasiki 20. stoletja še veliko belih lis, čeprav bi včasih raje prevajal kaj sodobnejšega ali žanrskega. Paradoksno mi je to željo izpolnila Mladinska knjiga prav s Harukijem Murakamijem in njegovo Kroniko ptiča navijalca, čeprav sem ves čas razglašal, kako H. M. ni »moj« avtor. Zarečeni kruh, pač.
In smo prišli do Harukija Murakamija, skorajda mitološke figure, večnega kandidata za Nobelovo nagrado (iskreno rečeno ne vem zakaj) in najbolj oh in sploh avtorja sodobne japonske književnosti. Avtor ni brez kvalitet, jezik mu teče, štrene mu ne zmanjka, z marsičem se bralec lahko poistoveti. A vendarle, kaj je na njem privlačnega tako za japonske kot za nejaponske bralce? Nejaponski najbrž v njem poleg napete zgodbe najdejo še ravno prav japonske čudnosti, da daje občutek »eksotičnosti«. O recepciji Japonske bi lahko rekli marsikaj, toda nesporno je, da se od nje samoumevno pričakuje nekaj »drugačnega«. Na prvi pogled se H. M. zaradi pogostega navajanja zahodne glasbe in umetnosti zdi »pozahodnjen« pisatelj. Takšnega označevanja ne sprejemam, saj pozorno branje kaj hitro razkrije, da so navedki o zahodni glasbi večinoma samo dekor, iz katerega ne izpelje ničesar bistvenega. H. M. mi nikdar ni bil blizu, vendar sem se zaradi Kronike ptiča navijalca in dolgih mesecev, ki sva jih preživela skupaj, moral z njim podrobneje ukvarjati. Zlasti me je zanimalo vprašanje, kaj je na njem zanimivega za Japonce. In prišel do naslednjih ugotovitev: ena od osrednjih tem japonske književnosti je razkol med posameznikom in družbo, ki je v konformističnem japonskem okolju veliko ostrejši kot pri nas. Junaki se vsak po svoje (ne) spopadajo z družbenimi konvencijami. Pri H. M. to počnejo na dokaj mehak način in v svojem individualizmu okolice ne vznemirjajo preveč. Nasprotno, so dokaj neopazni. Toru Okada v Kroniki ptiča navijalca na primer skoraj nenehno tiči doma. Menim, da je tovrsten individualizem japonskim bralcem blizu. Se pravi, izogibanje družbenim konvencijam na nemoteč oziroma neopazen način. Tak primer je Aomame iz 1Q84, ki je resda plačana morilka nasilnih moških, a ubija tako, da je umor videti kot naravna smrt. Druga, močno prisotna japonska plat H. M. pa sega globoko v tradicijo klasične japonske književnosti. A o tem kdaj drugič, saj bi argumentacija o »japonskosti« H. M. skozi optiko osrednjih pojmov klasične estetike terjala več prostora.
O splošni sliki prevajanja japonske književnosti bi težko govoril, saj ga je še vedno premalo, da bi se pokazal kak vidnejši vzorec. Do konca leta bo izšel še en moj prevod (Kenzaburō Ōe: Populite poganjke, postrelite otroke), kolega Mermal pripravlja zadnji roman H. M., dogovarjam se za nove naslove. Nekaj že bo.
Iztok Ilc se je po diplomi iz francistike in japonologije odločil za pot književnega prevajalca. Prevel je dela Kawabate, Endōja, Mishime, Sōsekija, Abeja, Harukija in Ryūja Murakamija, Yasmine Khadre in markiza de Sada. Včasih razdre tudi kakšno prevodoslovno.