Helena Koder: »Mene pravzaprav zanima samo življenje. Ljudje.«
Lepo se je družiti s Heleno Koder. Artikulirana, pozorna, občutljiva, premišljena v odgovorih, bistroumna in lep dokaz, da so leta samo številka. Po esejistični knjigi Krošnja z neznanimi sadeži (2024), za katero je prejela Rožančevo nagrado, je nadaljevala pisanje esejev, potem pa ugotovila, da bi lahko padla v rutino, zato se je odločila, da bo napisala čisto nekaj drugega. Nastala je knjiga Kolizej – in naš pogovor z avtorico takoj po izidu knjige.
Helena Koder
Kolizej
ilustracije: Helena Tahir
Mladinska knjiga, 2026, m. v., 168 str., 19,99 €, JAK
Bukla: Letos je oskarja za najboljši tujejezični film dobil Sentimentalna vrednost, ta pa začne z zgodbo o hiši in kaj vse je doživela v svojem življenjskem veku. Tudi vaša knjiga je zgodba o stavbi: vas usode zgradb na splošno zanimajo?
Koder: Zelo zanimivo, da ste vprašanje izpeljali iz filma Sentimentalna vrednost. Zanimivo zame, ker me je ta film zelo prevzel, v vseh pogledih je odličen, naslednje dni sem veliko premišljevala o nemoči, da bi si ljudje, ki se imajo tako zelo radi, znali pogovoriti o tem, kaj jih muči in hromi, kaj onemogoča pristen stik med njimi. In vendar sem pri tem popolnoma pozabila, da je to tudi zgodba o hiši, šele vaše vprašanje me je spomnilo na to. Usode zgradb so seveda zanimive, vendar me pravzaprav ne zanimajo. Tudi kakšnih kronik ne berem, pri Kolizeju sem se čez tovrstno gradivo kar težko prebijala, čeprav so nekateri teksti odlično napisani. Ampak mene pravzaprav zanima samo življenje. Ljudje. In seveda: življenje se vedno dogaja nekje. Karkoli se zgodi, se zgodi nekje, v nekem prostoru. Prostor ni nekaj nevtralnega, niti ni samo neka okoliščina. Prostor deluje, vpliva na življenje.
Bukla: Kaj vas je spodbudilo, da ste se več kot štiri desetletja po dokumentarnem filmu o Kolizeju, pri katerem ste aktivno sodelovali, spet vrnili k tej zgodbi?
Koder: Spodbudila me je želja po pisanju. Po knjigi esejev, takoj ko sem uredniku Andreju Ilcu oddala besedilo za knjigo Krošnja z neznanimi sadeži, je nastopila praznina. A to je zdaj to, sem se spraševala. Hitro sem začela pisati nov esej, formo, ki mi zelo ustreza. Je bil tudi objavljen. Zazdelo se mi je, da lahko samo sedem in pišem o čemerkoli, s tako lahkoto sem pisala. In sem se zgrozila. Se ustrašila, da bi padla v rutino. Vedela sem, da moram pisati nekaj čisto drugačnega, da moram poiskati drugačen notranji glas.
Bukla: Kakšna je bila torej razlika med ustvarjanjem filma o Kolizeju in pisanjem knjige o Kolizeju?
Koder: Največja razlika je svoboda. Pri pisanju si svoboden, si sam svoja mera svobode. To je zelo dragoceno. Tvegaš samo, da tega ne boš objavil. Tega ni mogoče primerjati z razmerami, ki spremljajo nastajanje filmov. Že dalj časa sem razmišljala, da bi pisala o tem, kako so nastajali kakšni moji dokumentarni filmi. Film Kolizej sem vzela za osnovo pisanja. Želela sem ga opisati tako, da bi ga bralec »videl«. Ampak pisanje ti da še druge možnosti. Bralcu lahko poveš vse tisto, česar v filmu ni mogoče videti, lahko ga potegneš v tako imenovani ustvarjalni proces. Hkrati lahko vključiš svoje občutke, čustva, okoliščine. Lahko vključiš zgodovinsko in družbeno perspektivo. In čas. Tekst tako preraste v nekaj večjega od filma. Film ničesar ne razlaga, ne pojasnjuje, samo prikazuje tisto, kar so ustvarjalci želeli pokazati. Če je film Kolizej zgodba o hiši, je knjiga Kolizej zgodba o zgodbi o hiši.
Bukla: Knjiga Kolizej je v marsičem tudi odsev naše zgodovine v zadnjem stoletju in pol. Kako bi jo najbolj plastično predstavili?
Koder: Med pisanjem sem vsako pripoved v filmu skušala razumeti v njenem zgodovinskem kontekstu. Če na primer Emrita reče, da sta se z očetom njenega otroka razšla, ker je odšel delat v Irak, se odpre del zgodovine socialistične Jugoslavije. Usoda zgradbe po letu 1991 se lahko razume kot del tranzicijske zgodovine, gradnja Kolizeja pred poldrugim stoletjem pa je vpeta v avstroogrsko vojaško zgodovino itd. Velika zgodovina se zrcali v življenju navadnih, malih, nezgodovinskih ljudi; zrcali se v vašem, v mojem življenju. Gotovo bolj, kot se tega v vsakdanjem življenju zavedamo. Na srečo.
Bukla: Izbrskali ste nekaj manj znanih podrobnosti o Schellenburgu, po katerem je zdaj poimenovana nova zgradba. Lahko poveste kaj o njem?
Koder: Schellenburg? Povezava med mecenom Schellenburgom in palačo Schellenburg me je napeljala na kratek potop v zgodovino, ki je sploh nisem poznala. Ljudje o Schellenburgu zelo malo vedo. Po vojni je bil pač izbrisan iz zgodovine. Sama sem vedela komaj kaj. In s tem poglavjem sem želela, da bi v zavesti ljudi ne bil samo zaradi palače, ki so ji nalepili njegovo ime, ampak sem si želela njegovo ime potegniti iz pozabe zaradi njegovih dejanj. Predvsem pa zato, da bi ljudje vedeli, kako je neki tujec, ki je tukaj obogatel, zgradil in ustanovil prvo šolo za deklice v teh krajih. Na začetku 18. stoletja. Pred 300 leti!
Bukla: Eno od poglavij v knjigi naslovite Ime česa je Schellenburg. Bi se zgodba o Kolizeju morda lahko končala tudi drugače? Kdaj je bil po vaše zadnji čas za njegovo rešitev?
Koder: Ne vem, ali so zakoni spisani tako, da je na koncu zmeraj videti, kot da se stvari ne bi mogle zgoditi drugače, kot so se. Tudi vaše vprašanje je postavljeno tako. Gotovo bi se lahko zgodba o Kolizeju končala drugače, ne glede na to, ali bi ga obnovili ali porušili. Gotovo bi se lahko končala oziroma bi se morala končati tako, da bi bila stavba v celoti ali delno namenjena javnemu življenju. Ne vem, kdaj je bil zadnji čas za rešitev Kolizeja kot kulturnozgodovinskega spomenika. V knjigi zelo poudarim, da se ne grem preiskovalnega novinarstva, ampak odgovor se gotovo ne skriva v času, ampak v zaporedju dogodkov in seznamu odločevalcev. Zapleteni in dolgotrajni birokratski postopki, ki potekajo v različnih institucijah, razpršijo odgovornost, in potem v nekem trenutku kolesja menda ni več mogoče ustaviti. Saj se take stvari dogajajo ta hip, oba veva, ampak tega ne bova mešala v pogovor o literaturi.
Bukla: Napisali in objavili ste dve knjigi. Kaj je na vrsti zdaj?
Koder: Ne vem. Vem samo, da želim pisati.