Ian McEwan in njegov zadnji poslovenjeni roman Sobota

Maša Ogrizek, Bukla 4, december / januar 2005/06

Ian McEwan je zelo zanimiv in priljubljen britanski pisatelj, ki ga postavljajo ob bok imenom, kot so Julian Barnes, Martin Amis, Salman Rushdie ... Zaradi njegovih zgodnjih del, ki so polna ekscentričnih likov in drznih obravnav tabuizirane spolnosti ter veljajo za nekakšno literarno različico filmov Lyncha in Cronenberga, se ga je prijel vzdevek MacAbre, Mračni. Iz tega obdobja imamo v slovenščino preveden roman Tujca v Benetkah, po katerem je bil posnet odmeven triler. Vidnejši prelom v njegovem pisanju se je zgodil s knjigo Otrok o pravem času, ko je začel v romaneskne zgodbe opazneje vpletati družbenopolitično tematiko.

McEwanov zadnji roman Sobota je bil že pred izidom, po velikanskem uspehu njegovih dveh predhodnikov - z bookerjem nagrajenega Amsterdama in Pokore, ki je prejela laskave kritike in pri prodaji prekosila celo Johna Grishama, obremenjen z velikimi pričakovanji. Pisec pa se je, kot so duhovito pripomnili v tenis zaljubljeni Angleži, znašel v podobnem položaju kot tenisač po zmagi v Wimbledonu.

Roman opisuje eno od sobot v življenju Henryja Perowna, premožnega in spoštovanega londonskega možganskega kirurga, zaljubljenega soproga in srečnega očeta dveh umetniško nadarjenih odraščujočih otrok. Njegova zgodba se sproži, ko se ponoči zbudi in postane neprostovoljna priča letalske nesreče, potem pa se brez odmora odvrti cela vrsta različnih doživetij -- nočni pogovor s sinom, prometna nezgoda, igra skvoša s sodelovcem, obisk ostarele mame, nakupi na tržnici, družinska večerja ...

Delo daje vtis, kot bi bilo sprva v celoti domišljeno in nato v enem kosu odlito. Pripovedni tok z mehansko nujnostjo nepretrgoma teče od prve do za-dnje strani. Natančni opisi zunanjih dogodkov neopazno prehajajo v precizno zgrajene notranje monologe, sedanjost se po gladkih asociativnih strugah pretaka v oddaljene spo-mine, strokovno izrazje se spretno levi v ulični žargon. Doživlaji so, ne glede na to ali gre za ljubljenje, operacijo ali pripravo gurmanske večerje, podani z enako pisateljsko zavzetostjo. Ta odsotnost pomenske hierarhije še stopnjuje učinek monolitnosti. Zgoščeno strukturo obča-sno razrahljajo dialogi, ki bralcu ponudijo nekaj oddiha.

Sobota, ki jo opisuje McEwan, je običajen dan v življenju nekega posameznika, z neobičajnimi pripetljaji vred, a je obenem tudi dan množičnih demonstracij proti angleški podpori ameriškemu napadu na Irak. Ta polarnost med zasebnim in javnim je mo-tiv, ki je prisoten v večini pisateljevih poznejših del. Sobota je politični roman, ki pa se ne postavlja nedvoumno na nobeno stran, temveč sooča različne argumente. Zanimivo je stališče, s katerega je podan ta kritični razmislek. Dr. Henry Perowne namreč ni romantični obstranec, ki kritizira stanje sodobne družbe, iz katere je izvzet, marveč je \"otrok te množice in brat vseh drugih\". Počuti se sokrivega, a obenem nemočnega. Ta protislovnost v njem sproža nelagodje, iz primeža katerega bi se rad izvil. Želel bi pozabiti vesoljni svet in dobiti nazaj svobodo misli, a se zaveda neuresničljivosti te želje. Družbena realnost usodno določa naš in terpretacijski okvir, zato goreče letalo po enajstem septembru ni več \"zgolj\" goreče letalo.

Kirurško precizna zgradba, ki tvori presežek romana, je obenem tudi njegov rob, ki zamejuje čustveno živost vsebine. Zato je to roman, kot je zapisal eden od kritikov, ki ga moraš občudovati, a ga je nemogoče ljubiti.

Soboto je mojstrsko prevedla Miriam Drev, pri čemer ji je bilo v pomoč dobro poznavanje geneze McEwanovih del. To je namreč že njen četrti prevod tega avtorja - od skupaj petih romanov, ki so bili do sedaj poslovenjeni.

Jedrnato napisan in nadvse pretehtano strukturiran roman, ki se začne na pogrebu novinarke in fotografinje Molly, ko se usodno povežejo življenjske niti štirih moških - urednika časopisa, skladatelja in politika, torej njenih nekdanjih ljubimcev ter njenega moža. Gre za prepričljiv vpogled v žurnalistično zakulisje, muke umetniškega ustvarjanja in licemersko moralo politike. Žanrski hibrid med kri-minalko, trivialko in družbeno satiro.

mehka vezava, Učila, 2003

Roman je obenem ljubezenska in vojna zgodba ter zgodba o zgodbi. Pripovedovalka, pisateljica Briony, s točke priletne osebe zajame stališče svojega mlajšega jaza, zato da bi prišla do dna svoji zmoti oz. mladostni izkušnji z manipulacijo. Briony je namreč kot najstnica s svojo (zavestno) napačno interpretacijo dogodkov, usodno posegla v življenje svojih bližnjih, zaradi česar se vse življenje trudi opraviti pokoro.

trda vezava, MK, 1993

Izhodišče romana je pripoved o pisatelju, ki mu v samopostrežbi ugrabijo hčer, čemur sledi sesutje njegovega zglednega zakona ter globoka osebna kriza. Ljubezensko zgodbo z elementi kriminalke in srhljivke pisatelj spretno prepleta s političnimi temami vse do šokantnega, melodramsko učinkovitega finala. Z romanom si je McEwan kot prvi tuji avtor moškega spola prislužil francosko nagrado Prix Fémina Etranger.