Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

Adriana Kuči: »Sarajevo je simbolno središče vsega, kar pravzaprav sem.«

Samo Rugelj, foto: Borut Krajnc, Bukla 166, 25. 5. 2022

Adriana Kuči: »Sarajevo je simbolno središče vsega, kar pravzaprav sem.«

Sarajevčanka Adriana Kuči se je že v mladosti začela ukvarjati z novinarstvom, doživela vojno v Sarajevu, potem doštudirala novinarstvo in se pred leti preselila v Slovenijo, kjer dela in ustvarja. Njen prvi knjižni projekt v Sloveniji je bil Enciklopedija košarkarskih reprezentantov, v kateri je združila novinarstvo in knjižno publicistiko, potem je v lastni režiji objavila roman v maternem jeziku I prljavo i plavo, zdaj pa je izšel še njen leposlovni prvenec v slovenščini Ime mi je Sarajevo, prepričljiva zgodba o izkušnji vojne v Sarajevu ter njenih dolgoročnih posledicah. Spremno besedo k romanu je napisal Ervin Hladnik Milharčič.


Adriana Kuči
IME MI JE SARAJEVO
Litera, zbirka Litera, 
2022, t. v., 199 str., 23,90 €, JAK

Bukla: Pri takem romanu, kot je Ime mi je Sarajevo, prvo vprašanje ne more biti nič drugega kot to, kaj je v njem literatura in fikcija, kaj pa je res. Kakšen je vaš odgovor nanj? 
Kuči: Vse je res in vse je literatura, si je na to vprašanje sam odgovoril E. Hladnik Milharčič v spremni besedi k romanu. Lanino življenje ni moje življenje, sem si pa marsikatero sliko, zlasti iz vojne, izposodila iz lastnih spominov. Vojna je posebno stanje. Težko jo je pisati, če je nisi doživel. Še težje, če si jo. Tako je z vsako obliko nasilja. Pa to, da je težko, ne sme biti ovira, da bi se dvignil glas proti. 

Bukla: Izvirna je že struktura romana, saj ves čas spretno prepletate tri (časovne) pripovedne niti. Kako je prišlo do te avtorske odločitve?
Kuči: Želela sem povedati nevsakdanjo zgodbo. Zgodbo o najstnici, ki se nikoli ni ukvarjala s čudovito površinskimi težavami, kot so nezadovoljstvo z višino, strukturo las, telesno težo … Soočala se je, ne samo ona, namesto z odraščanjem, ki je izziv že samo po sebi, s težkimi moralnimi dilemami. Takšne zgodbe se ni dalo povedati na vsakdanji način. Zgodba sama, tako se mi zdi, se je odločila, da strukturirana na takšen način pride med ljudi. 

Bukla: Ste že avtorica ene slovenske knjige o slovenskih košarkarjih. Kako pa je v slovenščini pisati roman? Kako težka vam je slovenščina za pisanje?
Kuči: Nisem niti razmišljala, ali je težka. Slovenščino sem začela aktivno govoriti šele, ko sem bila stara nekaj čez trideset let. Pisati moram. In enako v svojem življenju potrebujem ljudi. Moji ljudje, moji bralci, tisti, ki jim imam potrebo povedati zgodbe svojih protagonistov, so sedaj tudi Slovenci, torej ni bilo vprašanja, ali je težko. Bilo je neizogibno. Nujno.

Bukla: Kako globoko v vas je ostala izkušnja bosanske vojne?
Kuči: Ne vem, ker ne vem, kakšna oseba bi postala odrasla Adriana Kuči brez te izkušnje. Mogoče so moja globoka občutljivost za človeške pravice, potreba, da vedno glasno govorim proti vojni, proti vsaki obliki nasilja, prezir do šovinizma in nacionalizma, vzvišenosti človeka nad človekom, posledica vojne. Morda je tudi moj DNK ali le vzgoja čudovitih staršev in odraščanje ob najboljšem bratu na svetu. Večkrat sem slišala mnenja, da resnih življenjskih težav ne doživljam dovolj resno in da nimam pravilnega odnosa do materialnega. Morda je to tudi, če drži, posledica vojne. Kakorkoli, še vedno verjamem, da so izkušnje, kot je vojna, izkušnje, ki jih ne bi smel doživeti nihče. In še vedno ne prenesem ognjemetov.

Bukla: Kako je vojna spremenila Sarajevo in njegove prebivalce?
Kuči: Ob trideseti obletnici začetka vojne, minulega aprila, sem bila udeleženka projekta Radio Slobodna Evropa. Pisali smo pisma sebi na začetku vojne. Ko sem poslušala in brala perspektive udeleženih, sem ugotovila, da vseeno ni enoznačnega razmišljanja. Celotna BiH, ne le Sarajevo, je žrtev zločinov nacionalizma, ki ljudi skrči na njihovo etnično poreklo in jih sili, da ravnajo v skladu s tem. Trideset let po začetku vojne so na čelu države nacionalistične stranke. Ogromno ljudi, med katerimi sem tudi sama, bi pripadalo »drugim«, torej tistim, ki se ne morejo uvrstiti v tri ponujene skupine (Srbi, Bošnjaki, Hrvati). Biti Bosanec v Bosni je neustavno. Sistem je antidemokratičen. Etničnim strankam omogoča, da vedno znova zmagujejo na volitvah kljub opustošenju, ki so ga povzročile v Bosni. Voditelji etničnih skupin sodelujejo med seboj le v smislu, da si delijo plen in vzpostavljajo meje kot vodje 
tolp. Kako to spremeni ljudi? Razočarani so in množično odhajajo. Kar vseeno na noben način ne ogroža naše večne očaranosti nad mestom na Miljacki.

Bukla: Je Ime mi je Sarajevo roman o vojni in Sarajevu ali ljubezenski roman, ki ga je neposredno zaznamovala vojna?
Kuči: Če v romanu, morda tudi življenju, ne bi bilo te vojne, ljubezenska zgodba, ki jo opisujem, ne bi niti obstajala. Romana Ime mi je Sarajevo v procesu nastajanja nisem doživljala kot ljubezenskega. To je zgodba o nenavadnem življenju navadne ženske, ki si nič od tega, s čimer se je morala soočiti, ni izbrala sama. In želela si ni ničesar drugega kot biti navadna. Tudi njuna ljubezen bi bila, če bi Lana lahko izbirala, sproščujoče vsakdanja in neliterarna. 

Bukla: Vaš specifični pripovedni slog je razpoznaven po enostavčnih odstavkih, ki – prebrani skupaj – ponekod prehajajo v nekakšno poezijo v prozi. Je to posledica pisanja v tujem jeziku ali izviren avtorski postopek, ki s tem želi doseči sugestivni učinek?
Kuči: Nisem razmišljala o učinku. Pisala sem tako, kot sem v tistem trenutku čutila. Zagotovo je tudi posledica razmišljanja v nematernem jeziku. Morda pa tudi nekonceptualiziranega razmišljanja. Besede, pravi prof. dr. Nijaz Ibrulj, gradijo. Dajo vpogled v dušo. Brez pojasnila. Jezik, pravi Toni Morrison, zdravi 
civilizacijo. Zelo se strinjam z obema. 

Bukla: Lahko poveste še kaj o svojem morebitnem naslednjem knjižnem projektu?
Kuči: Trenutno, za zdaj le v mislih, ustvarjam novo zgodbo. Znova je v ospredju ženska, znova priseljenka iz Sarajeva v Slovenijo. Ženska, ki pride v položaj, ki jo prisili, da pogleda v svojo preteklost, daleč v preteklost svojega naroda. In ko govorim o narodu, mislim na Bosance in Hercegovce, vse nas. Želi si najti moč, da se sooči sama s seboj in življenjem, ki jo je postavilo v nemogoč položaj. Lahko rečemo, da je tema podobna, toda tudi če pišem o drugih temah, je Sarajevo vedno nekako tu. Sarajevo me je definiralo, niti ne poskušam bežati od tega. Sarajevo je simbolno središče vsega, kar pravzaprav sem. 


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...