»V svojih zgodbicah bi rad poustvaril lebdečo atmosfero ljubezni.«
Pri založbi Chiara je kot prva iz prihajajoče serije izšla duhovita otroška kratka zgodbica z naslovom Maša in mucek Afir. Zgodba je polna nenavadnih obratov, začne se s srednješolsko zaljubljenostjo, ko nas pisatelj popelje skozi vse poti in stranpoti, ki jih prehodi Mašin oče, ko poskuša ob pomoči svojega najboljšega prijatelja Staneta osvojiti srce Mašine mame. Na poti se spotakneta tudi ob afirmacije, ki na neki indirekten način pripeljejo Mašinega očeta do želenega cilja. Bralci, ki pričakujejo predvidljive rešitve, kaj kmalu ugotovijo, da je v zgodbi podobno kot v življenju: »Nič ni tako, kot sprva zgleda, in le trdna volja in odločenost nas pripeljeta do uresničitve sanj.« Avtor zgodbice je Aleksandar Arsov, glasbenik, ki ima ob kopici albumov za seboj tudi dve krajši zgodbici, Maša in mucek Afir pa je že njegova tretja, kar se nam je zdel dober razlog za krajši klepet.
Aleksandar Arsov
Maša in mucek Afir
ilustracije: Irena Režek
Chiara, zbirka Maša se uči novih reči, 2020, t. v., 21 str., 17 €
Bukla: Kaj imata skupnega glasba in otroške zgodbice in kako se je vse skupaj začelo?
Arsov: Vsem je skupna izraznost. Skozi glasbo prav tako pripovedujemo zgodbe, le da so te napisane in zapisane s pomočjo not, v glasbenem jeziku. Ljubezen do pripovedovanja otroških zgodb pa sem v sebi odkril z odraščanjem svojih otrok, ki sta bila lačna novih pripovedi, in sem si jih zato včasih ob ugasnjeni luči pred spanjem tudi izmislil. Tako se je namreč začela ta moja otroško pripovedna zgodba.
Bukla: Ker je to prva knjiga iz serije, koliko knjig še lahko pričakujemo in predvsem kakšna bo njihova vsebina, kaj jih povezuje?
Arsov: V zbirki Maša se uči novih reči naj bi izšlo sedem, morda celo devet zgodbic. Odvisno, kdaj se bo avtor utrudil. (smeh) Vsekakor si ne jaz ne založba ne želimo ponavljanja, tako da bomo nadaljevali s serijo, dokler bo tematika sveža. Vezni člen vseh zgodb je ljubezen, vrtijo pa se okoli Mašine družine, kako so se njeni člani ali pa znanci in prijatelji spoznali in ugotovili, da so ustvarjeni eden za drugega. Kot v realnem življenju, ta pot ni ne enostavna ne premočrtna. Drugi vezni člen je ilustratorka Irena Režek, ki daje grafično podobo vsem zgodbam. Njena likovna senzibilnost daje poseben pečat besedilu in sem izredno vesel, da skupaj soustvarjava to zbirko. Tretji povezovalni člen, osnova, iz katere smo sploh izhajali, pa so različne tehnike samopomoči. Do tega sva prišla z lastnico založbe na klepetu ob kavi, kjer sva nekako ugotavljala, da v času splošne preobremenjenosti, tako slehernika kot tudi zdravnikov splošne prakse in specialistov, vse več ljudi posega po nekih alternativnih metodah samopomoči. Ne iz nezaupanja v sodobno medicino, ampak iz neke pripravljenosti, da poskusijo vse, kar bi jim lahko pomagalo. Sam sem kar velik nejeverni Tomaž, vendar sem poskusil in na lastno začudenje odkril, da mi je marsikatera od teh tehnik resnično pomagala. Seveda ne govorimo tu le o zdravstvenih težavah, ampak tudi o stiskah, ki nam jih prinaša vsakdanje življenje. Navkljub vsesplošni razširjenosti teh praks je ta tema še vedno tabu in včasih je zanimivo s prstom podrezati v te tabuje.
Bukla: Zanimiva vsebinska kombinacija, ljubezen in duhovnost …
Arsov: Uh, ne vem, če bi to imenoval duhovnost. To je pojem, kjer se jaz ne počutim preveč doma. Kot eden tistih otrok s preveč bujno domišljijo sem bil že od majhnega vse prej kot miren in poduhovljen škrat. Itak, da sem bil škrat, ampak precej bolj živahne sorte. No, ja, nikoli ne reci nikoli, življenje je pot, ki nas vedno pelje nekam, kjer še nikoli nismo bili, tako da mogoče tudi jaz nekoč postanem poduhovljen mož. (smeh)
Bukla: Pustimo se torej presenetiti. Kje ste pa iskali navdih za te zgodbe? Kdo vam je bil vzor pri pisanju teh zgodb?
Arsov: V letih odraščanja sem prebral veliko otroških knjig. Od Pike Nogavičke, Drejčka in treh Marsovčkov, Kljukca s strehe pa vse do bolj sodobnih avtorjev, ki ob knjigah za odrasle pišejo tudi za otroke, kot je recimo Jo Nesbø. Ampak, kot sem omenil, so v osnovi vse te zgodbe zgodbe o ljubezni, zato mi je nekakšno vodilo skozi njih predstavljala knjiga Ljubezen v času kolere Gabriela Garcíe Márqueza, ki mi je navkljub mojemu malo drugačnemu okusu za knjige ostala v spominu kot ena najlepših ljubezenskih zgodb. V teh svojih zgodbicah bi rad nekako poustvaril lebdečo atmosfero ljubezni, ki vas ves čas branja sili k blaženemu nasmešku. Saj ne vem, če mi to uspeva, ampak to mi je nekakšen končen cilj in namen.
Bukla: Ali lahko pričakujemo tudi kakšne daljše zgodbe ali celo knjigo za odrasle?
Arsov: Iskreno rečeno, zelo malo verjetnosti je za kaj takega. Nekako se ne vidim v daljši formi in ne bi rinil nekam, kjer se ne počutim preveč doma. Ta otroški svet mi daje veliko več svobode in kratka forma mi bolj leži, vsaj upam, da je tako. Idej za te krajše zgodbice mi ne zmanjka. Za to zbirko imam napisane že štiri zgodbice, peto še pišem. Mogoče se kdaj lotim kakšne daljše otroške knjige, in če ne bom zadovoljen z njo, vzamem lopato in jo osramočen zakopljem nekje na vrtu. Da bi pa pisal za odrasle – za kaj takega bi verjetno moral sam najprej odrasti, to je pa nekaj, kar me mogoče ne bo doletelo v tem življenju. Vsaj kaže ne tako. Za zdaj res uživam in se zabavam v pisanju teh krajših otroških zgodbic in si želim, da bi tudi ostalo tako.