»Tisoč osemdeset stopinj – vročina, pri kateri se tali kamenje in pri kateri bruhajo vulkani!«
V zbirki ALEPH Centra za slovensko književnost je kot 186. knjiga izšla pesniška zbirka Tisoč osemdeset stopinj dr. Alenke Jovanovski, pesnice, esejistke, prevajalke, predavateljice in mentorice, ki kot svobodna ustvarjalka živi med Šentjurjem pri Celju in svetom. Dr. Alenka Jovanovski je v zadnjem desetletju od znotraj navzven spremenila svoje navade, delovanja in bivanjske razmere in o vsem tem govori/piše v nagrajeni zbirki, ki je sicer njena druga avtorska knjiga. Pred zbirko Tisoč osemdeset stopinj je izšla prav tako knjiga poezije Hlače za Džija.
Bukla: Naprej čestitke ob prejetju Veronikine nagrade. Čas, v katerem bivamo, je zelo neizprosen, leden in tuj. Morda zato potrebujemo vročino vaše poezije? Vsekakor. Vaše življenjske izkušnje so bogate. Iz akademskega sveta in predavateljskih odgovornosti ste pred leti vstopili v povsem drug svet, v svet duhovnega raziskovanja. In se je začela velika sprememba. Tisoč osemdeset stopinj ali 1080 stopinj razkriva konkreten obrat. Bi rekla takole: trikrat okoli sveta (planetarnega in svojega sveta), hkrati pa si vročino 1080-ih stopinj težko predstavljam, ko že pri 30-ih komaj diham.
Jovanovski: Hvala za čestitke. Težko mi je nositi to nagrado … oziroma nelahko. Vsakdo ima svoje življenjske izkušnje, tiste, ki jih potrebuje. Nisem prepričana, ali so moje kaj bogatejše od vaših. Verjetno je tako: ko neke svetove in izkušnje prerastemo in postanejo tesne obleke, popokajo in odpadejo, nekako kot pri bubah metuljev. Tako se najprej strese svet, kot v potresu – kar se verjetno dogaja tudi pravkar. Izkušnje pa: do kolikšne mere so pretekle izkušnje uporabne in do kolikšne mere smo popolnoma goli v izkušnji? Tisoč osemdeset stopinj iz naslova zbirke je tista silna vročina, pri kateri se tali kamenje in pri kateri bruhajo vulkani – kaj bo to prineslo, ne vem. Vem pa, da takšno vročino ima in v sebi nosi vsakdo. Želela bi s temi pesmimi nagovoriti to srčno vročino, ker mislim, da se je kot družba bojimo, si s tem odrekamo lastno notranjo moč. Hkrati tej vročini želim dati zavedanje, da ne bi bila slepa in uničevalna. Poezija se giblje na robu, med ustvarjanjem in uničevanjem, in že en napačen gib je lahko usoden – kot pesnica in visoko občutljiva oseba to veste zelo dobro. Ni usodno le za pesnika/pesnico, ampak za tiste, ki pesmi berejo. In tudi če jih ne berejo: bilo je izpuščeno v prostor. In tam deluje. Tako ali drugače. Pomislite samo na ustvarjalno, živodajno silo pesmi Srečka Kosovela ali Edvarda Kocbeka ali Jureta Detele … ali pesmi Iztoka Osojnika ali Taje Kramberger.
Higiena srca
Vsak večer, preden se odpravim spat,
poskrbim za higieno srca. Najprej ga slečem.
Do golega. Ga namočim v vodo.
Ne pretopla ne prehladna ne sme biti.
Potem ga zdrgnem z gobico iz žice.
Porežem nohte, če so podivjali.
Izpulim dlake, kadar bodejo.
Kdo pa je še kdaj slišal za kosmato srce.
Ceferin ga je moral obriti, da je izjecljal
Lju-ub-aaa ma-a-maaa.
Biti mora mehko in nežno kot dojenčkova ritka,
a čvrsto in dobro prekrvavljeno.
Včasih ga oklofutam, kadar postane
preveč belo, premrzlo.
Naj se zbudi in se ovede.
Naj se začne krčiti in širiti. Ampak srce
prestopi meje,
kričati začne jazjaz! Jaz!
Takrat ga postavim na svoje mesto.
Razrežem ga na koščke in razporedim:
malo po kosteh in malo v krvni obtok,
malo v hrbtenico in malo v pljuča.
Množica razkoščkanih src
odpira kljune kakor vrabčji goliči.
To je ta situacija srca, ki jo je težko nahraniti.
Vsakič, ko ga ta dežela izbriše iz registra,
srce najbolj je:
bolj prostorno od vesolja
se upre
in zapoje v vseh registrih.
Spravljeno v droben rdeče-beli oreh
onkraj teme ve,
da bo brez mene
zagotovo šlo naprej.
Bukla: V današnjem času je izrečenih toliko obljub za hrano naivnih, toliko zloveščih praznin. Besede pomenijo ravno obratno od tega, kar pomenijo? Gre za verzni dvojec v eni od pesmi zbirke 1080 stopinj. S to pesmijo ste me spomnili na vzporedno »žaganje drevesnih in človeških glav«, ki je bilo na vzponu pred leti, se spomnite? S pogledom pod človeško kožo najdemo precej podobnosti z drevesom ...
Jovanovski: Hvala vam za to vprašanje. Nujno in obenem težko je. Opreti se na besede je danes postalo težko, pa tudi nerealistično. Za to obstaja precej dober razlog. Se je mogoče opreti na drevo, ki so mu korenine strohnele? Mislim, da besede funkcionirajo v povezavi s tistim predbesednim, predkonceptualnim, slednje pa ni nič mističnega ali skrivnostnega. (Samo odvadili smo se bivati na ta način.) Omenjeno povezavo je mogoče opisati na več različnih načinov, ampak vsi opisi so šibki, predvsem izrabljeni s strani profita: stik s sabo, zavedanje, povezava med besedami in dejanji, etika. Važna je torej povezava med tistim, kar je pred besedo, in besedo samo. Paradoksno smo na civilizacijski točki, ko se v ekscesu komunikacije (ta je nekaj drugega kot pogovor) dogaja inflacija označevalcev, celo hitrih označevalcev, označevalcev, ki so reducirani in pretvorjeni v algoritme in s tem še za stopnjo bolj uveriženi v služenje profitu. Ampak tovrstni označevalci ali celo algoritmi nimajo povezave, vezi s predbesednostjo. In v tem smislu besede ne pomenijo tega, kar pomenijo, ampak lahko pomenijo tudi obratno od svojih slovarskih ali normiranih pomenov. (Kolikor normirani pomen sploh obstaja in ni to bolj neka porozna, variacijska entiteta.)
Smo v situaciji spoznavnega kaosa, v katerem so besede/označevalci lahko izrabljene – kot so že vsaj stoletje bile – za udejanjanje simbolnega nasilja, s pomočjo katerega se obnavljajo oblastne strukture oziroma razmerja moči. Strašljive moči simbolizacije se je izrazito zavedal Jure Detela, ki je želel kot pesnik spremeniti načine simbolizacije živali – trideset let pozneje svet sicer ni spremenjen, obstaja pa zavedanje o trpljenju izkoriščanih živali (neljudi, narave) znotraj kapitalističnega obrata. Obstaja zavedanje o trpljenju živali, ki ni brez povezav z izkoriščanjem in izkoriščanostjo ljudi. Ravnati z jezikom je torej reflektirati njegovo uporabo, reflektirati postopke simbolizacije in uporabiti vse svoje sile, da to transformiram. To pa po definiciji ni mogoče zgolj na besedni ravni, sicer bi bilo ene besedne postopke preprosto nadomestiti z drugimi, ne?
V situaciji uporabe ali izrabe besed ne participirajo vsi; obstajajo ljudje, ki ohranjajo – s svojim življenjem - povezavo med besedo in predbesednostjo. Te osebe niso nujno pesniki in pesnice. In kako neverjetno: da se bolezen sekanja te povezave uperi točno vanje. Sekanje ali defamacija tistih oseb, ki to povezavo živijo in bi se ravno z njihovo pomočjo lahko kot družba premaknili na bolje. Potisnjeni ob mejo lahko pregorijo ... ali pa tudi ne. Opazovala sem vsaj štiri takšne zgodbe. Simptom sekanja dreves je ista stvar. Nedavno so v sklopu obnove Celjskega doma posekali več kot stoletno platano, čudovito drevo, ki je hranilo zrak, dajalo dom ptičev, dajalo senco. Ljudje so jo imeli radi – a baje je bila nevarna in bi ogrozila življenja obiskovalcev ... čeprav študije niso pokazale te nevarnosti. Toda ekstremno nevarna in z vidika družbe samouničevalna so prav takšna sekanja ljudi in dreves. Ljudje protestirajo, za zdaj proti sekanju dreves, proti zastrupljanju okolja, protestirajo, ko izbirajo načine življenja ali ravnanja, s katerimi negujejo območje, v katerem živijo z ostalimi bitji. In še se bo nadaljevalo. Ne smemo obupati, lahko pa izzovemo vse svoje ustvarjalne moči.
Bukla: Kako se znajdete eksistenčno? Saj vem, v vsakem primeru bivate na robu, vendar je ta rob lahko manj ali bolj oster. Kaj vse počnete za preživetje?
Jovanovski: Prevajam literaturo in občasno še kaj drugega, poučujem italijanščino, skupaj z drugimi puncami prevajalkami urednikujem za založbo Pólice Dubove, potem so tu razna občasna naročila. Delam, kot delate vi in vsaka kognitarka ali prekarka ali tudi redno zaposlene osebe, šest do sedem dni na teden. Zmanjkuje časa za analizo in študij, torej si moram ta čas vzeti. Preživeti mi ne bi uspelo, če ne bi živela doma, v hiši staršev ... ali pa bi živela v najeti sobi skupaj z ostalimi prekarci ali kognitarci.
Vsakdo plača svojo ceno. Morda bomo morali izumiti komuno kot način skupnostnega življenja. Mašinerija novega brutalnega kapitalizma deli ljudi na privilegirane in socialno in zaposlitveno deprivilegirane, prekarce od zaposlenih za nedoločen čas, mlade in stare od prebivalstva v aktivni dobi, petdesetletne od tridesetletnih, staroselce od migrantov, Slovence od drugih in tujih, vernike od nevernikov itd. Ustvarja individualne enote, ki jim s strategijami pasivizacije in kulturnega kolonializma odvzema vsakršno možnost individualnosti. Treba je torej vedeti, kakšni so načini in funkcije perverzne stratifikacije družbe. V njej fenomen mikroidentitete morda pomaga vzpostaviti trdnost na točki permanentnega potresa in celo izključenosti iz družbe, ne pomaga pa razgraditi same matrice družbene stratifikacije kot načina, ki omogoča igranje še bolj perverznih iger pasivizacije, kraje in uničevanja: uničevanja narave, uničevanja plodne zemlje, uničevanja in odtujitve virov pitne vode, razpad socialne zaščite, uničevanja kritičnega mišljenja in izobrazbe, strokovne zdravstvene pomoči. To je neposredni napad na bit samo in na vire preživetja.
Vendar je ob to treba dodati še nekaj. Komodifikacija dobrin ali statusa je oblika participacije v igrah brutalnega kapitalizma. Je podoben fenomen kot tisto, kar je Hannah Arendt imenovala banalnost zla. In vemo, da je banalnost zla omogočala simbolizacija, ki je družbene fenomene načrtno imenovala z nepravim imenom, ubijanje je bilo denimo poimenovano kot »rešitev judovskega problema«, da je prišlo do izbrisa vesti in etike. S tem je bil ustvarjen predpogo[PKreator1] j za uničevalne politike.
Bukla: Kako pa komentirate situacijo v literarnem polju?
Jovanovski: Situacija v literarnem polju je naslednja. V časih monopolno usmerjene in s konceptom tekmovanja na izločanje opredeljene kulturne politike se ne le zame, ampak za 85 odstotkov delujočih v literarnem polju (poznam le tega) dogaja, da v imenu »survival of the fittest« prihaja do počasnega, kapljičnega uničevanja malih in čedalje večjih, toda za družbeno polje pomembnih založbic in asociacij. S tem prihaja do dvojega: do širši javnosti nevidnega ukinjanja delovnih mest – in predvsem do pospešene homologacije percepcije, misli, čutenja, postavljenosti v svet in družbo. Toda isti fenomen stratifikacije in uničevanja malih se dogaja v drugih družbenih poljih. Slepota je predpostavljati, da vsa različna polja niso pomembna, in slepota je razmišljati le znotraj mej lastne mikroidentitete in lastnega družbenega podpolja.
Povedano z metaforo, ki je obenem čista dobesednost: travnike in gozdove in mesta, v katerih je dovolj prostora za raznolike oblike življenja in mišljenja, ta mašinerija pretvarja v beton in novce. Pljuča planeta gorijo to poletje. Eno od sredstev, ki to omogoča, je kulturni kolonializem: proizvaja homologacijo misli, njen glavni produkt pa je obup nemožnosti spreminjanja situacije. To je obup poraženih že vnaprej, ki pa participirajo v pasivizacijskih praksah.
Pravi pa sta edino strategija in vizija, ki omogočata življenje vsem bitjem na nekem prostoru, a hkrati iz kroga življenja ne izključujeta nobenega bitja.
Zavest o kulturni koloniziranosti je zelo nizka, rezanje humanistike na digitalno, aplikativno in servilno, rezanje kritične misli pomeni odvzeti koloniziranim sredstva odpora in samoorganizacije.
Bukla: In pasivnost je zelo nevarna ...
Jovanovski: Načinov pasivizacije je ogromno in treba jih je dobro poznati. Za to potrebujemo kritično znanost in pogum in vztrajnost. Gre za boj proti strategijam trdega, neusmiljenega, mašinerijskega neoneo[PKreator2] kolonializma, ki vzame živo – naravo, človeška in nečloveška življenja – in jih melje v profit; tega po natančno mrežno razporejenih slamicah srka 1%[PKreator3] s kolaboratorji. In ravno kultura, umetnost in misel, ki je zlizana s kolaboratorsko matrico, celo kadar pozivajo, da je kulturi treba dati več denarja, so tu problem. Ta je bil reflektiran, o njem so pisali Iztok Osojnik, Taja Kramberger in Braco Rotar, vendar je bil ta impulz potlačen ... ne v smislu, da ti ljudje ne smejo pisati in razmišljati, ampak v smislu, da to lahko počnejo na način privatne dejavnosti, ki – čeprav lahko tudi javno objavljena – naleti na silikonsko blokado nerazumevanja.
Bukla: V nekem trenutku se (lahko) zgodi, da človek mora odstopiti od posploševanja ...
Jovanovski: Zadeve so kompleksne, prekompleksne za ta intervju. In kar se dogaja v kulturi, je identično dogajanju v drugih družbenih podpoljih. Mogoče so ljudje izgubili zanimanje za kritično misel in umetnost tudi zato, ker tisto, na kar naletijo in jim je ponujeno kot umetnost, ne prereže kot laser strategij pasivizacije misli in teles. Poezija po svojem bistvu pa je iznajdba, ki načine ali stanje nebiti transformira v bit, je torej nekaj živodajnega. Zato moramo kot skupnost nujno izzvati sile poezije, ki so v vsakomer: iznajti načine živosti.
Morda je že prepozno, ampak imamo edino trenutek, v katerem živimo, da iznajdemo zdaj in takoj načine funkcioniranja družbe, ki se ne zbira okoli dejanja izključitve, ampak okoli dejanja vključitve in sodelovanja. To so seveda lepe besede in delo za verjetno vsaj sto let. V situaciji smo, ko je dobesedno nujno treba vse izumiti na novo – in se z veliko močjo soočiti s tem, kar trenutno je. Hkrati je treba razumeti strahove, ki se v stanju ogroženosti zbujajo, in se učiti delati z njimi. Jih transformirati. Jaz delam pesmi ... kdo drug ima druge talente in dela druge stvari. Ne smemo jih zakockati za profit in samouničenje.
Bukla: Zelo neizprosni ste do sebe ...
Jovanovski: Hmm. Nekako je vendar treba vzpostavljati ravnotežje. Že ena napačna beseda in človek pade ...
Bukla: Uvodoma sem omenila Šentjur pri Celju, kjer tudi bivate in ustvarjate. V Šentjur ste se preselili iz Štor, neposredne industrijske cone, kjer se bori »mali človek«. Ne vem, koliko bralk in bralcev Bukle pozna ta konec Slovenije in dejstva. Celje naj bi bilo najbolj onesnaženo mesto v Sloveniji. Štore so kraj žalosti, dima in potnih srag. Šentjur pa postaja pomanjšana kopija velikih trgovskih središč, pravzaprav se to kapitalistično kopiranje dogaja povsod. To so zunanje podobe. Kaj pa v notranjosti? Spomini na otroštvo? Pesništvo je pričanje temu?
Jovanovski: Tako je. Spomini na otroštvo so spomini na dim in ogenj iz železarniških dimnikov, na zbiranje in mečkanje odpadnega železa, na zarjavelo barvo, ki se cedi po fasadah. So pa v Štorah živeli takšni posebni kalibri, ob katerih se še zdaj nasmejim. Moja soseda je bila Nataša Čagalj, modna kreatorka, ki je poslikavala kravate, da si je lahko plačala šolanje v Londonu, danes živi v Parizu. Ne vem, koliko sem razpeta med Šentjur in svet. Sami veste, da je mogoče na različne načine vzpostavljati stike s svetom, ne da kaj dosti potuješ. Ampak včasih je dobro fizično začutiti različne kraje, ne na način tehnične prestavitve v drug kraj, kjer nadaljujemo isto življenje, ampak na način popolne odprtosti. V takšni odprtosti pa potem biti doma. Ampak kaj je to dom? Vam in meni ljuba Igiaba Scego, italo-somalska avtorica, je napisala knjigo Moj dom je tam, kjer sem. In biti ... v vsakem trenutku biti ... Dom popolnoma transformira.