Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Aleš Šteger

Intervju: Aleš Šteger in njegov drugi literarni potopis Berlin

Samo Rugelj, Bukla 17, april 2007

Intervju: Aleš Šteger in njegov drugi literarni potopis Berlin

Ko izrečem Berlin, to robustno zvenečo besedo, v mojih možganih potegne na nekaj težkega, gromozanskega. Zdaj pa si predstavljajte, da v Nemčijo, v Berlin pride tenkočutni, senzibilni, pesniško uglašeni Aleš Šteger. Kar dobite, je prvovrstno pisanje, ki ni samo potopis in ne esej ali pa literatura, temveč žlahtna mešanica vsega naštetega.


Bukla: Po tvojem prvem literarnem potopisu Včasih je januar sredi poletja je Berlin drugo delo iz tega nakovala. Kako vidiš razmerje med »visoko« literaturo in potopisom?

Aleš Šteger: Zame obstajajo samo teksti, na eni strani taki, ki me utrujajo, na drugi pa tisti, ki polnijo, destabilizirajo ustaljene poti mišljenja, širijo robove mojega sveta. Mednje spadajo tudi nekateri teksti, ki po svojem popotniškem karakterju sicer imajo določene poteze potopisa, se pa po drugi plati od klasičnega potopisa odmikajo, ga mešajo z drugimi žanri. Ta nečistost, fluidnost in odprtost literarne forme me zanima. Klasični potopis je za moj okus prepogosto utesnjen s predebelo opno dolgoveznih opisov krajev, popotniških poročil, obtežen s turističnimi podatki in praktičnimi napotki. Teksti te sorte večinoma zastarijo, še preden se zamenjajo reklamne table na ulicah, katere opisujejo. Se pa tukaj odpira eno osrednjih vprašanj, pogojno rečeno, potopisnega pisanja, vprašanje razmerja med konkretnimi prostori, ki jih teksti želijo posredovati bralcu, in med dejanjem tega posredništva samim. Zame Peru in sedaj Berlin ne moreta najti poti v tekst brez hkratnega zavedanja, da so, recimo, Brandenburška vrata v knjigi Berlin vrata iz podob, iz ritma,  jezika. Da sledijo zakonom literarnega obrtništva, gravitacije jezika in zgodovine tekstov o Brandenburških vratih, ki so bili napisani pred mojim.

Bukla: Potopisnega žanra se resnejši pisatelji po navadi pri nas ne dotikajo ravno pogosto, čeprav na primer zbirka S poti dokazuje, da tudi tu nastajajo prav žlahtna besedila. V čem vidiš vzrok za to glede na to, da smo Slovenci tudi narod popotnikov?

Aleš Šteger: Ugibam, da je v Sloveniji do pred nekaj desetletji prevladoval specifični, pogosto precej zapečkarski tip tako literata kot tudi založnika in posledično bralca. Z odpiranjem meja, novimi mediji, silnim razvojem turizma in dostopnostjo letalskih povezav se je zanimanje za vse tuje seveda zelo povečalo. Tu pa se obenem skriva past za potopisne avtorje. Čemu pisati o tujem, če je tuje že vsakomur dostopno virtualno – prek spleta, popotniških televizijskih programov in tako dalje? Včasih so potopise o bralcem popolnoma nedostopnih krajih pisali redki popotniki. Danes nastajajo tovrstne knjige pretežno za ljudi, ki sami potujejo. Zato je enak izziv napisati  potopis o svojem mestu kot o kaki eksotični destinaciji. Knjigo, ki me je navdihovala ob pisanju Berlina, je njen avtor, nemški filozof Walter Benjamin, pisal o svojem rodnem mestu. Ne gre torej za željo po dogodkovni literaturi, po pisanju o eksotičnem. Zanimajo me vprašanja, na kak način določeno okolje s svojimi mrežami znakov in pomenov vzbudi okostenele membrane naše pozornosti, kako provocira in potem sooblikuje besedilo. S tem pa se nujno iz potopisa žanrsko približujem eseju in pesmi v prozi.

Bukla: Kaj je bila zate večja inspiracija: eksotična in mistična Južna Amerika ali kozmopolitsko tranzicijski Berlin? Pisanje o kateri deželi je laže steklo: o latinsko temperamentni razpuščenosti ali severnjaško germanski uniformiranosti?

Aleš Šteger: Oba teksta sta nastajala v povsem drugačnih okoliščinah, v Peruju na poti, za več kot tridesetimi različnimi hotelskimi mizami, v Berlinu pa zelo počasi za eno pisalno mizo, kot plod dolgih ur pohajkovanj po ulicah tega izjemnega mesta. V perujski knjigi, ki je knjiga o odkrivanju neke dežele skozi poezijo, skozi verze peruanskega pesnika Valleja. V Berlinski knjigi so me zanimale druge reči, odnos urbane arhitekture do zgodovinskega spominjanja, na primer. Sicer pa je avtor zmeraj na začetku, zmeraj je pred mano prazen list ali ekran. Potovanje se dogaja dvakrat, od zunaj potujejo podplati po ulicah, na listu pa potuje beseda „podplati“ po besedi „ulica“. Pisanje me pravzaprav nikoli ne izuči v smislu obrti. Zmeraj moram izmisliti ves proces, vso pot, na novo, s tem pa tudi strukturo in razmerje do svoje pisave od začetka. V knjigi z naslovom Berlin pa je zraven prišel še drug medij, medij fotografije, kar bilo je zame čisto novo poglavje.

Bukla: Kaj je v Berlinu nate, kot na pišočega človeka, naredilo največji vtis?

Aleš Šteger: Da neko skoraj povsem zrušeno mesto ne zraste iz ruševin  s pomočjo kolektivne anamneze, marveč se izmisli na novo na osnovi vsega, kar se je zgodilo. Berlinu je uspelo narediti iz zgodovinskih ran izjemno ustvarjalno bivalno okolje, ne da bi te rane postale pretirani fetiši in izgubile ves nujen naboj opominjanja. To mesto ni Narcis in taka mesta so redka. Poleg tega je Berlin mesto v prebujanju, mesto, ki kar poka po šivih od raznih scen, kulturnih dogodkov, od galerij in literarnih branj. Je kozmopolitsko mesto, kjer lahko človek ohrani socialno dostojanstvo tudi brez zlate kartice american express – in take prestolnice so vse redkejše.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...