»Nisem pristaš radikalne hierarhizacije med žanrsko in nežanrsko literaturo …«
Z nagrajenim literarnim kritikom Aljažem Krivcem (1991), sicer tudi komparativistom in stalnim sodelavcem Bukle, smo se pogovarjali o njegovem romanesknem prvencu Sedmo nadstropje, ki je pred kratkim izšel pri mariborski založbi Litera. Avtor mlajše generacije je roman, ki se z bralcem poigrava čisto do zadnje strani, osnoval na podlagi trilerja, a obenem prestopil žanrske meje in izpisal fascinantno knjižno delo. Spregovoril je o apokaliptičnem nadihu, ki veje iz knjige, o aktualni temi teorij zarote pa tudi o razliki med pisanjem kritike in proze.
Aljaž Krivec
Sedmo nadstropje
Litera, zbirka Litera, 2020, t. v., 296 str., 24 €, JAK
Bukla: Sedmo nadstropje je tvoj romaneskni prvenec. Določa ga naslovno skrivnostno sedmo nadstropje še bolj skrivnostne stolpnice, milje seveda takoj spomni na distopično Ballardovo delo Stolpnica. Kako si se lotil snovanja romana, je morda nanj vplivala »apokaliptičnost« epidemije?
Krivec: Pravzaprav sem roman začel pisati pred sedmimi leti, takrat je bila tudi golo količinsko hitro spisana več kot polovica. V naslednjih letih sem kaj malega popravil, dodal ali izločil, potem pa sem pred dvema letoma po pogovoru z Orlandom Uršičem z založbe Litera ponovno resneje pristopil k besedilu, predvsem pa je bilo veliko narejenega še lani. S tem »uvodom« želim predvsem povedati, da v sami zastavitvi še nisem imel zavesti o epidemiji (no, pa tudi Ballarda takrat še nisem poznal). Je pa ta zavest, ki je nastopila kasneje, ključno vplivala predvsem na lastno recepcijo besedila. Ko sem ga namreč lani ponovno natančneje prebiral, sem še vedno soglašal z njim, obenem pa se je lepo prilegel tudi v ta oziroma lanski trenutek.
Bukla: V romanu je tudi sicer veliko raznega preigravanja žanrov in žanrskih prvin, od vohunske drame do trilerja. Kak je tvoj odnos do žanrske literature, koliko je prebiraš?
Krivec: Nisem pristaš radikalne hierarhizacije med žanrsko in nežanrsko literaturo, vseeno pa menim, da moramo imeti v mislih neke specifike enega in drugega, načine, na katere eno in drugo zavaja, posreduje »sporočilo«, se generira, dosega estetske preboje itd. Nisem strasten bralec pravoverne žanrske literature (seveda velja drugače za nežanrska besedila s temi prvinami), sem se pa nekaj malega ukvarjal z zgodovino slovenske kriminalke in občasno prevajam ljubezenske romane. Kar me pri enem in drugem navdušuje, je predvsem to, kako zelo je v nekaterih od teh knjig (v imenu eskapizma) svet besedila otipljiv in te lahko pahne v sanjarjenje, značilno za prva bralska srečanja, še v otroštvu. Če bi to bilo mogoče reči tudi za nekaj nežanrskega, kar bi napisal sam, bi mi bilo v veliko veselje.
Bukla: Protagonist, »nekam introvertiran tip«, se znajde na posebni misiji, v njenem središču je uganka pozabljenega poljskega arhitekta. Kako to, da si se odločil ravno za področje arhitekture? Kako je potekalo preučevanje te discipline?
Krivec: Preučevanje discipline ni potekalo in o arhitekturi pravzaprav ne vem kaj dosti, zato sem se tudi pri pisanju skušal izogibati temu, da bi vede ali nevede šel v podrobnosti. Tako sem predvsem pustil, da pripovedovalec, tak kot pač je, izraža svoje videnje arhitekture, ki je ne pozna prav toliko, kot je ne poznam jaz. Tako me je nagovoril predvsem neki težje določljiv, odprt pojem »arhitekture« (čeprav je tu tudi nekaj moje osebne fascinacije nad blokovskimi naselji in industrijskimi obrati). In pri tem me je pritegnilo predvsem to, da se v naselju (lahko pa bi na tem mestu nekritično v debato vključil še Hansa Holleina z vzklikom, da je »vse arhitektura«) nič ne zgodi, ne da bi se zgodilo v »arhitekturnem objektu« ali vsaj v nekem odnosu do njega, in da je posledično vsako naše pohajkovanje po denimo mestu izrazito določeno z arhitekturo (in seveda urbanistiko), o kateri pa nas večina pravzaprav ve zelo malo, če sploh kaj – seveda bi enako lahko rekel tudi za druga področja raziskovanja. Skratka, tudi neznanje o arhitekturi je tu del fascinacije in znak tega, da si lahko nenehno v prostoru, ki ga sploh ne razumeš, čeprav tam živiš. Ali še en namig: o arhitekturi govorimo tudi na polju mednarodnih odnosov, v računalništvu, biologiji …
Bukla: Zanimivo je, kako glavni junak na neki točki pomisli, da se je verjetno znašel sredi nekakšne mednarodne zarote. Kako gledaš na fenomen teorij zarote, ki so v zadnjem času dobile nov zamah?
Krivec: Ta raven me je zanimala že od samega začetka. Čeprav v besedilu kot takem ni tega tipa teorij zarot, kot jih poznamo v javnem prostoru, pa sem raziskoval recimo temu duhovni ustroj osebe, ki je dovzetna za konspiracionistično razmišljanje. Tu pa sploh ne govorimo več nujno zgolj o političnem trendu, temveč tudi neki psihološki strukturi. Na fenomen teorij zarot lahko gledam tudi skozi protagonista: seveda so njegove interpretacije pretirane, a so obenem teoretično možne. In seveda se njegovo življenje zdi precej prozaično, pa vendar se v njem dogajajo tudi nekatere nenavadne stvari in dejansko je vpet v psihološke igre in zavajanja … Kar hočem povedati, je torej predvsem to, da s problemom teorij zarot po mojem ne bomo razčistili zgolj z vpeljavo dedukcije in ponavljanjem besede »dejstvo«.
Bukla: Med raznimi akcijami, ki se jih loti pri raziskovanju uganke, se protagonist pogosto zaplete v lastne misli, pri čemer deluje precej anksiozno; so njegovi odzivi morda tudi znak njegovega samozavedanja, da je literarni lik? Včasih recimo celo komentira, da so drugi nastopajoči »liki«.
Krivec: To se mi zdi zelo intrigantna interpretacija, na katero do zdaj nisem niti pomislil. Ko sem protagonistu polagal v usta besedo »lik«, sem pri tem zgolj uporabljal pogovorni jezik. Ampak zdaj vidim, da ima to lahko zanimivo dvojno funkcijo, s katero bi se morda zavestno poigral, če bi jo zaznal. Na konkretno vprašanje bom odgovoril bolj distancirano: naš junak je v osnovi personalni pripovedovalec, ki se spopada z dejstvom, da ni avktorialni.
Bukla: Roman je napisan plastično, z mnogimi prizori, ki so čisto filmski, obenem pa srečamo kar nekaj opisov raznih filmov, ki si jih junak ogleda. Kakšen odnos imaš do filmske umetnosti in kakšno bi rekel, da ima glavni junak?
Krivec: Ker se v osnovi ukvarjam z literaturo, je film zame na vzporednem tiru, a ne na stranskem, saj je zame pomemben in me nagovori. Film, kot sem ga skušal vpeljati v Sedmo nadstropje, pa je pravzaprav igra s to umetnostjo, ko se ta znajde na presečišču družbenega in umetniškega angažmaja ter potrebe po širši dostopnosti. Na ta način sem tudi želel odpreti neka pereča družbena vprašanja, a jih obenem predstaviti skozi bolj ali manj moralizatorsko prizmo. Bistveno se mi zdi, da jim to še ne odvzema teže, obenem pa sem želel odpreti tudi vprašanje, kako sploh govoriti o teh rečeh: bomo res razrešili neko vprašanje zgolj s tem, da ga označimo za moraliziranje? In še drugače: ali nimajo nekatere težave strukturo (v duhu romana bi celo lahko rekel arhitekturo), ki se zelo težko izteče v nekaj drugega? Junakov odnos do filma sem skušal izpisati, kolikor je mogoče »naravno«. Film mu predstavlja umetnost, ki je zelo poravnana s časom, v katerem živi, spremlja ga kot kdorkoli drug, ne glede na specifičen okus. Film ga estetsko nagovarja, mu postavlja vprašanja in izgrajuje svet okoli njega.
Bukla: Gre za nekonvencionalno pisanje, ki sprevrača pričakovanja, menja pripovedne postopke, uvaja absurdizem in celo namigne na vzporedne svetove. Kaj te v tem načinu pisanja nagovarja?
Krivec: Ko sem začel pisati, sem tovrstno literarno raznorodnost pravzaprav šele odkrival in me je pritegnila preprosto s svojo razgibanostjo in iskrivostjo. Ta občutka sta nato nekako stopila v ozadje, ne pa tovrstna literatura kot taka. Tako sem nekako prišel do zaključka, da v zgodovini literature mrgoli odkritij in izumov. Eden takih je nenazadnje že sam roman kot literarna zvrst, ki je po videnju mnogih razmeroma novo odkritje, pojavljajo pa se celo zanimive zahteve po njegovi ukinitvi. Ta odkritja in izumi predstavljajo (poleg še neodkritih oz. neizumljenih) nabor možnih pristopov k pisanju, vsak od njih ima lahko znotrajliterarni smisel, če ga uporabiš utemeljeno in odgovorno. Ne gre torej toliko za »nagovarjanje«, temveč preprosto uporabo nekih orodij, ki ti omogočijo, da izpišeš tisto, kar si želel, pa je to mogoče storiti samo na ta način oziroma vsaj v nekem trenutku ne najdeš drugega. Zato je naneslo tudi tako, da recimo temu »v oči bijoči« postopki niso stalnica ali temeljna narava besedila, temveč so uporabljeni, ko se mi je zdelo, da to roman zahteva. Trenutno imam denimo v načrtu tako povsem linearno besedilo kakor tudi tekst, ki bi zahteval nenehno rušenje te linearnosti.
Bukla: Zaradi vsega povedanega daje Sedmo nadstropje občutek, da je hommage, morda celo roman na ključ, z bralcem pa se poigrava vse do zadnje strani. Kaj bi sporočil bralcem, ki se bodo podali na to divjo misijo?
Krivec: Pravzaprav ne vem, če bi sporočil kaj takega, kar ne bi pred branjem vsakega (literarnega) dela. Torej, opustitev pričakovanj, pustiti, da se delo izpiše pred njimi kot karseda avtonomno, čeprav je to seveda zaradi zapolnjevanja praznih mest in bralskih izkušenj vselej nemogoča naloga. Ko je ta del branja opravljen, pa se lahko z njim počne kar koli. Vsekakor upam, da prenese tako branje v slogu imanentne kot kontekstualne kritike, če ga je pa obenem mogoče brati tudi z brezinteresnim ugodjem, sem še toliko bolj vesel.
Bukla: Že vrsto let pišeš literarno kritiko, si prejemnik Stritarjeve nagrade. Kaj te najbolj iztiri in kaj navdušuje pri pisanju kritike in zdaj daljšega proznega teksta?
Krivec: Pri pisanju kritike vedno bolj opažam pomen občutka, da nekako obvladujem lastno refleksijo knjige, ki jo obravnavam. Se pravi, da imam ob začetku pisanja občutek, da se lahko knjige lotim na različne načine, da med njimi ni objektivno boljšega ali slabšega in da bo vsak od njih razkril neke osnove mojega razumevanja in – upam – tudi mehanizma knjige, ki sem jo vzel pod drobnogled. Če ta občutek nastopi, lahko kritiko napišem tudi z navdušenjem (izštevši morebitno navdušenje nad knjigo), če ne, pa me to lahko tudi spravi s tira, torej je zadeva precej črno-bela. Kar zadeva leposlovje, pa se mi je konkretno Sedmo nadstropje pravzaprav izpisalo brez večjih preglavic. Vprašanje, ki sem si ga nekajkrat vendarle zastavil, kot tudi pri drugih besedilih, ki sem jih pisal oz. jih še pišem, se je navezovalo predvsem na soočenja s partikularnimi problemi v pripovedi (lahko bi šlo tudi za verze, replike, idejne izpeljave ...), torej, če je težavo mogoče razrešiti samo na sebi ali je pač že osnovna zastavitev teksta tista, iz katere ta nujno izhaja, ali drugače: ali je mogoče, da gre za tako besedilo, ki mu je usojeno živeti z napako? Ne me razumeti narobe, te so v leposlovju lahko prednost, tudi v mnogih klasičnih delih je najti najbrž neutemeljene stvarne napake.