Ana Schnabl: »Ideja napisati krimič mi je služila kot nekakšna infuzija.«
Ana Schnabl je zadnja leta plodovita, ustvarjalna in zagrizena avtorica. Piše kot misli. Misli kot govori. Velemojstrica jezika, ki je zanjo še kako živa, raztegljiva, a kritično ogrožena živalska vrsta. Po zbirki kratkih zgodb Razvezani in romanu Mojstrovina, ki je kundersko posegel v (pred)obdobje slovenske osamosvojitve, je pri založbi Beletrina izšla tretja knjiga, Plima. Izrazito reflektirana pripoved mlade pisateljice Dunje, ki se odloči obračunati s travmami iz otroštva in se zategadelj odpravi na Slovensko primorje raziskat ozadje (bojda) samomora svojega brata Dražena, je sijajen nabor različnih pripovednih slogov (celo žanrov), jezikovni tobogan in knjiga, ki zahteva veliko pozornosti in literarne izobrazbe – da lahko bralcu predre prvih nekaj kožnih plasti. Ko ji to uspe, bralec postane odvisen.
Ana Schnabl
PLIMA
Beletrina, zbirka Beletrina,
2022, t. v., 289 str., 24 €, JAK
Bukla: Saj nisi hotela napisati krimiča, ne?
Schnabl: (smeh) Uvodni dogovor z urednikom je že bil tak, čeprav sem že takrat vedela, da nočem napisati knjige strogega žanra. Pa obožujem žanr, še več, zdi se mi nujen, saj pri življenju ohranja vero, da s pripovedmi lahko urejamo resničnost. Toda jaz sem hotela ponuditi nekaj drugega, pripoved, za katero se samo zdi, da bo uredila resničnost, na koncu je pa, no, vse nekako isto, če ne še slabše. Ideja napisati krimič mi je služila kot nekakšna infuzija: kadar mi je zmanjkalo energije, sem se lahko za hip priklopila in se potem spet odklopila.
Bukla: S pisanjem se ti očitno precej mudi. Tri knjige v štirih letih. Zadnji dve, veliki knjigi, v treh. Kam, zakaj se ti mudi?
Schnabl: Jaz sem samo ena od različic ljudi, ki se neznosno bojijo smrti in zato v življenju nervozno kopičijo izkušnje. Ker sem bolj zaprtega temperamenta, čeprav se na socialnih medijih kažem drugače, in ker ljubim pisanje, izkušnje pač kopičim s pisanjem. Dolgo časa sem si želela biti drugačna, človek, ki se v svet potaplja s telesom, saj je takšen model življenja družbeno potrjen, moj oziroma naš pa pravzaprav ni. K sreči sem to prerasla
in si lahko priznam, da sem enaka kot drugi, le da življenje dosegam z drugimi sredstvi.
Bukla: Vse tri tvoje knjige so popolnoma različne. A že po nekaj prebranih stavkih, ko te berem za nazaj in ko te berem sproti, so tako zelo schnablovske. Koliko taktiziraš pri pisanju? Ali veliko (ključnih) odločitev sprejmeš vnaprej? Koliko je improvizacije?
Schnabl: Ker se procesa za Razvezanimi ne spomnim več, bom poročala le za romana. Mojstrovino sem v glavi izdelala do potankosti, kar se ji seveda pozna; ker nikdar prej nisem napisala daljšega teksta, sem verjela, da je pot
do uspeha neke vrste literarno terminatorstvo, popoln nadzor. Ker sem se zmotila, sem lekcije hitro implementirala v drugi proces, ki je bil sproščen, nepretenciozen, zabaven. In ja, na trenutke sem obilno improvizirala, ups.
Bukla: Konkretno: kje in kako se ti je porodila ideja za Plimo? Imaš rdeči zvezek, v katerega si sproti zapisuješ ideje?
Schnabl: Pred leti sem prvič obiskala severno Francijo, ki me je povsem prevzela. V Saint-Maloju sem doživela plimovanje, kot ga nisem še nikjer. V času oseke se je mogoče sprehoditi do najbližjega otočka, v času plime pa
morje zalije nasade klapavic ob obzidani cesti. Ker sem v življenju pogledala že veliko kriminalnih serij, sem se bala, da bom neko jutro med nasadi zagledala truplo. Ta podoba me je dolgo preganjala in strašno sem si želela, da bi ji lahko podelila mesto. Željo sem si uresničila tako, da sem jo pripela na svoj odnos do slovenske obale, kjer sem preživela vrsto poletij. Rezultat je ta, da je plima v romanu prispodoba, školjke pa, no, ni jih. So pa lignji.
Glede beležk: doslej si nisem zapisala še nobenega sinopsisa; zapisujem si urnik pisanja in pa nekatere poudarke pripovedi. Recimo: ne pozabi, da ima ta in ta lik modre oči.
Bukla: Čisto nikogar – in nikjer – ne poznam, ki bi se tako igral z jezikom, slogom, oblikami pripovedovanja: je jezik materija?
Schnabl: Kot deklica sem preigrala kar nekaj šaha, še več partij pa sem si imela priliko ogledati ali pa jih »prebrati« v šahovskih zbornikih. V šahu sicer nisem blestela, ker sem bila izjemno nemiren otrok. Je pa bil to moj vstop v svet kreacije v bazenu omejenih možnosti – šah in plavanje sta v moje življenje vstopila pred branjem in glasbo – in me je na neki način zaznamoval. Z jezikom je kakor s šahom – ni neomejen in je zato pripraven za igro.
Za igranje. Pomembno – kakor pri šahu – je le, da so situacije, poteze, ki jih ustvarjaš, razumljive, pa čeprav ne zlahka, tvojemu bralcu.
Bukla: Pišeš o ljudeh, ne o velikih temah. Je to v času velikih tem – obdobja mnenj – hendikep? Je to odločitev? Ampak kako je velike teme sploh mogoče ločiti od odnosov? In obratno?
Schnabl: Hja, dolgo sem bila obremenjena s tem, ker ne pišem o »Velikih Temah«, vendar mi je uspelo sprejeti, da v zvezi z Velikimi Temami ne znam proizvesti veliko trdilnih povedi. To me pravzaprav sploh ne zanima, še več,
v VT sploh ne verjamem. V zvezi z ljudmi, ki so nosilci VT, pa znam, nasprotno, izpisati veliko. Še preveč (smeh). Pravzaprav svet oziroma resničnost doživljam kot mrežo odnosov, bi se reklo, dialektik, ampak izraz dialektika
ne vključuje čustvene komponente, torej odnosov med posamezniki in skupinami, kar se prevaja v družbene in politične sisteme, kajne, toda moj um je tak, da bom, denimo, mladega radikalca sprva prepoznala kot produkt
določenih odnosov in napačnih izbir, šele nato pa ga bom lahko potegnila iz mase in rekla: evo vam ga – fašista, ideologa. Hočem reči: moja VT je, da nihče ne nastane iz etra ali v etru. Simpl, ampak hkrati tudi najtežje nositi.
Bukla: Tvoj jezik, predvsem prilagodljivost/raztegljivost od aristokratskosti do uličnosti, je kot nared tudi za pisanje stvarne literature. Te morda kaj vleče v non-fiction? In koliko imajo pri tem opraviti tvoje kar bogate novinarske izkušnje?
Schnabl: Čeprav sem prej naznanila, da sem vase zaprt gnom, sem tudi zelo radovedna. Zanimajo me skoraj vse svetne izkušnje – dokler vem, da bom po izteku imela mir, da jih premislim in izpišem (smeh). Da bom imela mir dolgo časa. Žal mi ob kombinaciji pisanja in dela za denar ne ostane niti veliko časa niti veliko denarja, da bi se odpravila, denimo, v Južno Korejo in pripravila potopis. Potopisno in reportažno pisanje me intrigirata, vendar še nisem našla sponzorjev, ki bi v času moje odsotnosti poskrbeli za tri živali (smeh).
Bukla: Dunja je popolnoma transparentna. Njene misli in reflekse sproti, nefiltrirano zlivaš na papir. Pred soakterji v knjigi je seveda drugače – to smo vsi mi v resnicnih odnosih. Kaj dosti se resnična pisateljica, Ana S., od Dunje ne more razlikovati? Ali pač?
Schnabl: Se in se ne. S Plimo sem za sabo pustila neki tip zavesti, nekakšno moralno napetost, ki mi v življenju ni več služila. Ustvarila sem si tudi like, skozi katere sem predelovala odnos do določenega tipa resničnih ljudi –
ustvarila sem si varno okolje, v katerem sem si jih lahko ogledala, saj bi mi bili v resničnem življenju preprosto preveč, in to varno okolje posredovala tudi drugim, bralcem. Včasih se mi zdi, da sem kot pisateljica vlečni konj,
da opravljam delo, ki ga mnogi ne zmorejo ali nočejo opravljati, ker lajf in skrbi: delo razumevanja, empatije, tudi analize. Neke vrste postkatoličanka sem: najprej veliko ljubezni, šele nato pa, če res ne gre drugače, obsodba.
Bukla: Kdo (kaj) je v času tako prekleto razpršene pozornosti in digitalne distopije danes sploh še publika? Ali pa – novinarska profesionalna deformacija – javnost? Koga želiš doseči?
Schnabl: Opozorjena sem bila, da je čakalna vrsta za Plimo v mnogih knjižnicah precej dolga. Torej: publika so vsi ti ljudje, ki so si knjigo izposodili ali pa jo kupili in ki si jo še bodo. Ne vem točno, koga želim doseči. Najbrž tiste, ki se jim še zmeraj da brati knjige, tiste, ki so radi sami z mojimi besedami.
Bukla: Mojstrovina je bila mehka, celo klasično literarna, tekla je naoljeno. Verjamem, da so prevajalci uživali. Plima je trda, unikatno jezikovna, narečno-slengovska, premetena in premetana, neposredna, izven okvirov in pravil, zato tako resnična. Ampak prevajalec/prevajalka, razen v hrvaščino ali srbščino, te bo zagotovo tožil/-a …
Schnabl: Čeprav se zdi kar zalogajček, Plimi privoščim vse prevode na svetu; najbrž bi za seboj pustila nekaj izmučenih prevajalk in prevajalcev, ampak upam, da bi mi odpustili. Kar malo hecno mi je, kako se ljudje ne morejo načuditi mojim slogom. Zame je stvar preprosta, artikulirala pa jo je meni ljuba Susan Sontag. Umetnost je slog in delitev na vsebino in formo je kar nekaj, nekaj, kar služi parlamentiranju o umetnosti, z umetnostjo pa v resnici nima nič. V slogu je ves odnos oziroma drža, za katero mora bralec vedeti, vse je na površini. Mojstrovina je melanholična drža, aristokratski ekstencializem oziroma eksistencializem za aristokrate. Plimina drža je spektralna in topla. Da sem znana po svojih slogih, mi seveda godi, toda obenem me tudi moti. Mar to pomeni, da je tako nezaslišano imeti do svoje materije odnos in ga narediti vidnega? Ta odnos tvegati? Prej si me vprašal, koliko mene je v mojih knjigah; no, moji slogi, to so moje drže, to je najbolj true.
Bukla: Rad bi prebral tvojo knjigo o likih (morda času), ki ne morejo skriti svojih misli. Tvoj transparenten slog je idealen za takšen analogen sci-fi?
Schnabl: Misliš za pripoved o Velikem Nadzorovanju? Zagotovo, ampak da bi lahko napisala dober sci-fi, bi morala najprej dobro proučiti njegov genom. Če bi se tega lotila zdaj, bi to bil bedast izdelek.
Bukla: Če ni preveč osebno – se da v Sloveniji (plus prevodi, seveda) živeti le od pisanja?
Schnabl: (smeh)