»Rada bi vlivala pogum in vero, spodbujala prijaznost in ustvarjalnost.«
Anamarija Lukovac je pri 19 letih zmagala na natečaju revije Cosmopolitan in postala njena redna kolumnistka, kar ji je odprlo življenjsko pot, ki je njene vrstnice spominjala na Andy iz Hudičevke v Pradi. Toda v zakulisju bleščečega uspeha je bil trden temelj – strastno prepuščanje delu, ustvarjalnosti in pogumu. O tem in vsem drugem, kar se ji je dogajalo v sedmih letih odraščanja iz dekleta v žensko, pripoveduje Cvetenje – knjiga izbranih kolumn, ki so dosegale izjemno veliko branost. Za Buklo je razkrila, kaj je bila skrivnost uspeha in kako kolumne odmevajo danes.
Anamarija Lukovac
Cvetenje
Premišljevanja o življenju
ilustracije: Petra Lukovac
Mladinska knjiga, 2021, m. v., 237 str., 44,99 €
Bukla: Za vaše kolumne je značilna iskrenost, četudi bi si pri tem kdaj boleče obdrgnili lastno samoljubje. Kje je meja iskrenosti, ko pišete javno objavo?
Lukovac: Iskrenost v mojem pisanju je nekaj, k čemur sem zares stremela in se morala vsakič znova opozarjati, da so besede res bile iskrene. Zdi se mi, da mi je z leti vedno bolj uspevalo povedati tako, kot sem zares mislila in čutila. Včasih sem se pretvarjala, da mojih besedil ne bo nihče bral in je bilo lažje nekaj napisati iskreno, čeprav sem na primer po pregledu svojih dnevnikov opazila, da tudi pred sabo včasih v svojem pisanju nisem popolnoma iskrena.
Bukla: O čem ne bi pisali?
Lukovac: Veliko je tem, o katerih bi si želela spregovoriti, pa imam zadržek, bodisi zato, ker bi za tovrstno iskrenost morala že v osnovi z bralci imeti zelo intimen odnos, bodisi ker me je strah odziva javnosti. Definitivno nisem želela (iskreno) pisati o stvareh in rečeh, ki se tičejo drugih ljudi v mojem življenju ali delov mene, o katerih z »mojimi ljudmi«, ki bi jim te kolumne lahko prišle v roke, (še) nisem govorila osebno. Nisem si želela, da bi ljudje iz mojega življenja nekaj preveč iskrenega, osebnega ali bolečega prej prebrali v mediju ali knjigi, preden bi to slišali od mene.
Bukla: V zgodnjih zapisih, ko ste bili stari 19 let, sebi in bralkam pogosto delite nasvete in spoznanja o pravi poti. V kasnejših letih je tega manj. Kaj se je zgodilo?
Lukovac: Sprva sem še dobivala usmeritve glede pisanja od urednice – tako teme kot predloge člankov, po vzorcu katerih Cosmo ponavadi pripravlja vsebine. Tako sem na začetku sledila »how to« formi Cosmo člankov, ki so bili takrat aktualni, kasneje sem zajadrala po svoje. Poleg tega pa sem na neki točki začela sama sebi iti na živce s tem, da sem drugim govorila, kako bi naj živeli. Želela sem se čim bolj znebiti moraliziranja in obenem bralkam vseeno podati usmeritve za lepše življenje, ker se je to na neki način od moje kolumne pričakovalo.
Bukla: Knjigo sestavljajo najbolj brane kolumne sedmih let in nekaj novih. Katero bi izpostavili vi?
Lukovac: Ena mojih najljubših je že od nekdaj kolumna »Ne morem več ustvarjati« in še vedno se močno poistovetim s kolumno »Strah me je«. Ob zadnjem branju me je moja pretekla različica najbolj navdihnila v kolumnah »O zlomljenem srcu malo drugače«, »Poguma, upanja, ljubezni«, »Leto pandemije« in »Zadnja kolumna«. Zdaj, ko so vse zbrane na enem mestu, opažam, da je bilo, po mojem trenutnem okusu, najbolj plodovito leto 2017. Kar dokazuje, da je res koristno vzeti absolventsko leto, se raziti s fantom in iti na solo potovanje. :)
Bukla: Kako ste si razložili, da je med kolumnami, ki so imele največji odziv, tista, v kateri razmišljate, zakaj nimate fanta?
Lukovac: Mislim, da je bila na spletu objavljena v pravem času, ko slovenski mediji še niso bili preplavljeni z osebnimi izpovedmi in se razen na kakšnih forumih ni veliko javno govorilo o razmerjih in odnosih. Danes na primer cosmopolitan.si piše skoraj samo še o tem – naslovi pa so še veliko bolj »šokantni«. Ljudje so se v kolumni prepoznali. Veliko samskih žensk se je poistovetilo z vprašanjem »Zakaj nimaš fanta?«. Poleg tega je kolumna nekam zadela tudi moške, ki so se počutili užaljene, ker so se v mojem opisu nemara prepoznali in so verjetno težko po grlu spravili redko javno izraženo mnenje o njih. Kolumne se je veliko delilo, pod objavami pa so se bralci vključevali v debato in to je še dodatno privabilo ljudi k branju. Rekla bi, da je bila zaradi hudega razcepa mnenj o zapisanem kolumna nekoliko kontroverzna.
Bukla: Zakaj ste si kot dekle vroče želeli živeti v tujini?
Lukovac: Ko si zdaj želim osmisliti zakaj, je odgovor precej neumen. Želela sem si predvsem drugačne kulise. Mogoče sem pogledala preveč filmov in hrepenela po podobnem življenju. Pa tudi potovanja sem imela vedno zelo rada in sem si naivno predstavljala, da življenje v tujini pomeni podaljšano potovanje. Verjela sem, da dela, kakršnega sem si želela opravljati, ne bom mogla opravljati doma, vsaj ne v takšnih razsežnostih, kot bi to lahko počela v tujini. Tudi uspeh v življenju sem povezovala s tem, da ne ostaneš na istem mestu, kjer si se rodil. Po drugi strani se kraj rojstva in smrti mojih prednikov v zelo malo primerih ujema in imam že v krvi neki zapis, ki me sili k premikanju po svetu.
Bukla: Kaj vas je prepričalo, da sedaj »jeste, molite in ljubite« v Sloveniji?
Lukovac: V času pisanja kolumn sem sicer dvakrat krajše obdobje živela v tujini – na Irskem in Turčiji. Selitvi sta mi dali izkušnjo, ki sem jo potrebovala. Čeprav sem resnično uživala, ko sem živela tam, in bi si želela, da bi trajalo dlje, sem tudi spoznala, da je življenje v tujini vse prej kot podaljšano potovanje. Doma me je zadržala vsakič druga stvar. Na eni točki začetek obetavne kariere, na drugi ljubezen, pa pandemija … Zdaj sem pomirjena s tem, kje »jem, molim in ljubim«. Zdi se mi, da sem morala prepotovati velik del sveta do spoznanja, da imamo v Sloveniji zelo ugodne pogoje za vse, po čemer hrepenim in kar potrebujem. In zelo pomembno mi je postalo, da sem blizu ljudi, ki jih imam rada. Prav tako imam svobodo, da kadar hočem, skočim, na katerikoli konec sveta se mi zljubi. No, vsaj do nedavnega je bilo tako. Včasih sem mislila, kako nepošteno je, da sem se rodila v tako majhni, »nepomembni državi«, danes sem za ta blagoslov neverjetno hvaležna.
Bukla: Kolumne ste ustvarjali v času komuniciranja z nepopolnimi informacijami, toda sami ste se temu spretno izogibali – in uspeli. V čem je skrivnost?
Lukovac: Nekaj moških mi je dalo dobre nasvete. Sokrat: »Vem, da nič ne vem«, Jack Kerouac: »Ničesar vam ne morem ponuditi, razen lastne zmedenosti« in moj oče, ki mi je, ko sem prišla k njemu po nasvet za zaključek neke kolumne, svetoval, da dobro poslušam pesem Imagine Johna Lennona. Nasvet je bil, da takrat, kadar nimam popolnih informacij, pišem o tistem, kar čutim in si želim. Moje kolumne niso bile namenjene podajanju informacij ali interpretiranju informacij iz sveta, pač pa razvijanju lastne intuicije in krepljenju osebnih vrednot, skozi prizmo katerih lahko sam presodiš o vsaki informaciji in tvoriš zase prave odločitve.
Bukla: Vse kolumne, razen tiste, ki se bere v popolni tišini, ste pospremili s predlogom za glasbo, ob kateri naj se bere. Je glasba za vas ozadje, odločilna začimba ali gre za ogrinjalo, ki ustvari čustveno vzdušje?
Lukovac: Pogosto mi je glasba navdih za pisanje, včasih gre zgolj za ozadje ob ustvarjalnem procesu. Ob kolumnah so zapisane skladbe, ki sem jih (v večini primerov) poslušala med pisanjem ali v času, ko sem zbirala misli. Bralcu so lahko uvod pred branjem, ozadje ob branju ali nadaljevanje mojih besed in čas za razmislek o prebranem.
Bukla: V eni izmed kolumn razmišljate o sodobnih vplivnežih in njihovi moralni odgovornosti, saj so bili med največjimi svetovnimi vplivneži tudi največji hudobneži. Zato bi se moral vsak vplivnež vprašati, kakšen hoče biti. Kaj ste si odgovorili vi?
Lukovac: Rada bi ljudem, na katere imam vpliv, pokazala, kako čudovito je življenje. Rada bi vlivala pogum in vero, spodbujala prijaznost in ustvarjalnost, hkrati pa pokazala, da vsi delamo napake in da se izplača biti pristen. Hrepenim po modrosti. Sploh če bi nekoč imela večji ali pomembnejši vpliv.
Bukla: Pravite, da ste deloholičarka, hkrati pa, da sanjate o času, ko ne počnete ničesar. Kje je točka ravnotežja?
Lukovac: Nisem več deloholičarka. Bila pa sem. Še vedno imam težave s slabo vestjo, kadar se mi zdi, da nisem dovolj produktivna. Ravnovesje med delom in počitkom skušam loviti vsak dan in nimam recepta zanj. Po eni strani se lahko to ravnotežje ustvari tako, da ti je delo v užitek, po drugi pa je ravno to recept za veliko napako. Jasno si skušam začrtati, kaj vse spada pod »rubriko delo«, saj sem nekoč svoje osebne projekte in opravila štela za prosti čas.
Bukla: Kaj počnete sedaj, ko ste po sedmih letih zaključili obdobje kolumnistke pri Cosmopolitanu?
Lukovac: Pri Cosmopolitanu sem kasneje nadaljevala kot izvršna urednica in se od revije poslovila le pred nekaj meseci. Zdaj delam v marketingu kot ustvarjalka vsebin. Ob tem končujem svoj drugi scenarij za celovečerni film in svetujem ter pomagam pri pripravi scenarijev za filmske in video projekte. Še vedno veliko pišem, le da so zdaj žanri malo drugačni. Predvsem sem sedaj v fazi, ko skušam od pisanja in svojih drugih talentov tudi nekaj zaslužiti in od njih živeti. Malo manj modrujem in malo več poslušam. Je pa res, da izkušnje, kakršna je bila pisanje kolumne, ni mogoče primerjati z ničimer drugim. Sploh v mojem primeru, ker mi je bila pri pisanju ponujena skoraj popolna svoboda. Upam, da se še kdaj srečam s tem.