»Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja.«
Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano je (avto)biografska knjiga o prijateljstvu med avtorjem Andražem Rožmanom (novinar Dnevnika) in sirskim pesnikom, založnikom in beguncem Mohamadom Al Munemom. Hkrati je to – izjemna – knjiga o Palestini, Siriji in begunstvu. Takšne stvarne literature v Sloveniji niti približno ni veliko. Rožman se je zavestno odpravil na izjemno tvegano pot in ustvaril mojstrovino.
Bukla: Kaj je bil osnovni motiv tvojega pisanja? Zakaj knjiga?
Rožman: Kakšen je bil osnovni motiv, niti ne vem točno. Gorečo željo po tem, da bi napisal nekaj podobnega, sem imel v sebi od nekdaj. Toda dokler nisem spoznal Mohamada in dokler nisem postal del migrantske skupnosti, ki je svoj prostor našla v tovarni Rog, nisem našel načina in moči, da bi izrazil stvari, ki sem jih izrazil v Treh spominih. Razlogi za to, da sem moč in način našel, so tako v tem okolju kot v meni. Knjigo razumem kot eno najpomembnejših življenjskih vrednot, zato nikoli nisem dvomil, na kakšen način želim zgodbo ponuditi bralcem. Poleg tega je bila knjiga moja edina možnost za objavo takšne zgodbe.
Bukla: Kako je idejo o knjigi in sebi kot junaku sprejel Mohamad, pesnik in založnik?
Rožman: Zdi se mi, da nikoli ni bilo dvoma o tem, da se bova lotila te pustolovščine – kot bi že ob prvem srečanju vedela, da se bova podala v to. Mohamad je bil nad mojo idejo navdušen in je bil takoj pripravljen sodelovati. Dal mi je neomajno svobodo. Od začetka do konca je ponavljal, da sem jaz avtor in da lahko zato pišem, kar hočem, tudi o rečeh, ki jih ni ravno lahko deliti z javnostjo. Mohamad dobro ve, kaj pomenita kulturna (ne)svoboda in cenzura, zato je razumel, da pri pisanju ne smem imeti omejitev.
Bukla: Si se moral grobo vreči iz območja udobja, da si se lahko lotil pisanja knjige, ali pa je bil proces mehak?
Rožman: S tremi dejavnostmi sem malone obseden – z branjem, pisanjem in razmišljanjem. Preden sem začel pisati Tri spomine, sem precej več časa kot drugima dvema dejavnostma posvečal razmišljanju, ki se mu lahko predajam ure in ure. Nemara gre za kontemplacijo, pri kateri se mi utrne veliko idej, a je to še daleč od udejanjanja le-teh. Tako sem ostajal v preveč pasivnem položaju. Ključni problem je bil v tem, da nisem zmogel dovolj akcije, da bi zamisli začel spravljati na papir. Precej napora je bilo potrebnega, da sem postopoma v sebi našel dovolj moči. Verjetno je zato trajalo več kot pol leta, da sem od ideje prešel k intervjujem in nato pisanju.
Bukla: Kako zelo drugače je za novinarja pisati knjigo? Kaj si moral spremeniti? Kakšna je bila metodologija?
Rožman: Ko gre za pisanje o dejstvih in pridobivanje informacij, je metodologija ista kot v novinarstvu. Intervjuji, zbiranje podatkov, branje ... Razlika je bila v tem, da sem imel več svobode pri izražanju. Lahko sem si dovolil več poetike, ki sem jo imel od nekdaj v sebi, a sem jo na površje zbezal šele, ko sem naletel na Mohamada in migrantsko skupnost v tovarni Rog. Pri pisanju sem šel lahko bolj v sebe in drugega. Ni mi bilo treba strogo upoštevati novinarskih konvencij, ki jih naš poklic za ohranjanje profesionalnih standardov sicer nujno potrebuje, a kadar jih napačno interpretiramo (po navadi preozko), lahko ubijajo kreativnost v novinarju.
Bukla: V besedilu in zgodbi si – tako ali drugače – ves čas prisoten. A nikoli preveč. Si svojo prisotnost uravnaval?
Rožman: O tem sem precej razmišljal. Bistvene so Mohamadova zgodba in zgodbe drugih beguncev. Toda pomembna je tudi zgodba vseh nas, ki tvorimo to družbo, torej tudi moja. Vsi mi se želimo vse bolj integrirati v družbo. Če sem to hotel pokazati, sem moral vključiti tudi sebe, a nikakor nisem želel, da bi moj glas preglasil Mohamadovega. Poleg tega sem čutil potrebo po tem, da izrazim nekatere stvari, ki so v meni. Prav tako, kot ima to potrebo Mohamad in jo imamo vsi. Imeti stik s svojim notranjim svetom, se ukvarjati z njim in ga izražati je za človeka v resnici eksistencialnega pomena. Branje in pisanje literature pa je eno najboljših orodij, s katerimi to lahko dosežemo.
Bukla: Je bilo pisanje ves čas spontano in tekoče, si imel načrt?
Rožman: Edini načrt je bil, da v doglednem času dokončam delo. Na začetku nisem vedel, v katero smer bo šlo vse skupaj. Tudi če bi imel razdelan načrt, se ga ne bi mogel držati, kajti zgodba je šla svojo pot, jaz pa sem ji sledil. Pisal sem torej sočasno z odvijanjem dogodkov, ki sem jih vključil v knjigo.
Bukla: Kaj je ključno sporočilo Treh spominov?
Rožman: Verjetno je iz zgodbe precej očitno, da integracija v družbo ni enosmerna, ampak dvosmerna oziroma večsmerna. V družbo se v zadnjih treh letih ni vključeval le Mohamad, ampak tudi jaz in drugi ljudje iz migrantske skupnosti: tako tisti, ki so v Slovenijo prišli po begunski poti, kot tisti, ki tukaj živimo vse življenje. Skupaj smo odprli prostor kreativnosti, sobivanja in solidarnosti, toda s tem proces vključevanja ni končan. Ta se v resnici nikoli ne konča, ampak skozi interakcijo med ljudmi poteka ves čas. Sicer pa je eno do bistvenih meril vključevanja v družbo tudi delo. Mohamad kljub vsem esejem, pesmim in romanu, ki jih je napisal v Ljubljani, še vedno nima službe in komaj shaja skozi mesec. Po drugi strani poznam številne izkoriščene begunce oziroma migrantske delavce, ki za slabo plačilo in v slabih delovnih pogojih delajo v skladiščih, kuhinjah restavracij, za tekočim trakom ... Ne oni ne Mohamad niso dobili priložnosti za dostojno delo, ki bi jih osmišljalo. Ravno to pa so zahteve, h katerim moramo stremeti vsi skupaj, ne glede na položaj v družbi – vsakdo bi moral imeti pravico do dostojnega dela, v katerem vidi veselje in smisel.
Bukla: Za koga si pisal knjigo?
Rožman: Nikoli si ne predstavljam, za koga pišem in kdo bo bralec. Če bi to počel, bi naredil napako že v izhodišču, kajti v tem primeru ne bi mogel biti dovolj iskren. Pisati želim le to, kar čutim in kar zaznam, da čutijo drugi.
Bukla: So novinarska sredstva in orodja res preveč omejena, da bi lahko z njimi povedal tako kompleksno zgodbo, kot je Mohamadova?
Rožman: Niso. Z novinarskimi orodji ni nič narobe in povsem zadostujejo. Takšne zgodbe bi gotovo sodile v medije. Ne nazadnje so v časopisih precej bolj izrazito literarne in seveda tudi mnogo bolj kakovostne zgodbe objavljali že Dostojevski in drugi pisatelji. Toda novinarji danes nimamo ne časa ne prostora za literarno novinarstvo, ker za to ni interesa. Novinarstvo gre v neko povem drugo smer, proti tabloidizaciji in drugim takšnim rečem, prostora za razvoj mladih novinarjev, pa naj gre za literarno novinarstvo ali kakšno drugo obliko novinarstva, pa je vse manj.
Bukla: Bil si v Hajfi. Kdaj in kako v Alep?
Rožman: Nekoč bova z Mohamadom v Alep odšla skupaj. Da mi bo pokazal svojo založbo, porušen dom in druge dele mesta, o katerih mi je pripovedoval, in da bova v restavraciji Andalib pila arak in kavo s karadmomom. Potem bova ustanovila založbo, ki bo v Sloveniji objavljala prevode arabskih knjig, v Siriji pa prevode slovenskih. Najprej bova seveda izdala Tri spomine. To se sliši kot sanje, ampak Mohamad je prepričan o tem, enako kot verjame v svet brez mej.
Bukla: Kaj ti osebno pomeni spomin, kaj je to?
Rožman: Gabriel García Márquez je v uvodu v avtobiografijo zapisal: »Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje.« Spomin je življenje in življenje je spomin. Je še več. Življenje se konča, človek umre, spomin pa ostane. Še sploh, če o njem pišemo.