»Zdelo se nam je primerno začeti delo, ki tudi s svojo zgodbo opozarja na pomen branja.«

Samo Rugelj, foto: Saša Kovačič, Bukla 162, 15. 9. 2021

Kot blisk sta minili dve desetletji, odkar sem dobil v roke roman Bralec Bernharda Schlinka, ga hipoma prebral, ter takrat, ko še ni bilo revije Bukla, temveč filmska revija Premiera, o njem (kasneje je bil Bralec pretopljen tudi v film) napisal navdušeno recenzijo. Bralec je izšel v okviru tedaj nove prevodne leposlovne zbirke Moderni klasiki, ki je od takrat prinesla obilo izjemnih knjižnih naslovov, zdaj pa praznuje dvajseto obletnico svojega življenja. O zbirki smo se pogovarjali s sedanjima urednikoma Andrejem Blatnikom, ki je pri njej že od samega začetka, ter Aljošo Harlamovim, ki za vsebinski doprinos skrbi zadnjih nekaj let.

Bukla: Kako je sploh prišlo do ideje za zbirko Moderni klasiki?
Blatnik: Ko se je konec stoletja pri Cankarjevi iztekla zbirka XX. stoletje, se nam je zdelo pametno nadaljevati z novim imenom, ki ne bo gledalo nazaj, in Moderni klasiki vključujejo bližnjo preteklost, sedanjost, pa tudi bliž­njo prihodnost. Poleg tega pa je bilo – na sledi slavnih Sto romanov – geslo XX. stoletja, da v zbirki izhajajo romani našega življenja, želeli pa smo si tudi drugih literarnih oblik. Nespremenjeno pa je ostalo to, da si za najboljša literarna dela želimo najboljše prevode in spremne besede.

Bukla: Kako ste se odločili za prvi naslov, Schlinkovega Bralca?
Blatnik: Začeti se mi je zdelo primerno z delom, ki tudi s svojo zgodbo opozarja na pomen branja. Ob Bralcu je bil v pretresu še roman Novo življenje, ki govori o skrivni skupnosti bralcev knjig, a ker ga je napisal takrat v Sloveniji še ne prav znani turški pisatelj Orhan Pamuk, smo se raje odločili za Bralca. Pamuk je pet let kasneje dobil Nobelovo nagrado, Bralec pa takoj, tudi zaradi avtorjevega obiska, veliko pozornosti in še do danes ostaja najbolj prodajani in najbrž tudi najbolj brani Moderni klasik.

Bukla: Kakšna je bila evolucija razvoja zbirke in njena recepcija v slovenskem prostoru?
Blatnik: Moji souredniki so vsak po svoje premikali težišče, seveda pa se je skozi desetletja spreminjalo tudi moje. V izbiranju sem bil previdnejši od Zdravka Duše, s katerim sva snovala program prvih 13 let – tako se mi je zdel Aleksander Hemon, ki jih je imel takrat dobrih 40, premlad za uvrstitev med klasike in izšel je pri Modrijanu. Ana Ugrinović je med drugimi uved­la Eleno Ferrante, ki jo je podobno kot Schlinka za svojo vzelo zelo široko bralstvo, Aljoša je pripeljal več alternativnih, družbenokritičnih pisav, sam v zad­njih letih posvečam več pozornosti manj znanim literaturam in bralnim žanrom … Vse te spremembe je bralstvo dobro sprejelo, zbirka je ohranila simbolni kapital osrednje zbirke prevodnega leposlovja, ki ga je prevzela od XX. stoletja. Včasih pomislim, da je kakšno knjigo treba dati v Moderne klasike prav zato, da užije več pozornosti, kot bi jo sicer.

Bukla: Kateri knjižni naslovi so bili po krivici spregledani? Se lahko morda nadejamo, da bo kakšen od razprodanih naslovov še izšel v broširani različici?
Blatnik: Sam sem bil presenečen, da je bilo tako malo odziva npr. ob izidu Lovecraftovih Zgodb. Morda tudi zato, ker je bila knjiga za ciljno publiko, mlade ljudi, v tej izdaji preprosto predraga. Videli bomo, kako bo s Chand­lerjevo mojstrovino Veliki spanec (izide novembra), s katero se začne sodobni detektivski roman – in je tudi izjemno duhovita. Sicer pa nekoliko manj pozornosti, značilno, dobijo ravno knjige iz v našem okolju manj prisotnih kultur, libanonski, malteški, indijski romani. A morda njihov čas še pride. Spomnim se, kako smo na prelomu stoletij nenadoma množično iskali in brali romane iz zbirke Mostovi, ki je bila ob svojem času bolj spregledana – marsikdaj so nam prevajalci celo predlagali prevajanje kakega afriškega klasika, ki je bil tam že neopazno objavljen!

Bukla: Kako ste, Aljoša, gledali na zbirko Moderni klasiki, ko še niste bili zaposleni v Cankarjevi založbi?
Harlamov: Moderni klasiki imajo v javnosti ugled prestižne prevodne zbirke in kot tako sem jo dojemal tudi sam. Predvsem pa je bila vedno odlična vstopna točka v bolj oddaljene literature in zahtevnejše pisave; včasih pa tudi za tiste, ki so sumljivo blizu, a iz nekega razloga ostanejo neznane. Andrej je omenil Lovecrafta – sam sem ga spoznal pravzaprav ravno zaradi Modernih klasikov, saj ga pred tem nisem bral. Kar nekaj mojih najljubših del je izšlo v tej zbirki (Nočni gozd, Obrežja Sirte, Kako pozno, poz­no je bilo …), zato sem izredno počaščen, da jo danes smem soustvarjati.

Bukla: Kako zdaj poteka izbiranje naslovov za zbirko? Kakšno vlogo imajo pri tem prevajalci, ki poznajo literaturo jezikov, iz katerih prevajajo?
Harlamov: Dela za Moderne klasike izbiram kombinirano. Sam se najraje oziram za deli iz manj prevajanih jezikov in literatur, preko angleščine ali nemščine, deli, o katerih berem po revijah, ali na spletu, ali o njih slišim od agentov in jih izbrskam v katalogih in antologijah. Pogosto pa prisluhnem tudi prevajalcem, zdaj že približno vem, komu lahko zaupam, da mi bo ponudil nekaj, kar se mi bo res zdelo »moderno« in »klasično«.

Bukla: Kakšen pomen ima zbirka znotraj skupine Mladinska knjiga? Ob 20-letnici ste pripravili kar obsežno oglaševalsko kampanjo zanjo …
Harlamov: Seveda sem vesel letošnje kampanje. Sam mislim, da je težava Modernih klasikov včasih ravno ta imidž prestižne zbirke, zaradi česar se kdaj kakšen bralec ustraši, da bo branje strašno dolgočasno in nerazumljivo. Res je, da zlasti nekatera dela od bralca zahtevajo nekaj napora, ki ga ti skoraj niso več vajeni, res pa je tudi, da so v zbirki tudi kakšni obrtniško zelo izdelani romani, ki se jih da prebrati na dušek. Po drugi strani imajo Moderni klasiki skupaj s Cankarjevo založbo zaradi umeščenosti v skupino Mladinska knjiga včasih preveč obroben položaj, kdaj pogrešam predvsem več drznosti in vere v to, da je tam zunaj dovolj dobrih bralcev, ki si želijo zahtevnejše literature, in tega, da se jih nagovori kot bralce, ne le kot potrošnike.

Bukla: Kako ocenjujeta vlogo javnih sredstev pri izdajanju take zbirke? Si lahko zamislite tako zbirko, ki bi izhajala brez javne podpore, kot nekakšen imidž projekt velike založbe?
Blatnik: Javna sredstva so odločilna. Po vseh letih dela v založništvu si težko predstavljam, da bi bila založba pripravljena vsako leto dati nekaj deset tisoč evrov za imidž te vrste.
Harlamov: Res je. Moramo se zavedati, da brez javne podpore zahtevnejše literature v slovenščini ni mogoče izdajati, to pa pomeni izredno skrčenje horizonta slovenskega bralca in posledično govorca slovenščine.

Bukla: Kako vidite prihodnost te zbirke? Katere avtorje in njihova dela načrtujeta za bližnjo prihodnost?
Blatnik: Še naprej podirati meje in barikade, širiti bralna obzorja. Zdaj, ko se nam življenjska zapirajo, je to še pomembnejše kot daljnega leta 2001.
Harlamov: Predvsem bi si želel raziskati še kakšne jezike in literature, ki jih doslej Moderni klasiki niso dosegli. Pa tudi teme – sam sem prepričan, da ne slog ne »eksotičnost« ne delujeta brez zanimive teme. Ne nazadnje je založništvo trgovanje z zgodbami.