»Zmagovalci zmeraj skušajo zapisati zgodbo po svoje.«
Andrej Blatnik, avtor mnogih knjig različnih leposlovnih in stvarnih žanrov, urednik in predavatelj, je v zadnji štiriletki objavil kar pet novih knjižnih del, nazadnje tudi zelo pomenljiv in atraktivno spisan Trg osvoboditve, ki se začne 21. junija 1988 na velikem zborovanju v podporo četverici. Ob tej priložnosti smo z njim opravili kratek pogovor o romanu in stanju slovenske knjige nasploh.
Andrej Blatnik
Trg osvoboditve
Goga, zbirka Goga, 2021, t. v., 286 str., 24,90 €, JAK
Bukla: Najprej čestitke za nov roman, ki bo po mojem mnenju nagovoril široko bralsko publiko. V zadnjih štirih letih vam je, če sem prav štel, izšlo kar pet knjig, od tega dva romana v dveh zaporednih letih. Čemu gre pripisati izbruh vaše ustvarjalnosti?
Blatnik: Ko so me na neki prireditvi ob izidu romana Luknje to prvič vprašali, sem spontano rekel: »Sinova sta odrasla.« Občinstvo se je zasmejalo, a v tem je precej resnice. Skozi dobro desetletje od prejšnjega romana Spremeni me so se nabirale zabeležke, njihovo urejanje pa sem kar prelagal in si prigovarjal, da počnem številne reči. In ker knjige menda še zmeraj pišemo za večnost, se zdi, da lahko počakajo. V nekem trenutku pa sem spoznal, da najbrž ne bom živel večno in da kaj drugega lahko naredi tudi kdo drug, tega pa ne.
Razbremenilo me je tudi, da sem nehal voditi delavnice kratke proze pri Literaturi: v petnajstih letih se je z njimi izoblikovala vrsta odličnih avtoric in avtorjev, vanje pa je šlo precej energije, prišle so zamere tistih, ki jih nisem izbral, in premišljanje, ali sem komu naredil usodno krivico.
Bukla: Kako so vplivale pandemične razmere?
Blatnik: Pandemija je hitro opravila z začetno iluzijo, da bomo zdaj ljudje stopili skupaj – da bomo ob skupnem sovražniku naenkrat postali bolj povezana skupnost, kakor se je zgodilo v Sloveniji konec osemdesetih. Tokrat pa smo se kot družba odzvali na povsem drugačen način, s ščitenjem in povečevanjem posameznih dobičkov. To smer razvoja sem popisoval že v Luknjah, ki so nastale pred pandemijo, zato je Trg osvoboditve nekakšen protipol.
Bukla: Trg osvoboditve kot naslov romana, začetek romana, pospešek romana. Kje ste bili 21. junija 1988?
Blatnik: Na prav tem trgu, ki se je prej imenoval Trg revolucije, zdaj pa spet Kongresni trg. Nisem bil sam, na zborovanju za osvoboditev četverice se nas je zbralo nekaj deset tisoč.
Bukla: Je ta roman nastal zaradi tridesetletnice samostojne Slovenije ali je ta obletnica zgolj kulisa, pred katero se vam je zdelo smiselno postaviti svoj novi roman?
Blatnik: Za to obdobje sem se odločil tudi iz začudenja, da ga v leposlovju skorajda ni bilo. Najprej sem hotel več zgodbe o osamosvojitveni vojni, o kateri imamo sicer precej publicistike, ne pa romanopisja. Zgodbe, zapisane ne s stališča dejavnika, ampak opazovalca. Tak pogled sem ohranil tudi ob dogajanjih prej in kasneje: zdi se mi, da nas je bila večina opazovalcev, s svojimi malimi pričakovanji in malimi prispevki k spremembam, ki pa se navsezadnje seštejejo v nekaj velikega. Zmagovalci zmeraj skušajo zapisati zgodbo po svoje, da bi se taka ohranila potomcem – to pa je druga zgodba, v njej so stranski, ne glavni liki.
Bukla: V romanu spretno izmenjujete skoraj dokumentarne zabeležke tistega časa in ljubezensko zgodbo, ki poganja vse skupaj. Imate Trg osvoboditve za ljubezenski roman, roman nostalgije ali za kaj tretjega?
Blatnik: Ta ljubezenska zgodba, tako osebna kot družbena, je nekako zadržana, in tudi nostalgije najbrž ni, niti v tistem splošnem »kako je bilo lepo, ko smo bili mladi in je bilo vse še mogoče« pristopu. Jugoslovanski socializem pač ni bil nekaj, kamor bi se človek želel vračati, čeprav se morda danes komu zdi skoraj obljubljen čas, ko imajo vsi službe in stanovanja, kar je pač važnejše od banan in plenic, ki jih ni. Ljudje zmeraj radi poveličujemo preteklost, godrnjamo nad sedanjostjo, prihodnost pa nas skrbi.
Beroči se bodo seveda odzvali vsak po svoje, že prihajajo odzivi od »čisto tako je bilo« do »preveč po svoje pišeš o tako resnih zadevah«. Seveda ima vsak pravico do lastnih spominov ali, pri mlajših, predstav o vseh dosežkih od osamosvojitve do privatizacije, in prek Edvarda Kocbeka, Bojana Križaja in Mladena Rudonje, če naštejem samo nekaj omenjenih.
Bukla: Koliko pa je v tem romanu osebnih, avtobiografskih elementov?
Blatnik: Nekatere prizore sem popisal dobesedno, kakor sem jih doživel sam ali moji bližnji, recimo tistega z igranjem nogometa; zanimivo je, da ga v svoji prihajajoči knjigi opisuje tudi Branko Gradišnik, ki je bil tudi zraven, očitno se v spomin ni vtisnil le meni. Sem se pa pri glavnem liku poistovetenju zavestno izogibal in mu dovolil le nekaj meni podobnih potez. Svojo osebno zgodbo, vsaj tisti del, ki je povezan s knjigami in zato bolj splošno zanimiv, nameravam zapisati v neki drugi knjigi.
Bukla: Veljate za glasbenega poznavalca. Kako močno aktivacijsko funkcijo je imela na slovenski narod ob koncu osemdesetih let?
Blatnik: Glasba zmeraj učinkuje. Za razliko od leposlovja se čutno dotika tudi tistih, ki ne znajo brati, vsaj ne med vrsticami. Ne samo politična kot Pankrti, Borghesia in Laibach, ki nastopajo v romanu, tudi popularna, recimo Agropop, ki je skušal ironizirati domačijskost, pa je tako učinkovito izpolnil potrebe poslušalstva, da je navsezadnje začel samega sebe jemati resno, kar mu je seveda škodilo.
Svoje naredi še duh časa, Pankrti bi bili v kakem drugem obdobju čisto običajen žurerski bend, tako pa so v pomanjkanju drugih načinov politične artikulacije pridobili veliko specifično težo. Poglavje je posvečeno tudi Dariu Diviacchiju, ki je z oddajama Videomix in Visok pritisk, v katerih je predvajal glasbene video posnetke pred MTV-jem, mladim odprl vpogled v glamur Zahoda in s tem nedvomno pospešil želje po spremembi sistema.
Bukla: Kakšna so opažanja, če potegnete vzporednico med koncem osemdesetih in začetkom devetdesetih let ter sedanjostjo?
Blatnik: Takrat se nam je pač vsem naivno zdelo, da se bomo mi malce bolj na Vzhodu vsak hip pridružili Zahodu, malo izboljšali delovne navade in vse bo v redu. Nihče ni pričakoval cene, ki jo bo treba plačati, z balkanskimi vojnami vred. Zdaj pa tisti, ki so bili zatirani takrat, sami zatirajo drugačno mišljenje in čustvovanje, seveda v imenu po njihovi veri pravih resnic in čustev. Kar noro.
Bukla: Kakšna pa je bila v tem času evolucija odnosa do slovenskega romana in domače literature nasploh?
Blatnik: Če je takrat Ciril Zlobec rekel, da Slovenci svojo literaturo cenijo, berejo pa je ne, je zdaj prav obrnjeno – najbolj izpostavljeni slovenski avtorji se res berejo in celo kupujejo, vendar se zdi očitno slovenska kultura zdaj marsikomu nepotrebna, češ – svojo državo imamo, zdaj naj se dokažejo na trgu, če ne doma, pa v tujini, kakor pač vse drugo. Kar je samo nova oblika glajhšaltanja, kakor je temu rekel Kocbek.
Bukla: Kakšno prihodnost torej napovedujete slovenski knjigi?
Blatnik: Skozi stoletja zanjo velja enako: nikoli ni imela lahkih dni, a zmeraj je kazala pot naprej. Kakor je pred leti opozoril Zdravko Duša, ne samo duhovno pot, ampak tudi tržno: bila je prva v prodaji od vrat do vrat, prva v klubski prodaji. Ko se je pred leti pojavila zamisel o Sloveniji kot častni gostji na frankfurtskem knjižnem sejmu, se je zdelo privlačno zlasti to, da bi tako velik projekt lahko povezal zelo različne interese v slovenskem knjižnem polju. Zdaj sicer ne kaže v to smer, a nekaj časa je še. Nedvomno pa velja: če bomo ostali in obstali Slovenci, bo obstala tudi slovenska knjiga. In obrnjeno. Na to obrnjeno večkrat pozabimo: kot Slovence nas ne bodo ohranili naši računi v bankah v vse bolj tuji lasti, ampak slovenska kultura s knjigo, ki je zaradi jezika najbolj nacionalno določena kultura, na čelu.