Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Andrej E. Skubic

Intervju: Andrej E. Skubic je z romanom Popkorn zmagal na natečaju Cankarjeve založbe

Eva Vrbnjak, Bukla 14, december-januar 2006/07

Intervju: Andrej E. Skubic je z romanom Popkorn zmagal na natečaju Cankarjeve založbe

Na natečaj za slovenski roman iz sodobnega življenja za nagrado Cankarjeve založbe je prispelo več kot 60 leposlovnih del. Nagrado, razpisano v želji, da bi spodbudila izvirno domače leposlovje, je dobil vsestranski Andrej E. Skubic, ki smo ga povabili k razkritju nekaterih podrobnosti iz Popkorna.

Bukla: Ali prevajanje dobrih knjig avtomatično pomeni tudi pisanje dobrih knjig?
Andrej E. Skubic: To dvoje ni prav nič povezano. Gotovo koristi, če prevajaš dobre avtorje, ker to pač zahteva zelo natančno branje, torej tudi študij. Ampak od tega se ne bo nihče naučil pisati.

Bukla: Po dveh izjemno uspešnih romanih (s kresnikom nagrajeni prvenec Grenki med in Fužinski bluz) ste predlani izdali zbirko kratke proze Norišnica. Vseeno se zdi, da se bolj domače počutite v romanesknih vodah in daljših formah …
Andrej E. Skubic: Verjetno res, čeprav upam, da mi je ali bo uspela tudi kaka dobra kratka zgodba. Zelo rad imam kratke zgodbe, ampak ko se sam usedem za računalnik, po navadi več najdem v kombiniranju drobcev kot v drobcih samih. Čeprav na žanrske definicije ne dam kaj dosti: vsaki zgodbi ustreza neka forma, ki pač ni vnaprej določena.

Bukla: Na natečaju Cankarjeve založbe za slovenski roman iz sodobnega življenja ste zmagali z romanom Popkorn. Lahko kaj več poveste o njem?
Andrej E. Skubic: Hotel sem ga napisati kot neke vrste satiro. Ključni pojem v naslovu je pop; se spomnite na primer mladega vladnega ekonomista, ki je imel pripravljene recepte za oživitev slovenske kulture in je potem to demonstriral s predgovorom knjigi o Direktu? To je knjiga o popperspektivi, v kateri se vsak uspeh in sploh vse gleda skozi denar – tudi smrt in ljubezen. Del o smrti je bolj aktualističen: glavni junak, turistični vodič in podjetnik, se odloči popeljati klasično turistično idejo o \"sprehodu po poti duhov\" še korak dlje in narediti nekakšen triler lunapark s prikazom različnih spektakularnih pobojev in mučenj, ki so se dogajali v Ljubljani v zadnjih nekaj sto letih; za to potrebuje samo še soinvestitorja. Njegova druga preokupacija je fantazija, da je njegova mlada soseda v resnici prostitutka. V tem delu sem šel malo stran od satiričnosti in se v bistvu zakopal v različne vidike moške fascinacije z žensko; nekako samoraziskovalno. Pa nujno tudi samoironično; če skušaš biti iskren, brez neke ironične distance tudi do samega sebe pač ne gre …

Bukla: Čeprav je Valter Koren, glavni junak vašega novega romana, mladi biznismen, zgodovinar, uspešen turistični vodič in investitor z lastnimi idejami, imamo ob branju kljub temu občutek, da se nekako \"ne najde\".
Andrej E. Skubic: Njemu se to že ne zdi – sam meni, da je zelo uspešen človek z odlično idejo, na samem pragu velikega uspeha; pravzaprav je najpametnejši od vseh. Seveda bralec nekako opazi, da Valter vseeno ni tako zelo pameten; da je pravzaprav zelo vsakdanji. Absolutno pa ni klasični luzer, kakršni so v sodobni slovenski prozi že kliše – pa pri tem tudi sam nisem nedolžen … To se še najbolj izkaže na koncu, ko je spektaklov konec in se začne življenje – sicer zelo vsakdanja peripetija, ki sem jo skušal naslikati na izrazito kontrastnem popkulturnem ozadju v stilu stripa ali popvidea. Vse popfantazme so lahko v resnici utelešene že v zelo vsakdanjem razmerju, dogodku, kot je nakupovanje v velikem trgovskem centru.

Bukla: Veljate za pisatelja, ki je v sodobno slovensko prozo prinesel ozračje Ljubljane. Tokrat vaši liki prvič pokukajo čez mejo (Hrvaška, srednjeevropske prestolnice). Je formula naše prestolnice že izčrpana?
Andrej E. Skubic: Mislim, da to sploh ni prvič – saj so bile na primer že osebe v Grenkem medu pretežno tujci, ki se potepajo po vsej Evropi, pa so slučajno pač naplavljeni v Ljubljani. Se mi pa na splošno občutje Ljubljane v pisanju zdi zelo pomembno. Po eni strani pač zato, ker je samo središče slovenskega družbenega življenja, stična točka te lokalitete in tega časa. Po drugi strani pa čisto tehnično – za pisanje potrebujem močan občutek kraja, atmosfere, kjer se lahko začnejo stvari dogajati. Dogodki ne morejo biti samo v moji fantaziji, morajo biti v resničnem svetu, kakršnega vidim in poznam. Ker želim pisati o stvareh, ki jih doživljam, čutim, ne pa samo namislim. Sicer pa to velja tudi za tuje lokacije, do zadnjega budimpeštanskega pajzla – vse \"držijo\", nobena ni izmišljena. Nič ni izčrpano.

Bukla: Zopet briljirate v posnemanju žive govorice, ki odstopa od knjižne jezikovne norme (sleng, tujke). Vsaka oseba je pri vas nujno okarakterizirana s svojim govorom – sta zavest in socialna vloga teh pripovedovalcev usodno povezani z jezikom?
Andrej E. Skubic: Seveda, bistveno. Če se hočem vživeti v človeka, moram zaslišati njegov glas, moram slišati njegovo intonacijo, pomen, ki ga daje besedam. Od govorca na kulturniški proslavi nimam nič; on ni oseba. Ko prevzamem človekov jezik, vem, kako bo v določeni situaciji reagiral, kaj pomislil, kaj rekel, kaj naredil. Tega jezika pač nima smisla prevajati v kako visoko, \"nevtralno\" slovenščino – to je slovenščina nekoga drugega, slovenščina fantazme. Če utišaš človekov dejanski glas, utišaš človeka samega, ga \"lažeš\". Kar pa ne pomeni, da tudi človek, kot je Valter, ni jezikovno ustvarjalen, da nima odnosa do različnih zvrsti jezika in jih ne zna uporabljati z ustreznim lastnim vrednotenjem – spakovanjem, ironiziranjem, izposojanjem, bratenjem … V resnici smo vsi zelo jezikovno kreativni, od kmetov in Romov do doktorjev znanosti. Samo kadar se usedemo za papir, prepogosto zmrznemo.

Bukla: Protagonistom sledimo na preskok, zgodba je popisana s silovitim zamahom. Je to recept, primeren za ubesedovanje hitrega, urbanega, mimobežnega življenja, vaše pisanje pa posledično njegova kritika?
Andrej E. Skubic: Ne bi rekel, da je kritika v samem slogu. Tak slog mi ustreza, čeprav mi ga ni lahko pisati. Po naravi sem sicer nagnjen k basanju; razmeroma lahko je poetično nakladati in filozofirati; zelo težko pa je napisati zgodbo, ki presune direktno, ker pove točno \"tisto\". Fascinirajo me teksti, ki dajejo vtis, da so obvladljivi, da jih prebereš hitro in te vlečejo, te pa potem tako zbegajo, da se moraš k njim vedno znova vračati, češ – kaj hudiča me je to doletelo? Ker tako je tudi v resnici življenje; neznanska zapletenost v neznanski preprostosti in obratno (to je eden od naukov Gertrude Stein). Trudil sem se, da bi napisal tako – jedrnato in ciljajoče na živec. In pa, po možnosti, kritično.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...