»Nikoli nismo daleč od usodnih stvari.«
Andrej E. Skubic je pisatelj, dramatik, scenarist, prevajalec in jezikoslovec. Napisal je sedem romanov, med njimi Grenki med, Koliko si moja? in Samo pridi domov, za katere je prejel nagrado kresnik. Objavil je zbirko kratkih zgodb Norišnica, sociolingvistično monografijo Obrazi jezika, tri drame (Neskončni šteti dnevi, Pavla nad prepadom in Hura, Nosferatu!), njegova dramatizacija romana Fužinski bluz je bila uprizorjena v SNG Drama. Za knjigo Babi nima več telefona iz serije otroških knjig Trio Golaznikus je prejel nagrado večernica. Njegove knjige so prevedene v številne jezike, za pisateljsko delo je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Pri založbi Beletrina je pravkar izšel njegov roman Krasni dnevi, ki pripoveduje, kako »težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe«.
Andrej E. Skubic
Krasni dnevi
Beletrina, zbirka Beletrina, 2021, t. v., 436 str., 29 €, JAK
Bukla: Tokrat ste z romanom stopili v glavo ostarelega zdravnika, vdovca, ki je izgubil stik z edinko, in v glavo njegove že odrasle, a še vedno uporniške hčere, ki se je zapletla v nekaj strašnega. Kje ste srečali Lejo in Dušana Šauto?
Skubic: V začetku je bila neka časopisna novica iz črne kronike, ko naj bi policisti v neki podeželski hiši odkrili moškega z dva dni starim truplom njegove žene. S skrivnostnim dodatkom, da iščejo tudi neko neznano žensko, ki naj bi prejšnjo noč prebila v tisti hiši in je morala truplo gotovo videti. To bi lahko bila iztočnica za kriminalko ali zgodbo o usodnem razmerju, samo mene velikopotezni žanr z usodnimi strastmi ni zares zanimal. Bolj sem razmišljal o teh ljudeh in kaj je to naredilo njihovim bližnjim – takim, ki sicer živijo povsem vsakdanja, benigna življenja. Pred oči mi je prišla podoba ostarelega očeta, ki izve, da je njegova hči vpletena v neko njemu povsem nedoumljivo stvar – da je prebila noč v hiši po umoru. Zanimati me je začel značaj te nekako povsem povprečne družine. In tako je nastal roman o rodovih, o vzajemni nedoumljivosti generacij – v končni verziji treh generacij – in odnosih, možnosti bližine med ljudmi. O očetovem odnosu do žene, do lastnega očeta in hčere, o tem, kako hči vidi okolje, v katerem je odraščala v določenem času, ki jo je nazadnje privedlo tudi do udeležbe pri tisti skrivnostni smrti.
Bukla: Kaj naredi povprečneže, zmerne uspešneže, malomeščane in navidezne upornike, ki ne storijo ničesar pomembnega, za nosilne like romana?
Skubic: Hja, no. Tudi jaz sem en tak povprečnež, zmeren uspešnež, navidezni upornik … Tudi nam se kdaj pa kdaj zgodi taka stvar, da smo lahko čisto spodobni liki romana. Zgodijo se kakšna katastrofa, smrt, huda bolezen – nikoli nismo daleč od usodnih stvari, čeprav se zdi življenje tako umirjeno in domačno.
Bukla: Roman plete zgodbo o pogrezanju v pesek, o hrepenenju po minulem, o izgubljanju tistega, kar mislimo, da je naše, da nam pripada. Družina, starši, otroci, ljubimci, hiša, vikend, besede ali pa vsaj misli. Kaj je najdragocenejše, kar lahko izgubite vi?
Skubic: Gotovo bi bila to ljubezen svojih najbližjih, mislim, da je to najdragocenejše, kar lahko izgubi sploh vsak. Kolikšno pa je lahko vzajemno razumevanje, koliko lahko ta ljubezen premosti tudi možno nerazumevanje – s tem sem se nekako ubadal v tem romanu. Ker nerazumevanja je povsod dovolj.
Bukla: Skozi besedilo pletete vzporedno temo govora, preobilja besed, pomanjkanja besed, udarnih besed, zamolčanih besed, dokončne izgube zmožnosti ubesedenja misli … Besedilo mojstrsko barvate z uporabo sociolektov. In vendar roman zaključite s spoznanjem, da je molčati podcenjena umetnost. Zakaj?
Skubic: Nasploh ljudje prepogosto blebetamo neumnosti in s tem prizadenemo druge. Neznosne lahkotnosti čvekanja je bilo sicer od nekdaj preveč, ampak verjetno še nikoli tako veliko kot danes, ko se ves svet na videz spreminja v eno samo neobvezno igro. To se je v času treh generacij družine v tem romanu temeljno spremenilo. Danes naj bi bilo vse dostopno, oglaševanje iz vseh medijev nam sporoča, da imamo do vsega pravico, novi družbeni mediji pa nam omogočajo, da v trenutku iz domačega naslonjača ozmerjamo kogarkoli na svetu, ki bi si mislil, da nismo ravno mi glavni. V taki lahkosti čvekanja prihajamo že v nasprotje tudi sami s sabo, saj si niti več ne zapomnimo, kaj smo kategorično trdili še pred kratkim, če je vsaka misel cenena. Odvadili smo se, da naj bi imele besede težo, dejanski pomen, resnično sporočilo. In smo presenečeni, ko ugotovimo, da smo s svojo neobvezno igro povzročili kakšno katastrofo, tudi na primer kakšno smrt.
Bukla: Dušan, Leja, Neža (Agnes), Jedrt, Juntez (Janez) ... Nekatera imena se v variacijah ponavljajo skozi vaše romane. Lahko pojasnite simboliko izbora imen?
Skubic: Običajno simboliki pri imenih ne pripisujem kakšne teže. Izjema je bilo menda v Samo pridi domov, kjer se je navidezni lev Leon spopadal z dvema navideznima jagnjičkama Agnes, tisto se mi je zdela drobna osebna kaprica. No, pa Agata Š. oziroma Sch. v Lahko – to je bil seveda citat iz Tavčarja in Šeliga. Večinoma so imena in priimki, ki so mi v nekem času čisto zvočno všeč. Iz čiste lenobe kdaj ponavljam bolj generična imena kakšnih minornih likov – mislim, da imam mogoče malo preveč Marjanov. Sploh Leja se mi zdi nekako lepo ime, še zmeraj se mi zdi.
Bukla: V času, ko se Lejino življenje razlomi, kot dramaturginja pripravlja analizo Beckettove drame O, krasni dnevi. Vas poznamo tudi kot uspešnega pisca gledaliških del. Kaj določa temo, primerno za gledališče?
Skubic: Izvorno sicer nisem ravno gledališki človek – da sem si sploh drznil začeti ukvarjati s tem, je »kriv« Janez Pipan, ki je najprej predlagal dramatizacijo mojega romana – takrat sem prvič začutil tisto neverjetno energijo, ki jo lahko ima tvoja beseda v ustih igralca. Na odru s svojo fizično prezenco še dosti bolj kot v filmu. Potem mi je prav on s provokativnimi komentarji pomagal klesati prvo dramo – trajalo je, preden sem se vživel v ta medij. Pozneje sem že znal nekako ugotoviti, katera ideja je primerna za roman, katera pa ima potencial za dramo. Ideja, pri kateri ti je za navdih neka situacija, v kateri si dva lika strmita v oči v konfliktu, ki se zdi nepremagljiv.
Zadnje čase sem se sicer malo odmaknil od dramatike, ker sem se posvetil literaturi za otroke. Pa tudi sicer je za gledališče težko pisati, če nisi neposredno vključen v gledališki svet, ki je zelo kooperativen milje, jaz pa raje živim bolj samotarsko. Kar pa še ne pomeni, da ne bom spet poskusil. Tisti orgazmični občutek ob uspešnem porodu končnega produkta je vsekakor večji kot pri knjigi, tudi drugi poskrbijo za to.