»Dopisniška mreža je neprecenljiva, splet je ne more nadomestiti.«
Andrej Stopar je doktor zgodovinskih ved in izkušen novinar, ki je za nacionalno televizijo pred leti poročal iz Moskve, kot odmev na to obdobje pa spisal tudi knjigo Pax Putina (Goga, 2014). Poklicna pot ga je zatem zanesla v Ameriko, v kateri se je znašel tudi v izjemno turbulentnem letu 2020, ko so sovpadale pandemija in v marsičem prelomne ameriške volitve. Rezultat tega časa je knjiga Ameriški Rubikon in naš kratek čezoceanski pogovor z njim.
Andrej Stopar
Ameriški Rubikon
Goga, zbirka Goga, 2020, t. v., 255 str., 24,90 €, JAK
Bukla: V vaši novi knjigi Ameriški Rubikon so zbrana dopolnjena in dodelana besedila iz zadnjega (dobrega) leta pisanja o Ameriki. Pred sedmimi leti vam je izšla vsebinsko podobna knjiga kolumnističnih besedil o Rusiji. V čem je ključna razlika v poročanju iz teh dveh dežel?
Stopar: Pax Putina je knjiga o utrjeni moči, Ameriški Rubikon pa dnevnik prelomnega leta, časa negotovosti. Natanko tako bi opredelil tudi razliko med poročanjem iz Rusije in ZDA. Iz Rusije sem poročal v letih od 2005 do 2013. To je bil čas, ki je zahteval analizo Putinove Rusije s sklepnim nakazovanjem konflikta, ki se je razvil že po mojem slovesu od Moskve. ZDA pa se še niso opomogle od šoka, ki ga je pomenil Trumpov mandat. In se tudi še nekaj časa ne bodo. Ogromno je neznank, tipanja in novih dejstev. Ko govorim o šoku, je to lahko tudi vrednostna sodba, čeprav merim bolj na prelome ustaljenih obrazcev in kontinuitete političnega, upravno-pravnega življenja in etično-moralnih norm.
Bukla: Vaša besedila zaobjemajo morda eno najbolj nenavadnih političnih let v zadnjem obdobju sodobne ameriške zgodovine. Kako vas je to leto zaznamovalo v poklicnem in morda tudi v zasebnem življenju?
Stopar: Naporno leto, ki je prav zdrvelo skozi mene. Največji izziv je bila analiza človeka, ki je živo nasprotje vsega, kar si običajno želimo na čelu države. Pa je vendar prepričal polovico ZDA in jo postavil v vzporedno stvarnost. Kako poročati iz sveta alternativnih dejstev in teorij zarote? Če dodam še pandemijo, je kot na dlani, kako je stvarnost prehitela domišljijo. V zasebnem življenju – komajda ga lahko ločujem od poklicnega – pa sem ugotovil, da se dobro poznam in natanko vem, kateri del mene samega me ne bo pustil na cedilu. In da, postaral sem se. Nekoliko hitreje, kot bi se sicer. (Smeh.)
Bukla: Kaj vas je pri Američanih in njihovem političnem vedenju najbolj presenetilo v pozitivnem in kaj v negativnem smislu?
Stopar: Navdušuje me ameriški optimizem zmeraj in povsod. V negativnem pogledu pa so me presenetili skrajni cinizem, dvoličnost, zlaganost, pokvarjenost in koristoljubje ameriške politike, zlasti republikanske. Ta stranka je naravnost neverjetna. Boste rekli, da je to sploh značilnost politike. Je, ampak tako močnim dozam v vsej svoji karieri še nisem bil izpostavljen.
Bukla: Ameriški Rubikon sklenete z besedilom ob ameriških volitvah, ko je bil potem izvoljen Joe Biden. Kakšno bližnjo prihodnost napovedujete Ameriki z novim predsednikom in glede na njihovo trenutno razdeljenost?
Stopar: V nasprotju z Američani nisem tako optimističen. Če smo do zdaj govorili o polarizaciji ZDA, se je v težavnem prehodnem obdobju po volitvah Amerika razbila. Ni več dveh delov, ampak jih je več. Ne bo lahko. Joe Biden bo imel velike težave in ne dvomim, da bo razočaral veliko ljudi. Prinesel je »privid normalnosti«, kar po nedavnem namernem kaosu deluje osvežujoče. A razmere so se spremenile, ljudje tudi in Bidnova »normalnost« se bo morala temu prilagoditi. Pri čemer bo izgubila del svojega jaza.
Bukla: Vprašanje malo za šalo, malo zares. Po Rusiji in Ameriki bi bil logičen naslednji korak vaše poročevalske kariere Kitajska. Bi šli poročat tudi tja in zakaj (morda) ne?
Stopar: O Kitajski v tem trenutku ne razmišljam. Res pa je, da tudi o ZDA zelo dolgo nisem. Zato se bom zavaroval z rekom »Nikoli ne reci nikoli.« Ampak s Kitajsko imam že načelno težavo – jezik. Okolje, v katerem delam, moram namreč zelo dobro spoznati in nisem prepričan, da bi mi uspelo jezikovno pregrado preskočiti tako uspešno, kot to pričakujem od sebe. Obenem pa moramo upoštevati stvarnost slovenskega medijskega prostora. Presenečen bi bil, če bi RTV Sloveniji uspelo odpreti dopisništvo v Pekingu. Čeprav bi bilo to za razumevanje Kitajske in sveta zelo dobro. Dopisniška mreža je neprecenljiva, izkušnje kažejo, da je splet ne more nadomestiti. Kot je rekel znameniti ameriški bibliotekar Rutherford D. Rogers: »Utapljamo se v informacijah in stradamo znanja.« Diagnoza časa, v katerem živimo.