»Urejanje ljudskih pravljic je včasih težje od avtorskega pisanja.«
Anja Štefan (1969) je vsestranska ustvarjalka, dejavna na številnih področjih. Kadar se mora na kratko predstaviti, rada reče, da »piše pesmi, pravljice in uganke, ukvarja se z ljudskimi pripovedkami in pripovedovanjem«. V resnici počne še mnogo več kot to, saj svojo ustvarjalsko žilico rada izraža tudi v zasebnem življenju, pa najsi gre za risanje po pohištvu, vezenje, »štikanje« in še kaj.
Kadar pogovor nanese na ljudske pripovedke, Anja še posebej zaživi. Strastno jih namreč zbira in ureja že vrsto let, enako strastno jih tudi pripoveduje – pa ne le ljudskih, ampak tudi svoje, avtorske (Anja je poleg vsega omenjenega namreč začetnica pripovedovalskega gibanja na Slovenskem, za njo je več kot 1300 pripovedovalskih nastopov za otroke in odrasle).
Ob 100-letnici rojstva akademika dr. Milka Matičetovega (1919–2014) – ta slovi kot velik častilec ljudskega blaga, ki ga je nabiral in urejal skoraj 40 let – je Anja tako zbrala in uredila kopico najlepših pravljic iz Matičetovove zapuščine in nastala je veličastna zbirka z naslovom Tristo zajcev, ozaljšana z imenitnimi ilustracijami nekaterih naših najboljših ilustratorjev. Branje za vse generacije in vse letne čase!
Bukla: Se morda še spomnite, kdaj in kje ste prvič naleteli na pripovedi iz nadvse bogate zakladnice gradiva akademika dr. Milka Matičetovega? Kaj vas je pri vsem skupaj tako zelo nagovorilo, da ste sklenili, da se boste začeli z Matičetovovim gradivom ukvarjati za svojo magistrsko nalogo s področja folkloristike?
Štefan: Z Matičetovovimi pripovedmi sem se tako kot mnogi od nas srečala že kot otrok skozi legendarne Zverinice iz Rezije. Vendar ta stik ni bil ključen za mojo študijsko pot. Zanjo je bilo pomembneje, da sem po diplomi na Inštitutu za slovensko narodopisje srečala takratno knjižničarko Sinjo Zemljič Golob. Če se prav spomnim, me je ona napeljala na idejo, da moram spoznati pravljice, ki jih je zapisal Matičetov. Ko so mi prve prišle pod roke, so me čisto navdušile. Neka drugačna živost je vela iz njih – bile so manj papirnate in polikane kot večina tistih, ki sem jih poznala iz knjig. Nič čitalniško leporečne, čisto naravne v izrazu. To je bilo dovolj, da sem skočila v vodo – ko si v njej, pa plavaš.
Bukla: V spremni besedi vaše najnovejše zbirke najlepših ljudskih pravljic iz Matičetovove zapuščine z naslovom Tristo zajcev med drugim izvemo, da je bil Milko Matičetov, kot se ga spominja njegova nekdanja sodelavka Fanči Šarf, upokojena kustodinja v Slovenskem etnografskem muzeju, »zelo delaven, a tudi samosvoj in velikokrat nediscipliniran«. Kakšen vtis pa je Matičetov v letih vajinega tesnega sodelovanja napravil na vas?
Štefan: Ko pomislim nanj, mi najprej pride pred oči gosta griva njegovih čisto belih las. Takoj za njo besedi sinička in pšenička iz kratke pesmice, ki mi jo je počasi in že zelo nerazločno povedal zadnjič, ko sva se videla. Milo mi je pomisliti na to, s kolikšno zavzetostjo se je ukvarjal s posebej zanimivimi »ocvirki«, kot je rad rekel sam, iz našega jezika in izročila. Mislim, da ni imel samo znanstvene pameti, ampak zelo močno tudi umetniško. Ta mu je omogočala, da je opazil marsikaj, kar bi (ali je) kdo drug spregledal, pa tudi izražal se je drugače, z več slikovitosti in čustvenega naboja, kot smo tega pri znanstvenem diskurzu vajeni. Res se je težko discipliniral glede časa, obsega in včasih tudi glavne niti svojih razprav. Bil je tako dlakocepsko zahteven do sebe, da svojih študij kar ni in ni znal zaokrožiti in končati. Zato je, čeprav je delal kar naprej, objavil razmeroma malo monografskih del. A kar je objavil, je zelo dragoceno. V sebi je imel neko prirojeno preprostost, ki mu je gotovo pomagala, da se je lažje uglasil z ljudmi na terenu. Hkrati pa je bil tudi zapleten in zahteven in zato marsikdo ni zmogel sodelovati z njim. Midva sva se dobro razumela, bila sva si naklonjena, in tudi z gospo Vido, njegovo ženo, sva radi poklepetali. Se pa vsak odnos razvija in glede na to, da sem ga obiskovala skoraj dvajset let, je tudi najin zorel skozi različne vrste bližin.
Bukla: Ena najtežjih nalog, ki ste jo imeli ob zbiranju in prepisovanju njegovega zares bogatega gradiva, je bila menda nečitljivost Matičetovovih zapiskov in pa težave ob poslušanju ne vedno kakovostnih magnetofonskih posnetkov, ki ste jih potem transkribirali. V času sodobne tehnologije se vse to sliši kot nadvse zamudno početje. Kje ste se najprej lotili dela in kako je sploh potekalo tovrstno zbiranje in urejanje vseh pravljic in povedk?
Štefan: Delo ni potekalo tako, da bi že od začetka imela v mislih takšno knjigo. Počasi in postopoma sem se lotila prepisovanja rokopisov – najprej zaradi svojega magistrskega študija, nato zaradi Matičetovove 90-letnice, sproti pa še zato, ker sem vedno znova iskala dobre pripovedi za lastno pripovedovanje. Knjiga je torej izbor materiala, ki se je nabiral skoraj 20 let. Končni horuk (s tem mislim na dokončni izbor, dokončno dodelovanje ubeseditev, zadnje vsebinske popravke, spremno besedo, popis virov) pa se je dogajal v zadnjem letu. Delo z ljudskimi pripovedmi je, če si ga naložiš od začetka do konca, zelo zamudno. Želim si, da bi se našlo več ljudi, ki bi imeli potrpljenje in talent zanj. In da bi ga ti ljudje imeli možnost delati. Matičetovova zapuščina je velika in v glavnem še ni prepisana, urejena in objavljena. Še zelo veliko dela nas čaka, morda za več desetletij, da se prebijemo skoznjo.
Bukla: V spremni besedi zbirke Tristo zajcev ste omenili, da ste pri delu poleg pravljic, zapisanih v narečjih, ki jih je Matičetov zelo zagovarjal, naleteli še na en izziv: vsebina zbranega gradiva je bila včasih nedosledna ali nepopolna. Koliko vam je bila pri ustvarjanju novejše, razumljivejše preobleke starih ljudskih pravljic v pomoč tudi vaša bogata »pripovedovalska kilometrina«?
Štefan: Gotovo sta mi pomagali tako pripovedovalska kot literarna izkušnja. Zdi se mi, da proces tega dela marsikomu ni čisto jasen. Kaj torej delam? V prvi fazi iščem ljudske pripovedi, ki so mi po vsebini zanimive – torej skozi sito spustim tudi kakšno tako, ki ni najbolje povedana, ima pa dobre vsebinske nastavke, ki jih še nisem našla v boljši izvedbi. V drugi fazi pa z vsako od odbranih pravljic delam tisto, kar pač rabi, da bo lahko živela med današnjimi otroki oziroma med bralci, ki k njej pristopajo s poljudnimi in ne znanstvenimi očmi. Z željo, da bi posegala čim manj, posegam, dokler se mi zdi potrebno (in to velikokrat pomeni po malem še in še). Včasih sem s tem, kar nastane, čisto zadovoljna in si rečem: Kako je dobra! Kako je živa! Kako nosi naprej! Včasih pa čutim, da uresničitev pravljice še ni optimalna, da mestoma nima prave moči, da popušča, dolgočasi, a je pač ne znam bolje oživiti. Če je predloga zasilna, je to namreč kar težko. Težje, kot sam napisati novo.
Bukla: V knjigo ste uvrstili tudi nekaj pripovedi, ki jih je objavil že Matičetov sam. Zakaj? Kakšen je bil vaš koncept?
Štefan: Glede na to, da je knjiga izšla ob Matičetovovi 100-letnici in da smo ga z njo želeli počastiti, sva z urednico Ireno Matko Lukan sklenili, da vanjo uvrstiva tudi nekaj pripovedi, po katerih je Matičetov široko znan. Da ob njih ljudje lahko povežejo: Aha, tega se pa spomnim! Aha, tudi to je zapisal ta isti mož! Pa še en razlog smo imeli, da smo v knjigo uvrstili nekaj njegovih starejših objav. Namreč: ilustrirala jih je Ančka Gošnik Godec. Ančka je od vseh slovenskih ilustratorjev slovenskim pravljicam najbolj pomagala, da so se na široko zasidrale med ljudi. Na ta način smo se lahko poklonili tudi njej. Poleg Ančke so knjigo ilustrirali Zvonko Čoh, Jelka Godec Schmidt in Ana Zavadlav. Mislim, da se je njihovo delo lepo zlilo v celoto, še posebno, ker ga je tako izbrano uglasila oblikovalka Sanja Janša. In še eno posebnost lahko omenim: Matičetovova hčerka Zarja Koliševski je iz njegovih pisem zelo posrečeno odbrala nekaj odlomkov, skozi katere spregovori tudi Matičetov sam. Veliko se nas je povezalo in prepletlo v delu za to knjigo.
Bukla: Že vrsto let ste svobodna umetnica, kar v teh časih ni vedno najlažja oblika (samo)zaposlitve. So vam kdaj v ne prav rožnatih trenutkih v oporo tudi kakšne prastare ljudske modrosti, ki so aktualne še dandanes?
Štefan: Morda mi je v oporo kar moje delo v celoti. Rada delam to, kar delam. In vem, da imam veliko srečo, da od tega lahko tudi spodobno živim.
Bukla: Ko sva že pri modrostih – zadnja leta so precej »v modi« knjižne izdaje zbirk raznih bodrilnih misli in modrosti za najrazličnejše priložnosti. Ste kdaj pomislili, da bi pripravili zbirko tovrstnega gradiva, ki bi ga posrkali iz za vas najlepših in sporočilno najmočnejših pravljic?
Štefan: Ne rečem, da se v pravljicah tu in tam ne najdejo zaokrožene misli, ki lahko delujejo tudi kot samostojna modrost. Za razstavo o slovenskem pripovednem izročilu, ki jo pripravljamo na Ljubljanskem gradu in ki bo odprta prihodnjo pomlad, sem ravnokar iskala take pomenljive drobce. A če je mogoče, še vedno raje ponujam pravljico kot celoto, kot niz dogodkov, podob, vzrokov in posledic. Modrost je le eden od potencialnih adutov pravljice, ima pa še mnoge druge.
Bukla: Jesensko-zimski čas je kot ustvarjen za pripovedovanje in poslušanje pravljic. Boste zato v prihodnjih tednih bolj aktivni v vlogi pripovedovalke po šolah in drugih ustanovah ali pa, nasprotno, boste v tišini hladnejšega dela leta lažje našli mir za ustvarjanje svojih novih avtorskih del?
Štefan: Pred mano je gostovanje v Švici, potem še par nastopov pri nas, čez praznike in januarja bom pa bolj v miru, da spet sedem k pisanju. Se ga že prav veselim.