»Če bomo tako nadaljevali, nas prav kmalu čaka šesto izumrtje.«
Fosili so svojevrstno okno v živalsko in rastlinsko preteklost ter pričajo o zgodovini živih bitij na določenem območju, obenem pa posredno napovedujejo tudi razvoj življenja v kontekstu podnebnih sprememb. Bogdan Jurkovšek in Tea Kolar-Jurkovšek sta z raziskovanjem, urejanjem in predstavljanjem fosilov povezana že več kot trideset let. V dvojezično zasnovanem ter z mnogimi fotografijami opremljenem delu Fosili Slovenije sta to fascinantno poglavje okamenele naravne zgodovine predstavila tako, da je več kot vznemirljivo tudi za zavzetega, splošnega bralca.
Bogdan Jurkovšek, Tea Kolar-Jurkovšek
Fosili Slovenije
Pogled v preteklost za razmislek o prihodnosti
ilustracije: Barbara Jurkovšek
Geološki zavod Slovenije, 2021, m. v., 264 str., 33 €
Bukla: Pred tridesetimi leti sta napisala in objavila prvo knjigo o fosilih v Sloveniji. Kje se skriva razlog za nastanek nove, večje in obsežnejše monografije, v čem se razlikuje od prejšnje in komu je namenjena?
Avtorja: Knjiga izpred 30 let, ki jo je založila Didakta, je bila poljudna in namenjena ljubiteljem fosilov, čeprav so nekatere dele s pridom uporabljali tudi v šolah. Tokratna monografija pa je namenjena tako ljubiteljem naravoslovja kot profesionalnim geologom, saj jim prinaša celovit pregled slovenskih fosilov od paleozoika do kvartarja, z obsežnim seznamom literature o fosilih, najdenih v Sloveniji. V bistvu je zadnja od treh monografij, v katerih predstavljava najino dolgoletno raziskovalno delo na Geološkem zavodu Slovenije. Prva je bila Geologija Krasa, druga Konodonti Slovenije, tretja pa je ta, v kateri obravnavava večje fosile, torej tiste vidne s prostim očesom. Nekateri deli so namenoma pisani bolj poljudno, strokovnjakom pa je namenjen bolj osrednji del, ki obravnava fosile kot dokumente pradavnih obdobij in prostorov, v katerih so nastajale kamnine današnje Slovenije. V prvi vrsti sva želela fosile in paleontologijo približati vsem, ki bi se radi podrobneje seznanili z zgodovino življenja na Zemlji.
Bukla: Osrednji del knjige torej predstavljajo zapisi o bioloških, geoloških in klimatskih spremembah na Zemlji in fosilne najdbe od predkambrija čez paleozoik, mezozoik in kenozoik do danes. Iz katerega obdobja pa imamo v Sloveniji največ fosilnega inventarja, kako smo prišli do njega, kako je obdelan in kje je shranjen?
Avtorja: Fosili, ki so danes v različnih javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, so plod dolgoletnega načrtnega zbiranja in raziskovanja, mnogo pa je tudi naključnih najdb. Večina je zbranih v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Nekateri so iz znanih nahajališč, kot je Dovžanova soteska, še več rastlinskih fosilov je najdenih v času izkopavanja premoga v kenozojskih plasteh Zasavja, so pa tudi naključne najdbe, med katere spada na primer neveljski mamut. Pravzaprav so fosili prisotni skoraj povsod v sedimentnih kamninah Slovenije, le da je večina drobnih vidnih šele pod mikroskopom. Ponekod jih je toliko, da predstavljajo pomemben sestavni del kamnine. Na to vprašanje je težko odgovoriti. V velikem delu Slovenije so na površini mezozojske sedimentne kamnine, torej je v njih tudi veliko fosilov. Zagotovo pa so najbolje ohranjeni tisti iz osrednje in vzhodne Slovenije, ki so shranjeni v sedimentih geološko mladih sedimentov nekdanjega Panonskega morja.
Bukla: Kateri domači fosili so najbolj zanimivi, koliko so poznani zunaj naših meja in kakšen je njihov pomen v svetu?
Avtorja: Tu je treba ločiti, kateri so najbolj zanimivi za geologe in paleobiologe, kateri za ekonomske geologe in kateri so pomemben del naše naravne dediščine. Zagotovo so za muzejsko predstavitev najbolj atraktivni veliki fosili, kot je neveljski mamut, znamenita triglavska riba in podobni. Za strokovnjake so zanimivi tisti, ki največ povedo o času in okolju, v katerih so sedimentne kamnine nastajale, za ekonomske geologe pa tisti, ki so vključeni v kamnino kot njen sestavni del. Med slednje spadata zagotovo »rožasti« lipiški apnenec z množico krednih rudistnih školjk ali pa podpeški apnenec z belimi lisami, ki so v bistvu preseki jurskih litiotidnih školjk, in ga je rad uporabljal Plečnik, na primer v zgradbi Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Ali so znani zunaj naših meja? So, že od nekdaj. Fosilne ribe iz kredne periode so že v 19. stoletju zbirali na Krasu in jih odnašali v muzeje širom po Evropi. V tujih muzejih je tudi precej fosilov iz časa obratovanja zasavskih premogovnikov.
Geologi, ki se ukvarjamo tudi s fosili, smo neka velika svetovna družina. Osebno ali preko znanstvenega geološkega tiska se stalno obveščamo, kaj se novega dogaja na področju paleontologije. Danes v času elektronske komunikacije sta pretok in izmenjava informacij še enostavnejša in hitrejša. V Sloveniji smo nekoliko zanemarili izobraževanje v to smer tako na osnovnošolskem kot srednješolskem nivoju, pa tudi novodobni visokošolski študij je usmerjen pretežno v druge veje geologije.
Bukla: Bi se dalo na tem področju še kaj narediti?
Avtorja: Težko je reči kaj narediti. Raziskave fosilov pri nas so bile na zelo visokem nivoju v času izdelave Osnovne geološke karte Jugoslavije 1 : 100.000, ki je še vedno najpomembnejši temeljni geološki dokument pri nas. Danes pa so zlahka dostopni specialisti za različne fosilne skupine po svetu. Seveda je v prvi plan stopila mikropaleontologija, podprta s sodobno raziskovalno tehnologijo.
Bukla: Katere metode zbiranja in iskanja fosilov so pri nas najpogostejše? Ali domačini in ljubiteljski zbiralci sodelujejo s strokovnjaki in kam naj se obrne človek, ki koplje po svoji njivi in najde v kamninah čudne formacije, ki spominjajo na nekaj davno preminulega?
Avtorja: Če mislite na makrofosile, torej tiste vidne že s prostim očesom, so resnici na ljubo najbolj aktivni ljubiteljski zbiralci, ki običajno izkopavajo fosile na znanih nahajališčih. To zna biti včasih problematično, sploh če gre za zaščitena nahajališča. V zadnjih desetletjih so bili zlasti na Krasu nadležni zbiralci iz Italije. Misliva, da to pri njih ne bi bilo mogoče početi. Zakonodaja pri nas sicer obstaja, v praksi pa je nekoliko drugače. Kolikor nama je znano, slovenski zbiralci tesno sodelujejo s Prirodoslovnim muzejem Slovenije in večina pomembnejših fosilov konča pri njih. Tudi midva imava dobre izkušnje z njimi. Vsi večji posegi na površino zemlje in pod njo, kot so dela v kamnolomih, rudnikih, gradnje cest, predorov itd., praviloma spremljajo poklicni geologi, ki vedo, kako je treba ukrepati ob najdbi pomembnejših fosilov.
Bukla: Poleg ugotavljanja relativne in absolutne geološke starosti fosilov, lahko iz fosilnih najdb izvemo še marsikaj. Kaj vaju najbolj privlači pri tem delu?
Avtorja: Fosili so kot črke v knjigi. Z njimi je mogoče prebrati prav vse o času in okolju, v katerem so kamnine nastajale, in ne nazadnje opazovati razvoj življenja na Zemlji. Geologom lahko že na terenu povedo, ali je šlo za morsko, jezersko, rečno ali katero drugo okolje. S pomočjo njih lahko razberemo podnebne razmere, večje in manjše katastrofe in še marsikaj zanimivega. Zelo uporabni pa so, ko nam povedo, koliko so stare kamnine, katere leže spodaj, katere zgoraj, kje med kamninami je prelom ali nariv. Marsikdaj so kažipot do kovinskih in nekovinskih mineralnih surovin.
Bukla: V preglednem spremnem besedilu zapišeta, da nam paleontologija sicer prinaša vpogled v življenja organizmov, ki so naseljevali Zemljo v njeni geološki preteklosti, a hkrati veda nakazuje tudi to, kaj nam prinaša prihodnost, še posebej v povezavi s klimatskimi spremembami. Povejta prosim, kaj nas torej čaka v prihodnosti?
Avtorja: Nič kaj dobrega. Če bomo tako nadaljevali, nas prav kmalu čaka šesto izumrtje, ki bo po hitrosti še najbližje padcu asteroida pred 66 milijoni let, ko so izumrli dinozavri. Vsa druga izumiranja so bila postopnejša in so trajala mnogo dalj časa. Ker smo se ljudje preveč namnožili in so se temu primerno povečale potrebe po hrani, uničujemo okolje, biotsko raznovrstnost in pospešujemo klimatske spremembe. Zaradi svojega početja bomo močno prehiteli čas, ki nam je kot vretenčarski vrsti še na razpolago. Drugega planeta žal nimamo in kar počnemo, je norost! Brez pretiravanja. Današnji čas je močno podoben katastrofam v zemeljski zgodovini, v katerih so prvi izginili najbolj specializirani organizmi. In ljudje kljub svoji pameti, prilagodljivosti in iznajdljivosti ne bomo izjema. Za življenje na Zemlji naju ne skrbi. To si bo opomoglo. Le nas ne bo več.
Ne želiva, da bi knjiga Fosili Slovenije izpadla kot grožnja človeštvu. Eno samo človeško življenje je prekratko za dojemanje geološkega časa. Celo več generacij ga težko zazna. Prav pa je, da vsi skupaj in vsak posebej spoznamo, da se bomo že v bližnji prihodnosti znašli v težavah, iz katerih morda ne bo več izhoda, če ne bomo z rodnim planetom ravnali prijaznejše. Morda bomo spoznali, da je bilo za naš obstoj na Zemlji le malo možnosti, zato je to priložnost vredno čim bolje izkoristiti.
Bukla: Vajina publicistična bera je zelo bogata. Se vama zdi, da domači znanstveniki in raziskovalci z različnih naravoslovnih področij objavljajo dovolj poljudnoznanstvenih besedil, primernih za širšo javnost, in ali bi lahko s pravimi knjigami naravoslovje bolj približali domačim bralcem?
Avtorja: Ne bi želela biti krivična, misliva pa, da so domači raziskovalci na polju popularizacije naravoslovnih znanosti zagotovo premalo aktivni. Vendar ne le po lastni krivdi. Novodobno vrednotenje raziskovalnih rezultatov, točkovanje vsega, kar se točkovati sploh da, podkrepljeno z neizprosno tekmovalnostjo, jih odvračajo od poljudnega pisanja, saj jim ne prinaša potrebnih točk za pridobitev raziskovalnih projektov. Drobna objava raziskovalnih rezultatov, natisnjena na nekaj straneh dobro indeksirane znanstvene revije, prinese raziskovalcu mnogo več točk kot debelo monografsko delo. Pisanje takšnih knjig je v zadnjih letih postalo privilegij tistih, ki smo že zunaj »bojišča« za točke. Pa saj je menda že povsod tako?