Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Boštjan Narat

»Tišina je prostor, ki razpira, je torej prostor svobode, v katerem se lahko nekaj zgodi.«

Aljaž Krivec, Bukla 146, 6. 2. 2019

»Tišina je prostor, ki razpira, je torej prostor svobode, v katerem se lahko nekaj zgodi.«

foto: Peter Giodani

Boštjan Narat je glasbenik (kantavtor in član zasedbe Katalena, sam pa se rad spomnim tudi nekoliko starejših Sfiltrom), publicist, televizijski voditelj, gledališki (so)ustvarjalec. Letos pa je pri založbi Pivec izšla njegova druga zbirka kolumn, premislekov, esejev Podaja v prazno, ki dobro zaokroži, kaj pomeni delovati v kulturnem polju: biti malo zasebna in malo javna oseba, razmišljati o tem in onem, postavljati vprašanja in nanje včasih odgovoriti, včasih pač ne in biti nekako nesprijaznjen s svetom, vsaj malo revolucionaren, pa vendar do vsega naštetega tudi … zadržan. Kako Podajo v prazno reflektira in razume avtor pa v naslednjih vrsticah.

Bukla: Podaja v prazno je pretežno razširjen in redigiran skupek že objavljenih besedil (večinoma gre za ­Delove kolumne, a ne izključno). Kaj je bil osnovni impulz za izdajo knjige? Kaj je tisto presečišče med more­bitno (mimo)bežnostjo revijalnega tiska in knjige, ki je ključno pri pričujočih besedilih?
Narat: Eno ključnih presečišč je prisila, pozitivna prisila. Kot kolumnist moraš pisati, redno pisati, zavezan si rokom, številu znakov, uredniškim pripombam ... Esej te sili v to, da misel zastaviš širše, da – če gre za predelavo kolumne – besedilo razširiš, nadgradiš in kontekstualiziraš na drugem nivoju. Seveda pa Podaja v prazno ni zgolj zbirka predelanih kolumn. Je zbirka oziroma zbir ali izbor napisanega v zadnjih štirih letih. Sestaviti celoto, ki si zasluži naziv knjiga, pa je spet nov izziv, ki postavlja nove zaveze in zahteve.

Bukla: Sentiment, ki sem ga zaznal v skoraj vseh zapisih, je ta, da živimo v trenutku/družbi hrupa, medtem ko si za besedila zbirke upam trditi, da želijo biti predvsem tiha. Kakšna je njihova možnost, da zazvenijo v takem okolju? Kakšna je tako rekoč njihova strategija?
Narat: Nekje se mi je zapisalo, da je bila glasnost pred tridesetimi leti res orožje, danes pa so si jo prisvojili glasniki primitivnosti, populisti in ljudje, ki črpajo iz sovraštva. Misel je seveda poenostavljena, ampak poenostavljeno je tudi odgovarjati na populizem s populizmom, kar je vse bolj priljubljena strategija številnih političnih akterjev. Ne vem, na politične strategije se ne spoznam, tu gre bolj za strategije osebnega preživetja, seveda ne v eksistenčnem, pač pa v eksistencialnem smislu.

Bukla: Kakšna je vloga tišine v tem zgodovinskem trenutku? Sprašujem te kot literata in glasbenika.
Narat: Ključna, vedno je ključna. Tišina je prostor, ki razpira, je torej pros­tor svobode, v katerem se lahko nekaj zgodi. Hrup nam v osnovi in na prvi pogled daje samo dve možnosti: da se mu pridružimo ali pa da molčimo. Prvo pomeni, da hote ali nehote prevzamemo diskurz agresije in primitivizma, drugo, da se umaknemo, v vsakem primeru pa se ne more zgoditi nič, nič dobrega. Hrup in molk sta dva obraza nasilja in nesvobode. Tišina je zame v tem kontekstu predvsem prostor mišljenja, v katerem se lahko porodijo ideje, rešitve in dejanja. Je prostor smisla in kot takšna bistvena alternativa.

Bukla: Pomembna tema zapisov je tudi vprašanje narodne zavesti, domoljubja. Ali je mogoče govoriti o slednjem (še posebej ob vzponu ksenofobnih politik), ne da bi stopili na spolzek teren? Gre za razmejitev med toksičnim in netoksičnim domoljubjem? Kaj je sploh ta črta? Kič?
Narat: Teren je neizmerno spolzek, ravno zato je zanimiv. Sam se nanj najbolj neposredno podajam v besedilu Tradicija in domoljubje, misel in kič, kjer se ukvarjam s prezentacijo domoljubja in vprašanjem, zakaj se domoljubje tako rado kaže kot kič; vprašanje je torej v izhodišču estetsko. Kič je posledica odsotnosti refleksije, odsotnosti žive misli. V odnosu do preteklosti to pomeni fiksacijo in glorifikacijo, razumevanje tradicije kot neizpodbitnega dejstva. Oziroma, če se smem citirati: »Kadar preteklosti odrekamo njeno živost, jo obsojamo na smrt. In kič je smrt; je zanikanje življenja. Oziroma: kič je edina možna reprezentacija razumevanja preteklosti kot nečesa mrtvega; je njen nujni estetski obraz.« Seveda pa igra pri vseh teh premislekih zelo pomembno vlogo moje glasbeno udejstvovanje: kot vodja skupine Katalena se namreč s temi aporijami srečujem že skoraj dvajset let.

Bukla: Še ena velika tema knjige je birokracija oz. kritika le-te. Kakšna je vizija sveta za tem? Gre za idejo prestrukturiranja birokracije, ki naj ima »stik z realnostjo«, ali neko povsem novo paradigmo?
Narat: Nikoli ne postavljam pod vprašaj smisla in pomembnosti obstoja birokracije; kar me skrbi, je prevlada birokratskega načina razmišljanja, zmagoslavje birokratskega duha, če hočete. Teme se resda lotevam na skoraj anekdotičen način, skozi konkretne zgodbe in izkušnje, a premislek hočem zastaviti širše, saj se mi zdi za razumevanje naše družbene in politične stvarnosti zelo pomemben.

Bukla: Besedila so oblikovno zastavljena kot klasične kolumne, nekoliko pa izstopa Partíja, zapisana kot dialog med šahistoma, ki ga spremljajo njune poteze (v resnici gre za prepis dveh partij Albina Planinca). Ali je tu nastopila točka, ko je poanta preprosto zahtevala dodatno utemeljitev v obliki, ker vsebina ni nujno dovolj?
Narat: Formo dialoga s šahovsko partijo sem uporabil že v svoji prvi zbirki, dotični tekst je dal zbirki celo naslov. Dialoška oblika me na neki način sprošča, kot da bi sproščala misel, govorico in pisanje, pogovor tudi odpira neke nove teme. Pisati na ta način mi je v užitek in verjetno sem se predvsem zato odločil, da partijo nadaljujem tudi v drugi zbirki, hkrati pa ta tekst predstavlja povezavo med obema knjigama. Šah je pač tisto, kar se dogaja zraven, tiha spremljava pogovora. Albin Planinc pa me je že takrat, ob pisanju Partije, fasciniral s svojo zgodbo, zato mu ostajam zvest.

Bukla: Pogosto se tvoji razmisleki dotaknejo tudi športa, kar implicira že naslov knjige. Zanimivo se mi je zdelo (nekoliko pa me je tudi presenetilo), da je Goran Vojnović v spremni besedi knjigo obravnaval prav skozi to prizmo. Kaj je tista točka, v kateri ji to pritiče?
Narat: Goran je svoje spremno besedilo spletel okoli najinih nogometnih druženj, to je bila povsem njegova odločitev. Osebno se mi zdi, da njegov tekst zato simpatično in predvsem smiselno zaokrožuje moja pisanja. Sicer pa je šport zame predvsem prostor zgodb, ki so lahko čudovite ilustracije in prispodobe »nečesa več«. Kar pa se tiče konkretnih brcarij, ki se jih gremo: že od nekdaj me fascinira, koliko o človeku pove njegova igra. Obnašanje na igrišču pove ogromno o karakterju. Malo za šalo: Povej mi, kako igraš svojo igro, in povem ti, kdo in kakšen si.

Bukla: Ali so tvoje misli že pri kakšnem novem projektu? Še posebej glede na to, da te v kulturnem polju zanimajo najrazličnejše stvari.
Narat: V tem trenutku je najpomembnejši projekt selitev, banalno rečeno torej premik iz ene nepremičnine v drugo, manj banalno pa ustvarjanje novega doma, kar na neki način vedno pomeni novo opredelitev samega sebe in je v tem smislu še kako ključna stvar. Kar pa se tiče ustvarjalnosti, se ukvarjam predvsem s tekočimi posli: pisanje kolumn, občasni Panoptikumi na RTV Slovenija, Dežela pridnih v Slovenskem mladinskem gledališču, Dnevi slovenskega nacionalizma pod okriljem Zavoda Maska, ponovitve Petra Kuštra v SNG Nova Gorica in koncerti Katalene. Glede na to, da sem ravnokar izdal knjigo, s Kataleno pa smo v 2018 izdali dva albuma (Človek ni zver; Kekec), lahko tudi malo »spim« na lovorikah.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...