Boštjan Videmšek in Maja Prijatelj Videmšek: »Najin in Fatu sta simbol človeškega uničevanja vsega.«
Boštjan Videmšek in Maja Prijatelj Videmšek sta dolgoletna novinarja, ki sta presečišče skupnih interesov našla v unikatni zgodbi o poslednjih severnih belih nosoroginjah, ki predstavljata svojevrsten simbol vsega, kar je narobe s človeško civilizacijo, knjižna zgodba na to temo z usodnim naslovom Zadnji dve: Najin in Fatu pa je postavljena na presečišče vojne, geografije, krčenje njunega naravnega habitata in podnebnih sprememb na eni strani ter najmodernejših znanstvenih prizadevanj za ohranitev te vrste na drugi. Rezultat je globalno intrigantna knjiga o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti človeka ter njegovem sobivanju s preostalimi prebivalci našega planeta.
Boštjan Videmšek, Maja Prijatelj Videmšek
ZADNJI DVE; Najin in Fatu: reševanje vrste na robu izumrtja
fotografije: Matjaž Krivic
UMco, zbirka 'S terena',
2022, m. v., 349 str., 26,90 €
Bukla: Mi lahko, prosim, razložite, kakšna je bila pot od energetsko samooskrbnega grškega otoka Tilos, s katerim se začne knjiga Plan B, do severnih belih nosoroginj Najin in Fatu?
Boštjan Videmšek: Že pred leti sem se odločil za preskok v tako imenovano konstruktivno novinarstvo. Seveda je pomembno in nujno opisovati tragedije, takšne in drugačne. Toda enako pomembno in odgovorno se mi zdi ponujati tudi rešitve. Pri Planu B sva s fotografom Matjažem Krivicem po vsem svetu iskala pionirje boja s posledicami podnebnih sprememb. V novi knjigi z Majo in Matjažem iščemo rešitve za preprečevanje množičnega
izumiranja živalskih vrst – celo rešitve za njihovo vstajenje. Zadnji dve je naravovarstveni Plan B.
Bukla: Zakaj vaju je njuna zgodba tako pritegnila?
Boštjan Videmšek: Ker je edinstvena. Najin in Fatu sta parabola človeške civilizacije in okoljske katastrofe. V njuno usodo – usodo njune funkcionalno že izumrle vrste – so vtkane vojne, geografije, krčenje naravnega habitata, podnebne spremembe, nevzdržnost ekonomskega modela, (post)kolonializem in seveda divji lov. Obenem pa, na pogorišču tako rekoč vsega, njuna zgodba ponuja roko odrešitve.
Maja Prijatelj Videmšek: Zgodba o izumiranju severnih belih nosorogov, najbolj ogroženih sesalcev, me je novinarsko in osebno pritegnila že, ko je bil še živ zadnji samec te vrste, Sudan. Njegova smrt leta 2018 je bila medijsko močno pokrita, toda le malokdo je šel korak dlje od senzacionalističnih novic tipa: severni beli nosorogi so funkcionalno izumrli, umrl je najbolj zaželen nosorožji samec … Hotela sem izvedeti več. Kaj je pripeljalo do tega, da smo te veličastne živali pripeljali do roba, tako rekoč čez rob preživetja. Ko sva v kenijskem rezervatu Ol Pejeta prvič spoznala Najin in Fatu, pa sem se v njiju tudi zaljubila.
Bukla: Elizabeth Kolbert je v nagrajeni knjigi Šesto izumrtje popisala kar nekaj (skoraj) izumrlih rastlinskih in živalskih vrst. Vidva sta se odločila samo za eno. Zakaj?
Boštjan Videmšek: Iz vsebinskih in ekonomsko-praktičnih razlogov. Vsebinski so unikatna zgodba severnih belih nosorogov in njihova karizma, rangerji, divji lov in predvsem inovativne tehnologije reševanja vrste, ki so jih razvili v konzorciju BioRescue. Ekonomsko-praktični razlogi za zgodbo ene same vrste so, da si seveda vse poti plačujemo sami, da je čas, ki si ga lahko privoščimo na terenu, omejen, in, ne pozabimo, da je knjiga nastajala v obdobju najhujšega koronskega zaprtja, kar je zahtevalo logistično velemojstrstvo na pogon zen budizma.
Maja Prijatelj Videmšek: Že več let sem razmišljala, da bi na podlagi zgodb o reševanju ogroženih živalskih vrst, ki jih popisujem za časopis, napisala knjigo. Sestavila sem že seznam dvanajstih živali, nekakšen ducat ogroženih, med katerimi so bili tudi severni beli nosorogi. Ob prvi vrnitvi iz Kenije aprila 2021, po prvem druženju s severnima belima nosoroginjama, sva se z Boštjanom skoraj brez besed sporazumela, da severni beli nosorogi zahtevajo samostojno knjigo. Hkrati je projekt BioRescue eden najbolj fascinantnih in navdihujočih znanstveno-naravovarstvenih projektov današnjega časa.
Bukla: Simbol česa sta Najin in Fatu? Kaj predstavljata? Zakaj sta kot poslednji svoje vrste zanimivi tudi za nas, Evropejce?
Boštjan Videmšek: Najin in Fatu sta simbol človeškega uničevanja vsega, čisto vsega. Znašli sta se v središču antropocentričnega viharja. Obenem predstavljata tudi veliko upanje, kar je odločilno pripomoglo k pisanju knjige. Znanstveniki z vsega sveta rešujejo vrsto, ki bi jo – kot sto tisoče drugih – pustili v nepovrat. Metode, ki jih razvijajo – od ustvarjanja zarodkov v laboratoriju iz jajčec Fatu in semenčic preminulih samcev severih belih nosorogov ter vstavljanja teh v nadomestne matere južnih belih nosorogov (Najin in Fatu sta neplodni) do ustvarjanja zarodkov s pomočjo tehnologij matičnih celic, ki imajo enormen potencial – bodo lahko že v bližnji prihodnosti uporabljene pri reševanju številnih drugih kritično ogroženih živalskih vrst.
Maja Prijatelj Videmšek: Najin in Fatu – oziroma dejstvo, da sta ostali zadnji predstavnici svoje vrste – simbolizirata človeški pohlep in božji sindrom, zaradi katerega mislimo, da smo bolj sposobni, inteligentni in večvredni od vseh drugih živalskih vrst. V resnici pa samo izgubljamo očala za spoštljivo branje narave. Smo blizu tega, da bi oslepeli, kot sva napisala v knjigi. Upava, da bo ta knjiga pomagala izboljšati dioptrijo.
Bukla: Kako je potekalo pisanje knjige v dvoje? Boštjan, je bilo lažje ali težje kot pri samostojnih projektih? In kako je bilo zate, Maja?
Boštjan Videmšek: Ha, mislil sem, da bodo težave, velike težave. Le v rani mladosti sem namreč sem pa tja kaj napisal v dvoje, a nič daljšega. Pa se bolj ne bi mogel ušteti. Kljub temu da je vse skupaj potekalo v silovito pospešenem posnetku in med raziskovanjem ter pisanjem, ki je seveda v celoti potekalo v prostem času, je bil proces skupnega ustvarjanja knjige zelo tekoč, celo nežen. Jaz sem odigral na izkušnje – predvsem pri strukturi,
kontekstu in konceptu. Maja je dala močnejši pečat (poljudno) znanstvenemu delu knjige, jaz pa reportažno-terensko-geopolitično-vojnemu. Vsak je dal tisto, v čemer je najmočnejši. Lepo sva se nadgrajevala. Čudovita izkušnja. Sva pa oba popolnoma očarana nad Najin in Fatu. Ol Pejeta bo vedno imela posebno mesto v najinem življenju.
Maja Prijatelj Videmšek: Sama težko vzpostavim razlikovanje s samostojnim pisanjem knjige, ker je to moja prva knjiga sploh. Z Boštjanom pa sva si večkrat rekla, da bi bilo lepo kakšen projekt speljati skupaj, a nama kljub več kot dvajsetletnemu sobivanju in skupnemu poklicu do te knjige to ni uspelo. Najbrž zato, ker sva pokrivala tako različna področja. Boštjan vojne, geopolitiko, šport, jaz kmetijstvo, naravovarstvo, okolje. S knjigo Plan B je Boštjan prišel že bližje »mojim« temam, pri zgodbi o reševanju severnih belih nosorogov pa sta se najina kroga zanimanj in strasti prekrila. Pisanje knjige je bilo presenetljivo gladko. Delo sva si razdelila tako, da je bilo obema lažje. Že zdaj imam nostalgijo po mesecu neplačanega dopusta, ko sem se lahko posvečala le pisanju o eni temi.
Bukla: Kakšna je po vajinem mnenju prihodnost severnih belih nosoroginj in pa tudi drugih sorodnih vrst, ki so blizu izumrtja? Je na vidiku izboljšanje ali dokončno izginotje?
Boštjan Videmšek: Tudi če bo vstavitev zarodka severnega belega nosoroga v nadomestno mater, južno belo nosoroginjo, uspešna, in bo s pomočjo »božjega delca« čez denimo leto in pol na svet prvič po letu 2000, ko se je v češkem živalskem vrtu rodila Fatu, privekal prvi mladič severnega belega nosoroga, to še ne bo pomenilo, da je vrsta rešena. Še naprej bo treba ustvarjati in presajati zarodke v nadomestne matere, obenem pa pospešiti raziskave matičnih celic, iz katerih poskušajo ustvariti jajčeca severnih belih nosoroginj iz kožnega tkiva. Genski bazen vrste je namreč plitek. A rojstvo mladička bi za celotno naravovarstveno skupnost pomenilo nekakšno odrešitev in dokaz, da se da. Toda brez spremembe našega načina življenja ne bo šlo.
Maja Prijatelj Videmšek: Fatu in predvsem Najin, ki je zdaj že upokojenka – ne sodeluje več v programu odvzemanja jajčec – bosta do konca živeli v nosorožjih nebesih na zemlji. Prihodnost vrste severnih belih nosorogov pa je negotova. Toliko vsega gre še lahko narobe. Ko bo na svet prišel prvi mladič severnega belega nosoroga, bo to res zgodovinsko, a pot od enega mladiča do rešitve celotne vrste je zelo dolga. Če se kaj lahko naučimo iz misije reševanja severnih belih nosorogov, je to nauk, da pri drugih (kritično) ogroženih živalskih vrstah ne smemo čakati tako dolgo.