Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Boštjan Videmšek

»To je prva knjiga, ki sem jo pisal za vse!«

Samo Rugelj, Bukla 154, 1. 7. 2020

»To je prva knjiga, ki sem jo pisal za vse!«

foto: Jana Jocif

Podnebne spremembe so ultimativno krizno področje 21. stoletja, ki ni omejeno samo na neki geografski prostor, temveč obsega celoten planet. Boštjan Videmšek, dolgoletni novinarski poročevalec z vojnih kriznih žarišč, se je v svoji novi intimni zadolžitvi s svetovno priznanim fotografom Matjažem Krivicem odpravil na pot okoli sveta, da bi poiskal pionirje in primere dobre prakse v boju s to prihajajočo apokalipso našega časa. Knjiga Plan B je unikatna zmes esejističnega novinarstva in poročila o delovanju najnovejših okoljskih tehnologij, ki bodo morda že kmalu spremenile naš način življenja. Za svoje novinarsko raziskovalno delo na tem področju je Videmšek pred dvema letoma prejel mednarodno Siemensovo nagrado za članek Prihodnost je zdaj, podjetje Siemens pa je podprlo tudi knjižno izdajo Plana B.

Bukla: Na kateri točki si se odločil, da se počasi umakneš z vojnih kriznih žarišč in zakaj?
Videmšek: To je bil proces. Dolg proces. Prvič sem se odločil, da je poročanj z vojnih področij konec, ko je bil na severu Sirije s strani samooklicane Islamske države ugrabljen moj dober prijatelj in terenski tovariš Marc Margenidas, dopisnik katalonskega časnika El Periodico. Na teren sva odšla skupaj. Vrnil sem se sam. V ujetništvu je v grozljivih razmerah preživel, hvala bogu tudi dobesedno, osem mesecev. Mislim, da jaz tega ne bi zdržal. Preveč sem navezan na svoje najbližje. In oni name. Zmešalo bi se meni in njim.
A te prve odločitve se nisem držal. Še sem se vračal. In vračal. Tudi ko namen niti slučajno ni bila vojna; recimo lani decembra v Gazi, kjer sem želel narediti zgodbo o lokalnem plavalnem klubu, so bombe še naprej padale. Žal je vojna vedno blizu. Ne bom več – vsaj ne na glas – rekel, da je vojno poročevalstvo zame preteklost, a intimno bi si želel, da bi bilo. Tudi zaradi tega, ker se je narava našega poklica močno spremenila. Dejstva in terenska prisot­nost – ključ kredibilnosti in novinarstva – so vse manj pomembni. Asocialna omrežja so prevzela vlogo interpretov zgodovine. S kavča. Brez znanja, izkušenj, izobrazbe, etike. Na pamet: to je definicija (in razlog) populizma. Vladajočega, vseprisotnega stanja duha. Da, nekonkurenčni smo.
In seveda me je bilo iz leta v leto bolj strah. Strah v smislu zavedanja morebitnih posledic. To je stvar osebnostnega zorenja. Moja generacija se je tam zunaj noro hitro postarala. In jaz z njo. Nova pa ni dobila priložnosti.

Bukla: Od kod ideja odkrivanja pionirjev v boju s podnebnimi spremembami?
Videmšek: Posledice podnebnih sprememb so že vrsto let neposredna spremljevalka mojega dela. In tudi eden od vodilnih gonil modernih, ved­no bolj asimetričnih vojn. Začenši z Darfurjem. Pa vse do Sirije, Iraka in Jemna. 21. stoletje bo – bolj se ne bi mogel strinjati s Tomom Križnarjem – stoletje vojn za vodo, vodnih vojn. Že zdaj več kot dve tretjini vseh oboroženih konfliktov poteka tam, kjer je najbolj vroče in suho. Sahel, Bližnji vzhod, Afriški rog … Le še huje bo. In le še več, desetine in desetine milijonov ljudi bo bežalo. Proti severu. Proti odrešitvi. Ki je seveda ne bo. Gradimo zidove, vlečemo kolute bodeče žice, streljamo na ljudi, ki želijo edinole preživeti.
Ravno podnebni begunci so bili tisti, ki so me ob novinarskem delu žene Maje, ki že vrsto let poglobljeno in popolnoma predano spremlja okoljske in podnebne teme, usmerili na ključno frontno črto človeštva – boj s podnebno krizo.

Bukla: Kje sta s fotografom Matjažem Krivicem dobila informacije kaj in koga obiskati in opisati?
Videmšek: To je – vedno in povsod – stvar novinarskih in osebnostnih veš­čin. Jaz sem bil vedno boljši v pripravi zgodbe kot v njeni izvedbi … Ogromno branja, študiranja, selekcije, klicanja, pisanja ducatov e-mailov … Zgodbe sva izbirala sproti, a že od začetka projekta pred več kot tremi leti sva imela jasen cilj. Zaključeno celoto. Najprej zgodbo o litiju, gonilni sili 21. stoletja. Sledenje enemu gramu litija iz bolivijskih Andov do kitajskih tovarn električnih avtomobilov. Tu je Matjaž, neutrudni komunikator in animator, odigral izjemno pomembno vlogo. Zanj ni zaprtih vrat. Pa sem včasih tako mislil zase. Hitro sva se, ob povsem različnih značajih in življenjskih slogih, uigrala. Temu primerni so bili rezultati. Matjaž je vizualni genij, dobil je vse mogoče svetovne fotografske nagrade. Potreboval je le še solidno artikulacijo zgodbe. Našla sva drug drugega. Terensko izvedbo pa imava oba v krvi. To so prepoznali praktično vsi največji časopisi in revije na svetu, ki sva jim ponudila svoje reportaže. Močne tuje objave so močno dvignile najin motiv in nama finančno vsaj delno omogočile, da sva nadaljevala pot … okoli sveta.

Bukla: V knjigi Plan B kar mrgoli ekscentričnih ljudi, ki stojijo izza projektov, ki sta jih analizirala. Kdo ti je najbolj ostal v spominu in zakaj? Moraš biti na tem področju fanatik ali sanjač?
Videmšek: Tu bom zelo subjektiven. Res sem navezan na mali dodekaneški otok Tilos, prvi v celoti samooskrbni otok v Sredozemlju. Ne le, da jih v celoti poganjajo obnovljivi viri energije (sonce, veter), so tudi prvi, ki so v Grčiji prepovedali lov in izpeljali istospolno poroko. V času begunske krize – tako sem jih spoznal – so pokazali neverjetno solidarnost. Pri boju s podnebno krizo, posledico nebrzdanega človeškega pohlepa, bo, če parafraziram Matevža Lenarčiča, odločala sociologija in ne tehnologija.
Na Tilosu je vse skupaj sprožil pokojni župan Tasos Aliferis, ki je na tedaj skoraj prazen otok prišel kot mlad zdravnik. Prišel, ostal in otok spremenil v središče svobodne in napredne družbe. Zdaj njegovo misijo nadaljuje sin Spiros. Podobnih zgodb sva srečala kar nekaj. A s tem, da so ti ljudje ekscentrični, se ne strinjam. Gre za ljudi, ki v ospredje dajejo skupnost. Ki živijo tukaj in zdaj, a za prihodnost. Fanatizem in sanjaštvo pa sta ključ vsakega uspeha, mar ne?

Bukla: Bo držalo. Kateri od predstavljenih projektov so po tvojem uporabni tudi v našem okolju?
Videmšek: Vsekakor omenjeni Tilos. Tudi neposredno zajemanje ogljikovega dioksida iz ozračja (DAC), ki ga izvaja švicarsko podjetje Climeworks, bi bilo mogoče aplicirati. Podobno velja za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida (CCS). V Sloveniji – seveda niti približno toliko kot na Islandiji, ki »nastopa« v knjigi – imamo velik geotermalni potencial. Zelo hitro bi, ob politični volji, ki je zdaj ni, pospešili elektrifikacijo prometa. Nikakor ne le cestnega. Zelo blizu Slovenije je tudi zgodba avstrijskih modelnih skupnosti, ki se približujejo nastavkom brezogljičnih družb.

Bukla: V drugem delu knjige se ukvarjaš z električno mobilnostjo, in s fotografom sledita gramu litija od rudnika do njegove baterijske funkcije. Kakšne premike na tem področju ugotavljaš v zad­njih treh letih, odkar se ukvarjaš s tem projektom?
Videmšek: Globalno – premiki so veliki in hitri. Letos spomladi je bilo denimo na Norveškem, kjer je država uvedla izjemne spodbude, prodanih že 77 odstotkov električnih in hibridnih (plug-in) avtomobilov. Tudi Kitajska, kjer zeleno žal še vedno poganja črno, se stvari odvijajo noro hitro. Amerika je pod fosilno vladavino Donalda Trumpa zastala – a le začasno. Tesla gre v nebo, celo dobesedno. Evropski avtomobilski giganti, predvsem to velja za Nemčijo, še vedno taktizirajo. Računajo na novo generacijo vozil – na avtonomno vožnjo denimo. Do tedaj bodo vztrajali z lažnimi eko dizli. Slovenija tu sodi v … tretji svet.

Bukla: Kakšnega bralca si imel v mislih, ko si pisal knjigo Plan B? Za koga je ta knjiga po tvojem obvezno branje?
Videmšek: To je prva knjiga, ki sem jo pisal za vse. Osvobajajoče je izstopiti iz prepričevanja prepričanih. Moje delo, novinarsko in knjižno, je bilo z izjemo Ultrabluesa vezano na temne strani človeške nravi. Vojne, tragedije, katastrofe, begunci, banalnost zla. To ljudi – občutje sramu in krivde, nelagodja – hitro in razumljivo odbije.
V Planu B sva se z Matjažem zavestno odločila poiskati upanje. In našla sva ga. Zato pravim, da je ta knjiga krik k pozornosti. Toliko lahko storim. Storiva. Storimo.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...