Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: BOŽIDAR PREMRL

S šopkom zaokrožena trilogija o Koprivi in njenih ljudeh

Iztok Ilich, Bukla 150, 11. 9. 2019

S šopkom zaokrožena trilogija o Koprivi in njenih ljudeh

foto: Olga Knez

Bedenice so sklepna knjiga trilogije o Koprivi na Krasu ter o materialni, družbeni in duhovni kulturi kraških ljudi, ki se je začela z monografijo Kraški kruh in nadaljevala s Slavnim županstvom v Koprivi. Posvečena je pred sto leti rojenemu etnologu in slovstvenemu folkloristu Milku Matičetovemu. Premrl je življenjsko zgodbo tega znamenitega Koprivca predstavil z njegovimi spominskimi in dnevniškimi zapiski, mladostnimi leposlovnimi in drugimi spisi, pismi in intervjuji. Za objavo je prepisal in komentiral njegove zelo obsežne neobjavljene rokopisne domoznanske, etnografske in folkloristične zapiske iz Koprive in kraške okolice. Številne je dopolnil s svojimi dognanji ter sorodnimi zapisi in spisi njegovega mentorja Virgila Ščeka in Karla Štreklja. Dodal je še prepise tonskih posnetkov pripovedovalcev in pevcev iz Koprive itn. Knjiga prinaša poleg nekaterih pomembnejših dopolnitev in popravkov k prvima dvema knjigama še dva obsežna slovarja narečnih in drugih manj znanih besed in je prav tako bogato ilustrirana.

Bukla: V sistemu COBISS je med 65 knjižnimi enotami z vašim imenom večina avtorskih raziskovalnih del – od drobnih brošur do monografije z več kot 530 stranmi. Skoraj vsa govorijo o kamnu, natančneje o mojstrih na Primorskem, ki so temu plemenitemu gradivu dajali obliko ter z njim zidali in okraševali božje hrame in kmečke domačije. Kako, da ste kot diplomirani literarni komparativist tako preusmerili svoje zanimanje in se povsem posvetili raziskovanju kamnarstva in stavbne dediščine?
Premrl: To zanimanje je tlelo v meni že od malih nog. Postopoma se je od otroškega zanimanja za Stari grad nad rodno Vipavo, mladeniškega zanimanja za likovno umetnost (maturitetno nalogo sem napisal o Leonardu da Vinciju) v zrelejši življenjski dobi, ki so jo močno zaznamovale tudi adaptacija domače hiše v Vipavi in stare, od vrha do tal kamnite domačije v hrvaški Istri in zidanje lastne hiše na Barju pri Ljubljani, prevesilo v etnološko raziskovanje podeželskega stavbarstva na Primorskem in dejavnosti v zvezi z njim. Najbolj so me zanimali kamnarji, od kamnolomcev, kamnosekov in zidarjev do zidarskih in kamnoseških mojstrov, zanemaril pa nisem niti postranskih dejavnosti s kamnom, kot sta apneničarstvo, brusarstvo ipd. Hkrati me je raziskovalna strast vodila na raznovrstna področja kulture kamna, če omenim samo kamnite križe v kulturni krajini, popisovanje napisov v kamnu (epigrafiko) in kamnoseških znakov.

Bukla: To tematiko ste zajeli v svojih brošurah in knjigah, ki govorijo o posameznih cerkvah in zvonikih na Krasu in v okolici, o pomembnih, a pozabljenih rodbinah kamnoseških in zidarskih mojstrov, o kamnitih križih na Pivki itd. Spotoma ste gotovo zbirali tudi že gradivo o izjemni kamnarski tradiciji Koprive z okolico. Ste si mislili, da se bodo sadovi tega dela razrasli v 1436 strani obsegajočo trilogijo?
Premrl: Kje pa! Na vabilo iz Koprive in tudi na spodbudo prejšnjega dutov­skega župnika, ki je upravljal tudi Koprivo, sem leta 2016 napisal knjigo Kraški kruh: Vas Kopriva – njeni kamnolomi in kamnarji, v kateri sem nameraval izčrpno obdelati tamkajšnje kamnarje in njihova dela. Še preden sem jo v Koprivi predstavil, sem ugotovil, da sem spregledal pomemben vir podatkov – arhiv občine Kopriva za leta 1850–1914. Ker rad grem stvarem do konca, sem nenačrtovano napisal še obsežnejše Slavno županstvo v Koprivi. In ker se je pri izdajatelju, Inštitutu za slovensko narodopisje, ­sočasno nabral kupček rokopisnih zvezkov iz zapuščine Matičetovega, ki bi letos praznoval stoletnico življenja, sem čutil moralno dolžnost, da obdelam in objavim še to njegovo kraško zapuščino, čeprav sem moral za nekaj let dati na stran velik kup gradiva za že napovedano knjigo o kamnarjih z gornjega Vipavskega, moje ožje domovine.

Bukla: K nekaterim mojstrom in njihovim delom ste se tudi vračali. Kje je prvotnim odkrit­jem sledilo največ novih?
Premrl: Res je: zame tudi objavljena knjiga ni nikoli dokončana. Večkrat, celo že pred prvo predstavitvijo svoje knjige, sem odkrival dodatne podatke ali ugotavljal pomanjkljivosti in napake, zato ima kar nekaj mojih del dodatke, post festume in popravke. O meni zelo ljubem kamnoseku Pavlu Puppisu iz Tomaja in njegovih potomcih kamnosekih v Kazljah sem sčasoma zvedel toliko novega, da sem jim posvetil še dve samostojni knjižici. Pri nenačrtovani koprivski trilogiji pa sem imel srečo, da sem prvo knjigo lahko dopolnjeval z drugo, s tretjo pa kar obe prejšnji.

Bukla: Pri raziskovanju kamnarstva in stavbne dediščine ter srečevanjih z njenimi ustvarjalci in pričevalci o njej ste gotovo doživeli in občutili tudi dosti več kot zgolj zadovoljstvo zaradi novih odkritij. Katera raziskovalna avantura vas je najbolj prevzela?
Premrl: Težko je iz več kot tridesetletnega rajžanja in prijetnih srečanj s primorskimi ljudmi izbrati eno samo. Najprej mi pride na misel zbiranje in raziskovanje še močno živega ustnega izročila bogate kamnoseške zapuščine Matevža Guština - Celana iz Griž na Vrheh, ki so mi prirasle k srcu in kjer že dolgo pogrešam nekdanja »zlata« pripovedovalca, vodnika in gostitelja Jožka Maščevega in Alfréda Švaglja - Regurjevega; pred leti sem s strastno vnemo »hodil veseli križev pot po Pivki in Brkinih«, kakor sem rekel svojemu raziskovanju kamnitih križev, ki jih je tam največ.

Bukla: Vaše delo je brskanje po arhivih, predvsem pa terensko. Ker sami ne vozite, se odpravljate na raziskovalne poti z avtobusom, vlakom, včasih kot sopotnik prijateljev in znancev, pogosto tudi štopate ali vzamete pot pod noge. Katere od popotnih dogodivščin se posebej spominjate?
Premrl: Bilo jih je toliko, da bi lahko samo o tem napisal knjigo. Na primer, ko sem se nekega večera s Krasa skušal vrniti v Ljubljano, sem v kasnih urah obtičal v spodnjem Štanjelu, potem ko sem prej štopal sredi križišča v Kobdilju. Ko sem že mislil iti prenočit k prijateljem v gornji Štanjel, se prikaže policijski avtomobil iz sežanske smeri – takoj sem vedel, da me je moral tja prijaviti kdo, ki me je videl štopati v Kobdilju. Policista sta me legitimirala, in ko sem jima pojasnil svojo stisko, sta me odpeljala v Sežano, kjer sem še ujel polnočni vlak za Ljubljano.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...