»Google nas pozna bolje, kot se poznamo sami!«
Antropolog dr. Dan Podjed je raziskovalec na Inštitutu za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani in docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalno radovednost namenja razmerju med ljudmi in sodobnimi tehnologijami ter sodeluje pri razvoju ljudem in okolju prijaznih rešitev. Med letoma 2010 in 2018 je vodil Mrežo za aplikativno antropologijo Evropskega združenja socialnih antropologov (EASA) in z njo ustanovil mednarodni simpozij Zakaj svet potrebuje antropologe (Why the World Needs Anthropologists), ki ga prirejajo od leta 2013. Kot antropologa ga sicer zanimajo ljudje, vendar se rad tudi skrije pred njihovimi pogledi, da lahko v miru bere in piše.
Bukla: Kako to, da so vas začele zanimati teme nadzorovanja in vidnosti? Imate osebno afiniteto do njih? Kar nekaj poglavij svoje knjige Videni namreč začnete z osebno zgodbo.
Podjed: Mi sploh preostane kaj drugega, kot da sem ves čas na očeh in da opazujem druge? Pri roki imam ves čas pripomočke, ki mi to omogočajo – od telefona do računalnika. Ob cestah je vse več radarjev, po mestnih ulicah so kamere in pred tehnološkim pogledom se je skoraj nemogoče skriti. Knjiga Videni je mestoma zelo osebna in razkriva intimnosti iz mojega življenja tudi zato, ker opažam, kako obseden sem postal z razdajanjem informacij in spremljanjem, kaj počnejo drugi. Pogosto se zalotim, kako skoraj samodejno pogledam na Facebook, Twitter ali Instagram, da vidim, kaj objavljajo prijatelji, znanci in neznanci.
Bukla: Kako bi na kratko obnovili zgodovino nadzorovanja, od panoptika naprej?
Podjed: Panoptik, ki bi ga lahko poslovenili kot vsevidnik, si je v 18. stoletju zamislil angleški pravnik in filozof Jeremy Bentham. Zasnoval je stavbo, v kateri zapornike iz osrednjega stolpa gleda nevidno oko. Benthamova prvotna zamisel se ni nikoli povsem udejanjila, smo pa namesto tega razvili nekaj, čemur pravim stekleni panoptik. Ne le, da nas opazuje osrednji nadzornik; ves čas gledamo drug drugega in se veselo nastavljamo objektivom kamer, ki so uperjene v nas. Na kratko lahko povzamem zgodovino nadzorovanja s tem, da je ves svet panoptik, mi pa smo zaporniki in drug drugemu čuvaji.
Bukla: Kako se spremeni obnašanje človeka, ko ta ve (ali pa vsaj misli, da ve), da ga nekdo nadzoruje. Lahko navedete kakšen konkreten primer?
Podjed: Na cesti, recimo, na nas vplivajo table, na katerih piše: Pozor, radar! Ko zagledamo takšno tablo, spustimo nogo s plina in se peljemo počasneje in previdneje. Raziskavo o tovrstnih učinkih so izvedli na univerzi v Newcastlu, kjer so nad prostor za parkiranje koles na univerzitetnem kampusu obesili tablo z napisom: Tatovi koles, gledamo vas! Poleg napisa so bile srepeče oči. Na tem mestu se je število tatvin zmanjšalo za več kot 60 odstotkov, iz česar so sklepali, da napis in navidezni pogled vpliva na navade nepridipravov. No, zanimivo je še, da se je na drugem parkirnem mestu, ki je bilo namenjeno kontrolnim meritvam in ni imelo svarilnega napisa ter podobe oči, število kraj med poskusom povečalo za 65 odstotkov. Tatovi so očitno raje kradli tam, kjer so se počutili bolj skrite in nevidne.
Bukla: V knjigi se predvsem posvečate nadzorovancem. Kako pa nadzor vpliva na nadzorovalce?
Podjed: Poleg nadzora uporabim v knjigi še dva pojma: medzor in podzor. Nadzirajo nas, recimo, šefi in država, ki nas vsaj na simbolni ravni gledajo od zgoraj. Medzor pa pomeni, da se medsebojno gledajo prijatelji in znanci – in se po potrebi tudi korigirajo. Tako se opazujejo tudi sosedi, ki skozi okno spremljajo, če ljudje, ki živijo v isti stavbi, pravilno ločujejo odpadke in parkirajo na »pravih« mestih. Podzor pa pomeni, da sleherniki opazujejo oblastnike. To danes omogočajo pametni telefoni, s katerimi lahko ljudje posnamejo policiste ali redarje, ki se spravijo na njihovega prijatelja. Posnetek lahko potem širijo po omrežjih in tako sprožijo družbeno akcijo. Zdi se mi, da tehnološke pripomočke, ki so nam na voljo, še premalo uporabljamo za ta namen. Namesto tega raje delamo selfije.
Bukla: Kaj vse o nas ve Google, pa po vaše ne bi smel?
Podjed: Google spremlja naše misli, želje in fantazije, v iskalno vrstico pa vpisujemo vprašanja, ki so povezana z našim ljubezenskim življenjem in spolnostjo. Google vse to gleda in seveda ničesar ne pozabi ali spregleda. Zato nas pozna bolje, kot se poznamo sami. Pri tem ne smemo pozabiti, da to ni naš prijatelj, temveč za iskalnikom stoji zasebno podjetje, ki nadzira naša življenja. Stasiju, Udbi in Securitate so se državljani uprli; Googlu, Facebooku, Amazonu in Microsoftu pa dopuščamo, da stikajo po najbolj skritih kotičkih naših možganov.
Bukla: Je treba prelepiti kamero na prenosnem računalniku ali ne? Zakaj?
Podjed: Če jo je prelepil Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka, bi jo morali pravzaprav vsi, mar ne?
Bukla: Kolikor vem, ima filmski zvezdnik Dwayne Rock rekord v številu posnetih selfijev v treh minutah s svojimi feni – posnel jih je približno 120. Kaj bi povedali o fenomenu selfija in njegovi evoluciji?
Podjed: Beseda selfi – v slovenščini včasih tudi sebek – je stara malo več kot desetletje in pol, a se zdi, kot da je z nami od nekdaj. »Izumil« jo je Avstralec Nathan Hope, ki je leta 2002 okajen prikolovratil domov, se spotaknil in priletel na zobe. Prebito ustnico si je fotografiral in posnetek objavil na spletu ter razložil, da je napravil selfi. Pravi zagon so selfiji dobili, ko so se na tržišču pojavili telefoni s sprednjo kamero, ki omogočajo, da se nekdo vidi na zaslonu, medtem ko se fotografira. Ko je sodobni Homo sapiens zagledal svojo podobo na telefonu, je bil očitno tako očaran nad njo, da jo je moral nemudoma deliti z drugimi. Tako danes nastane skoraj 100 milijonov selfijev na dan.
Bukla: Posebej ste se posvetili spletnim objavam predsednika Pahorja. Kako vidite razvoj njegove spletne podobe in kaj to pove o njem? Je pri tem izjema ali del trenda, ki mu podlegajo tudi drugi politiki najvišjega kova?
Podjed: Slovenski predsednik s svojo prisotnostjo na Instagramu sledi svetovnim trendom, in to očitno uspešno. Verjetno je zaradi svojega profila, ki ga spremlja 90 tisoč ljudi, volitve tudi dobil. Ker se redno pojavlja, mora to nadaljevati, po možnosti v vse hitrejšem tempu. Kaj bi si namreč mislili državljani, če bi politik, ki je ves čas prisoten na omrežjih, nenadoma utihnil in izginil? Morda to, da sploh ne obstaja več.
Bukla: Kdo pa so še drugi slovenski medijski posebneži, ki so po vašem mnenju vredni širše analize in zakaj?
Podjed: Z antropološkega vidika so ta hip zanimivi tako imenovani vplivneži, znani tudi kot influencerji. To so posamezniki, ki so si nakopičili nadpovprečno število sledilcev. Mnogi med njimi potem »slovijo zaradi svoje slave«, kot je to že pred desetletji izvrstno opisal zgodovinar Daniel Boorstin, in znajo socialni kapital, ki so ga nakopičili, uspešno pretvoriti v finančnega.
Bukla: Koliko je po vašem mnenju na izvolitev Trumpa vplivala njegova sposobnost zvezdniške (spletne) samopromocije?
Podjed: Trump je na volitvah zmagal zaradi svoje prepoznavnosti, ki jo je med drugim vzpostavil kot zvezdnik resničnostnega šova Vajenec (The Apprentice), v katerem je znal prepričljivo odpuščati ljudi. Volivci so ga tudi zato prepoznali kot odločnega voditelja, ki sicer ne izbira besed, a je vsaj zanimiv in izstopa iz povprečja. In to je danes tisto, kar šteje največ.
Bukla: V knjigi se posvečate tudi pornografiji, ki je ena ključnih spletnih tematik. Navajate podatek, da je bilo na enega od portalov leta 2017 naloženih kar 5 milijonov pornoposnetkov, torej en posnetek vsakih šest sekund. Kako pojasnjujete to željo po pornografski videnosti?
Podjed: »Videti več« je temeljno načelo spletne pornografije, zaradi katerega novi posnetki vznikajo kot gobe po dežju. Starih posnetkov se ljudje hitro naveličajo; treba je pokazati nekaj novega, vznemirljivega in pogosto šokantnega, da se zanimanje znova zbudi. To načelo vodi v čedalje bolj ekstremne posnetke, ki so na ogled po spletu. Kar je običajno, namreč postaja dolgočasno, ekstremnost pa se normalizira.
Bukla: Kaj pa je po vašem mnenju prihodnost nadzorovanja?
Podjed: Prihodnost je v modelu, ki ga vzpostavljajo na Kitajskem in mu pravijo družbeni kreditni sistem. Vsak kitajski državljan bo po novem imel oceno, ki se izračuna na podlagi podatkov iz vladnih uradov, finančnih ustanov, s spleta in telefonov. Za izračun je ključnih pet dejavnikov: rednost plačevanja dolgov in računov, spoštovanje pogodb, osebne značilnosti, medosebna razmerja in vedenje, ki ga spremljajo tudi s kamerami in drugimi napravami. Če je skupna ocena visoka, pridobi državljan nekatere ugodnosti, recimo dovolilnico za pot v tujino, če pa je nizka, ga kaznujejo tako, da ne more vpisati otroka v primerno šolo ali kupiti nepremičnine. Podatkovni totalitarizem, utemeljen na tehnološkem nadzoru, je med najbolj verjetnimi scenariji za prihodnost – in to ne le na Kitajskem.
Bukla: To je zastrašujoče. S čim pa se raziskovalno ukvarjate sedaj?
Podjed: Po vidnem se posvečam nevidnemu. Vodim namreč projekt Nevidno življenje odpadkov, v katerem raziskujemo, kdaj stvar postane smet. Ko ljudje sprejmejo to odločitev, se skušajo »nečiste« stvari znebiti, in to tako, da jo vržejo stran. Že ta izraz, namreč da smeti »vržemo stran«, se mi zdi zanimiv, saj kaže, kako skušamo nečistoče odstraniti iz svojega življenja. V projektu ugotavljamo, da odnos do odpadkov ni povsod po svetu enak. Zato smo se lotili primerjalne raziskave v šestih mestih: Ljubljani, Trstu, Gradcu, Zagrebu, Oslu in Dubaju. Na podlagi raziskave bomo, računam, spisali kakšno zanimivo knjigo, skušali pa bomo pripraviti še inovativno rešitev, ki bo vplivala na navade ljudi in pokazala, kaj mečemo stran. Za zdaj pripravljamo dve rešitvi: prva je pametna kanta za smeti, druga pa namizna igra, ki bo razkrila našo »umazano« plat.