Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Ob pisanju me v življenju rešuje tudi nepisanje.«

Žiga Valetič, foto: Borut Krajnc, Bukla 164, 9. 2. 2022

»Ob pisanju me v življenju rešuje tudi nepisanje.«

Prvenec V imenu očeta je napisala leta 2013, nato pa je sledil premolk, vsaj kar zadeva avtorsko leposlovje. V podobnem času – med obdobjem »vseslovenskih vstaj« – je samoiniciativno ustvarila spletni esejistični portal Državljanska odgovornost, že v času študija pa postala prva urednica spletne Airbeletrine. Za revijo Literatura je uredila eseje pod rubrikama Antologija tesnobe ter Antologija svetlobe, od katerih je prva izšla tudi v knjigi (2016). Zadnji dve leti je urednica portala Disenz, ki objavlja družbenokritična besedila, vse več pa tudi prevaja in nemalokrat sama izbira dela, ki jih bo prevedla. Knjiga Zakaj ne pišem, avtofikcijski esejistični roman, je avtorsko delo, ki zaradi časovnega odmika od prvenca nosi tudi svojstvena pričakovanja.


Dijana Matković
Zakaj ne pišem
Cankarjeva založba, 2021, t. v., 256 str., 29,99 €, JAK

Bukla: V knjigi, ki je nekakšen križanec med avtofikcijskim romanom in sociološkim esejem, se prepleta več tem. Ena od njih je – na kar namiguje že naslov – pisanje. Pa naj vas vprašam drugače: zakaj pišete?
Matković: Pisanje je ob urejanju in prevajanju edini način, kako se zmorem, znam in hočem vključevati v družbo. Obenem je tudi izjemen privilegij, saj izobrazba in dostop do javnosti nikakor nista samoumevna. Pišem, ker verjamem, da obstajajo ljudje, s katerimi si imam kaj povedati, kaj dati. Ko te vere ni bilo – ko sem bila izolirana in dislocirana – je potihnilo. Pisanje je moj način vključevanja v dialoško izmenjavo z drugimi ljudmi – z živimi in tradicijo.

Bukla: Kako ste sploh prišli do končne zamisli o takšnem hibridu? Če se ne motim, ste prvotno želeli napisati knjigo esejev?
Matković: Dogovor z urednikom Aljošo Harlamovim je bil, da ob starih esejih napišem nekaj novih. Toda bolj kot sem motrila to idejo, bolj sem ugotavljala, da je preozka ali sploh neustrezna za to, kar želim na tej točki izraziti. Največ časa sem porabila za iskanje forme, ki bi zaobjela trideset let, popisanih v knjigi, ter to, kar sem v zadnjih letih izkustveno in bralsko pridobila. Potrebovala sem tudi obliko, ki bi mi nudila pot iz molka, nekakšno soočanje z njim in preboj iz njega. Ko sem odkrila pravo formo, je šlo hitro. Sicer sem si želela več časa, a sem se na koncu pomirila z nedovršenostjo rokopisa, ker recimo še enega dodatnega meseca dni nočnega pisanja psihofizično ne bi prenesla. Pisanje te knjige je bilo moje najintenzivnejše doživetje doslej. Če bi rekla, da je primerljivo z zaljubljenostjo ali tesnobo, ki nas prav tako prebudita na vseh ravneh – čustveno, mentalno, fizično – bi rekla premalo, saj je vsebovalo obe stanji.

Bukla: »Kdor je bil onemogočen v tem, da bi se izrazil kot oseba, kot bit­je, ne bo besedičil, ko bo končno prišel do besede,« zapišete v knjigi. Je to razlog, zaradi katerega je minilo dobrih osem let med knjigo V imenu očeta in to?
Matković: Kar želim s tem povedati, ni samo o meni: osebe, ki prihajajo iz pomanjkanja, pogosto zvezanega z nasiljem in zlorabami – čeprav je že samo pomanjkanje vrsta nasilja – navadno trpijo zaradi psihičnih motenj, PTSD-ja in samoprezira kot ponotranjenega sovraštva okolja. Imajo občutek, da njihove zgodbe niso pomembne, da za ustvarjanje niso dovolj nadarjene, obenem pa nimajo časa za razvijanje talentov, ker morajo delati za preživetje. Če se, zelo redki, vendarle prebijejo iz teh omejitev in vstopijo na področje, ki je sicer rezervirano za privilegirane, jih tu pogosto pričaka sindrom prevaranta, ki prav tako povzroča ustvarjalno blokado. In če takšne osebe kljub vsemu pridejo do točke, ko si vzamejo besedo in ne čakajo, da jim jo kdo blagovoli dati, takrat ne besedičijo in ne okolišijo. Besedni odvodi od stvarnosti so privilegij tistih, ki jim javnost tradicionalno pripada, in tistih, ki se svoje pozicije ne zavedajo in jih posnemajo – tudi zato, ker jih morajo, da bi bili sploh pripuščeni zraven. S to knjigo sem skušala najti jezik in obliko, ki bi bila bolj podobna moji izkušnji in manj predpisanim uniformam izražanja.

Bukla: Kako to, da vas do zdaj ni mikalo napisati izmišljene tretjeosebne zgodbe?
Matković: V knjigi je nekaj delov izmišljenih ali pa sem nekaj resničnih oseb združila v eno fiktivno. Sledila sem misli Mladena Dolarja, da moramo včasih uporabiti laž, da bi prikazali resnico. Morda bom morala v bodoče lagati več.

Bukla: Revščina, kot jo opisujete vi, se nekako začne v devetdesetih, v času tranzicije, in traja vse do danes. Kako nujno je pisati o njej?
Matković: Skušam pisati o socialno-ekonomski neenakosti. Revščina je zgolj ena od njenih posledic, govorim tudi o prikrajšanostih spola, priseljenstva ... Prikrajšanosti imajo skupno točko: vse so posledica izkoriščanja za ustvarjanje tujega profita ali varovanja kapitala, ne le ekonomskega. Je pa ravno ekonomsko pomanjkanje v javnosti nemalokrat prikazano zgolj v črni kroniki ali na način tako imenovanega poverty porna, ki v ničemer ne problematizira sistemske neenakosti in ne maje družbenih struktur. V najboljšem primeru so revni predstavljeni kot ubogi ljudje, ki jim bogati ali država blagovolijo pomagati, ne pa kot posledica izkoriščanja. Nihče ne dvomi o obstoju revščine, vendar pa veliko ljudi dvomi o obstoju družbenih razredov. In o dejstvu, da je večini ljudi usojeno, da bodo v svojem razredu tudi obtičali.
Za pisanje o lastnem izvoru me je med drugimi opogumil tudi Édouard ­Louis. Sama sicer nadaljujem, kjer se njegov Opraviti z Eddyjem že konča – torej tudi po pobegu v mesto in izobrazbo. Moje pisanje je zvrstno sicer bolj podobno pisanju Didierja Eribona v knjigi Vrnitev v Reims, kjer je osebno izkušnjo prikrajšanosti podkrepil s teorijo – on kot profesor filozofije sicer izrazitejše od mene. Upam, da bomo kmalu imeli več zgodb ljudi, ki v javnost in svet umetnosti prihajajo od spodaj in to tudi tematizirajo, in da bodo zelo raznovrstne, kot so različna tudi izhodišča, ki jih popisujemo.

Bukla: V knjigi razkrivate najtežje trenutke otroštva in mladosti, povezane s poreklom in neizobraženostjo staršev oz. tem, da četudi ste rojeni v Sloveniji, določen del tega okolja še vedno kliče za vami: »Vrni se, od koder si prišla!« V knjigi odprete vse, tudi Vojnovićev roman Čefurji ­raus!, pa vendar se zdi, da vaša pripoved globlje zareže v to bolečino, tokrat z manj humorja in z več družbene analize …
Matković: Vojnovićevi Čefurji so bili ob izidu zame eno najpomembnejših branj v izvirni slovenščini – in čefurščini, ki jo je Goran izumil. Ni čudno, da sem se dokopala do nekaj izvodov in jih nesla očetu, polbratu in polsestri. Zdelo se mi je, kot pišem tudi v knjigi, da predstavljajo nekakšen most med kulturo, iz katere prihajam, in tem, kar sem postajala ali skušala postati z izobrazbo. Moji družinski člani knjige naposled niso brali, kar priča o tem, da tega mostu s knjigami ni mogoče vzpostaviti. Vprašanje, ki si ga glede Vojnovićevega pisanja zastavljam danes, pa je, ali je v njem dovolj zavesti o tem, da biti »čefur« ni toliko priseljenska kategorija, kolikor je produkt finančnega pomanjkanja, kajti priseljenec ali potomec priseljencev, ki žanje kakršnekoli uspehe, že ni več »čefur«. V »legitimnega državljana« te ne pomakne asimilacija, ampak kapital.

Bukla: Hoja v knjigi je sestavljena iz osebnoizpovednega koraka, ki mu nato sledi podkrepitev znotraj socioloških teorij, filozofije in primerjalne književnosti. V kakšni meri je leposlovje tudi prostor za samoanalizo?
Matković: Uporabila sem, kar sem potrebovala, da bi kar se da natančno izrazila svojo zgodovinsko izkušnjo, glede katere že z uvodnim citatom Faruka Šehića povem: »Jaz sem eden, vendar nas je tisoče.« Moj interes ni osebna izpoved, temveč pričanje: kar se dogaja meni, se tudi številnim drugim. Izhajala sem iz poskusa analize okolja in opazovala, kako se ti vplivi zrcalijo v meni, mojih starših, prijateljih in tako dalje. Najboljši rezultat tega pisanja je zame to, da sem postala sočutnejša. Ko človeka vidiš kot produkt okolja, lažje razumeš njegove motive, njegovo vedenje, predvsem pa mu težko kaj očitaš ali zameriš.

Bukla: Z osebno bivanjsko izkušnjo dokazujete tezo, da nas v življenju ključno zaznamuje okolje, iz katerega izhajamo, ne pa recimo ded­nost ali lastna aktivnost, ki sta preostala vidika gradnje osebnosti, kot jo definira psihološka znanost. Iz tega izpeljujete tudi nujo po razred­nem boju … Zakaj si je »razredni boj« danes tako težko zamisliti?
Matković: Dednosti se sicer ne dotikam. Mislim pa, da nas zaznamuje vse, kar ste navedli, le da nam današnja dominantna ideologija dopoveduje, da je čisto vse odvisno od naše lastne volje in naravnanosti. In ker smo s tem tako zelo preplavljeni, moram zastopati nasprotno stališče. Ideologija samo­uresničenja tistim z družbenega dna sporoča, da so si za svoj položaj krivi sami, ker da se niso prav naravnali, se niso podvizali, prišli na pravo poslovno idejo, ter da imamo vsi enake možnosti za uspeh. Iz tega zelo hitro sledi, da revni zgolj nimajo pravih vrednot, so leni, nesposobni in tako dalje.
Vse to je problematično na več ravneh. Najprej so takšna sporočila psihološko obremenilna, nadalje ideja samouresničenja ukinja kakršnokoli možnost političnih sprememb, ker da za pomanjkanje ni kriv sistem. Če smo za vse krivi sami, izgine vsakršna oblika solidarnosti, povezovanja, upora. Nujno je prepoznati, da so težave skupne, ne individualne, in jih začnemo kot takšne reševati.

Bukla: Tudi o moralni odgovornosti pišočih ljudi pišete. Kakšna je ta danes?
Matković: Moralna odgovornost pisca je stik z resnico. Pisanje, ki me zanima, se napaja v realnem in ni literarni konstrukt. Resnico so v preteklosti zatirali totalitarni režimi, danes je zadušena pod tonami sranja – pojem »sranje« povzemam po Harryju G. Frankfurtu. Današnjo odgovornost pišoče osebe najprej vidim v tem, da s pisanjem ne doprinaša k balastu, ki res­nico še bolj zamegljuje, ampak jo skuša, četudi se zdi zaman in četudi res­nice nihče zares ne ceni, potegniti izpod ton nesnage.

Bukla: »Morda te knjige, velepomembne, premišljujem zdaj, nisem napisala zato, ker mi v resnici ni bilo do tega, da bi za tem umrla.« To je stavek iz knjige, kjer pišete o pritisku, ki ste si ga zadali, da bi napisali mojstrovino, ki pa vas bo v procesu neizogibno ugonobila. Gre za pritisk tekmovalnosti, zapoved uspeha za vsako ceno?
Matković: Ne. Ideja o samouničenju med pisanjem literarne mojstrovine, ki ji danes pravim »otroške bolezni pisateljevanja«, je izhajala iz dvojega. Pišoče osebe imamo rade nadzor tudi nad lastno zgodbo in lastnim življenjem, o čemer piše Grigorij Čhartišvili v knjigi Pisatelj in samomor, zato hočemo določiti tudi to, kako se bo naše življenje končalo. Drugi razlog je zgodnja izkušnja občutja 'ontološke inferiornosti'. Edina potrdila, ki sem jih dobivala iz okolja, so bila povezana s pisanjem. Tako ni čudno, če sem mislila, da družbi kaj več od pisanja nimam dati in bo najbolje, če za pisanjem kar umrem. Torej: pisala nisem zato, ker nisem hotela umreti. Kar pomeni, da me v življenju ne rešuje le pisanje, ampak tudi nepisanje, odlašanje z njim.

Bukla: Ker je osem let preteklo od prvenca V imenu očeta, vas ne bom vprašal, kdaj lahko pričakujemo naslednjo knjigo, lahko pa vas vprašam, kateri bodo naslednji prevodi, ki jih lahko pričakujemo z vašim podpisom?
Matković: Upam, da sem opravila z nepisanjem in nepisanje z mano in da bo naslednja knjiga prišla prej, idej imam veliko. Veselim se tudi pisanja sodelavk na Disenzu: Dali Regent, Antonele Marušić, Marije Sirk, Neje Berger, to so vse izjemno nadarjene avtorice, od katerih lahko pričakujemo zanimive knjige, kot tudi od sourednikov Lenarta J. Kučića in Roka Plavčaka. Glede prevodov: ravno sem prevedla čudovito dramsko besedilo mlade avtorice Tijane Grumić za novogoriški teater. Z vznemirjenjem čakam na izid Očetovega sinka Dina Pešuta, ki bo gost Fabule, sicer pa imam na zalogi še prevode romanov Milorada Popovića, Bekima Sejranovića, Darka Cvijetića ter zgodb Faruka Šehića. Upam, da tudi kaj novega od Lane Bastašić. Če bo hrbet zdržal. Najmanj to, seveda.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...