»Umetnost je edini pravšnji medij za avtentično razlago zgodovine ...«
Dušan Jovanović je bil rojen v Beogradu, mami in očetu mešanih narodnosti. Po ločitvi staršev je kot najstnik prišel k očetu v Ljubljano. Bil je profesor, režiser – jezen je, da ne režira več – še vedno je pisatelj, esejist, dramatik. Končal je študij angleščine, francoščine in gledališke režije na AGRFT. Tako kot vse ostalo je tudi statistika objavljenih del, režij, nagrad pri njem impresivna. Dušan Jovanović je predvsem strasten človek. O prijatelju Radku Poliču Racu v knjigi Na stara leta sem vzljubil svojo mamo zapiše: »Bil je kot jaz, moj klon: obsesivno, bolestno ljubosumen. Infantilen, ljubeč in nasilen hkrati. Nevrotičen otrok. Slovenski Woody Allen.« Njegova ekstrovertiranost se pri pisanju kanalizira v minimalistično mojstrstvo. V knjigi, polni kratkih vinjet, preči življenje, kot se ga spomni zdaj. Zgodbi o otroštvu sledi spomin na vojsko, zapis o politiki, predstavi ali pretepih. Ljudi opisuje zgoščeno, z natančnim rezilom jih hkrati srčno, človeško detektira in objame v nekaj stavkih. Sebi ne prizanaša. Njegova knjiga je dragocena zaradi mojstrsko zgoščenih opisov, intimne in globalne diagnoze, predvsem zaradi konteksta časov in prostorov njegovega življenja. Pogovarjala sva v prostoru, kjer so na stenah fotografije ljudi, o katerih piše.
Bukla: Knjiga Na stara leta sem vzljubil svojo mamo se začne s pogrebom mame. Pokopali ste jo na Bohinjski Beli, kjer je bila pred tem zgolj na obisku. Pravzaprav se vaša avtobiografija, tako kot biografija Milene Zupančič, začne na pokopališču. Zakaj ste se odločili za tak začetek?
Jovanović: Milena je res mahnjena na pokopališča. Kamorkoli sva šla po svetu, sva obiskovala pokopališča, od Azije do Francije. Če ima s sabo fotoaparat, jih tudi fotografira. Camusovega, recimo, sva počistila in uredila. Milena gre s pokopališč spremenjena. Nisem tak odvisnik kot ona. Pariško, beograjsko, zagrebško pokopališče so fascinantni. Ponekod sem videl zelo, celo preveč urejena pokopališča. Fascinantno je, kako in koliko se ljudje ukvarjajo s pokopališči, grobovi. Gledam jih prvega novembra, morda so skregani med sabo, morda so bili skregani s pokojniki, morda tudi z živimi, toda ob grobovih so mirni, prijazni drug z drugim, z mrtvimi in živimi. Posebno vzdušje vlada. Na pokopališčih gledam tudi priimke, koliko istih je v enem grobu, družine so skupaj.
Želim si biti pokopan na Bohinjski Beli, tam je mama, tam je oče. Po smrti sem ju, otrok ločenih staršev, združil. Na to sem zelo ponosen.
Bukla: Ste vzljubili tudi očeta po smrti?
Jovanović: Moj oče je bil srčen človek. Ko sta se z mamo ločila, je še vedno hodil k njej popravljat raznorazne stvari, likalnik, radio, pomagal ji je pri hišnih opravilih. Skrbel je zanjo. Čeprav sta bila poročena z drugimi, mama drugič, oče se je potem še večkrat poročil. Se je pa znal tudi pretepat, mimogrede je udaril, tudi z ženami, slovenska mu je vrnila…
Bukla: Pomislila sem, da struktura knjige sledi siceršnji strukturi spomina. Ko vdre impresija, skica, občutek od »nekoč« praviloma ne sledi kronologiji. Kako ste se odločili za tovrstno strukturo navidezne spominske »impresije«, kako ste razmišljali, o kom boste pisali in o čem ne? Ste si naredili seznam dogodkov in ljudi, o katerih boste pisali?
Jovanović: Ne. Dnevnikov ali kakršnih koli zapisov zase nisem nikoli pisal, sem pa o tem razmišljal večkrat, da bi pisal dnevno, vendar mi ni nikoli uspelo. Kar sem se spomnil, sem si zabeležil, začel pisati in tako je počasi rasla knjiga. Mi je bilo pa takoj jasno, da ne bo kronološka, to je dolgočasno. Kot dramaturg sem iskal montažo atrakcij, kot filmski režiser Eisenstein. Veliko ljudi mi je sedaj, skoraj očitajoče, reklo, zakaj jih nisem omenil. Osebe so bolj ali manj naključno izbrane. Ne vem, zakaj je kdo pristal v knjigi in zakaj ne. To me v bistvu ni zanimalo. Veliko knjig berem, tudi take, kjer avtorji, avtorice analizirajo odnose, to počnejo zelo natančno. Moja knjiga je o meni, majhnem človeku, ko se soočam z velikimi ljudmi v mojem življenju. Iskal sem dogodke. Skozi dogodke govorimo zgodovino. Preprosto gre za moje življenje, kot se ga zdaj spominjam. Kar se spomnim, sem popisal, česar ni v knjigi, mogoče ni pomembno.
Včasih je dovolj, da nekdo reče, »a se spomniš tistega žura, človeka…« in tako se zapelje kolo spomina. Nekateri ljudje so očitno bolj zanimivi, ko jih ni več.
Bukla: Pri spominih sem mi zdi zanimivo, da se včasih vidim filmsko, sem kot kamera, ki spremlja vse naokoli, drugič vidim sebe v spominu. Kako ste se vi videli v procesu spominjanja in pisanja knjige?
Jovanović: Zanimivo vprašanje. Kakor kdaj. Ko sem bil star morda dve leti, vidim sebe, kako opazujem očeta in strica, ki sta me držala za roke. Spomnim se v dvojni optiki, njunega obnašanja, igrivosti ter vseh preostalih naokoli in sebe, kako sem bil vzhičen nad dogajanjem. Vidim njiju, kako uživata, in se hkrati spomnim svojega veselja. Spomin je nekaj genialnega.
Bukla: Se zdaj, ko ste starejši, spomnite več ali so nekateri spomini enako močno prisotni ves čas?
Jovanović: Nekateri spomini so tako pomembni, so me določili za vedno. Nekaj dogodkov je bilo tako centralnih od nekdaj.
Bukla: Slog pisanja je minimalističen. Zgoščen. V živo ste strastni pripovedovalec, ko govorite – govorite s celim telesom, preklinjate, se režite …
Jovanović: Sem se zelo trudil, da ne bi pretiraval. Nisem hotel biti sočen, slikovit, da ne bi začel nakladat. Ker sem se odločil, da bom resnicoljuben, sem se držal na vajetih. Resda veliko pišem o pretepih, rad sem se tepel, tehnike pa nisem imel, šibak sem bil. Enega bolj surovih sem izpustil. Ljubosumen sem bil, ko so na festivalih vsi planili na Mileno, takoj sem udaril. Takoj. Mi je bilo pa velikokrat tudi žal.
Bukla: Opisujete ljudi, ki jih ni več, in tudi tiste, ki so še. Z žurov, popivanj, kako ste delali skupaj. Ste se ob pisanju pogovarjali z njimi, jim povedali, da bodo v knjigi omenjeni, ste razmišljali o njihovih reakcijah?
Jovanović: Ne, ker me ne zanima. To nima z njimi nobene zveze. Pišem o sebi, svojih doživetjih. Knjiga je napisana resnicoljubno, ne skrivam, ne lažem. Morda nisem vsega napisal, ampak to, kar je v knjigi, je resnično, vse zapisano se mi je zares zgodilo. Nimam nobenih zavor.
Bukla: Večino omenjate z imeni in priimki, za nekatere uporabljate inicialke. Ob tako odkritosrčnem pisanju, kjer se tudi sami razgaljate in izpovedujete – ste nekaterim »prihranili« javno omembo. Zakaj?
Jovanović: Tisti, ki so omenjeni z inicialko, so nekje drugje v knjigi omenjeni z imeni in priimki. Ko sem zdaj znova prebiral knjigo, sem opazil, da je ogromno imen. Kar naprej imena in priimki. Kakšnih preprosto nisem hotel omeniti s polnimi imeni. S kom sem mogoče prekinil odnose. Z nekaterimi za krajši, drugimi za daljši čas … Včasih sem bil med pisanjem zelo vesel, da sem se vseh teh imen in priimkov spomnil.
Bukla: V zgodbi o služenju vojaškega roka zapišete tudi: »Jaz sem občasno pustil svoji fantaziji prosto pot in nekatere dogodke ustrezno nadgradil ali dramatiziral. Služenje vojaškega roka je bilo na koncu v mojih spominih precej podobno tretji svetovni vojni.« Hm, ali naj pod vplivom tega dela beremo celotno knjigo?
Jovanović: Ko je moj prijatelj Lado Kralj prišel iz vojske, smo kar naprej govorili o tem. Služenje vojske je bilo kot nekakšna omama, nekaj tako zelo drugačnega od siceršnjega, civilnega življenja. Zarezala je v nas. Veliko jih je doživelo nevarne situacije, izredna doživetja. 40 km marša s polno opremo, disciplina kot centralni glavni zakon, da slediš pravilom, komandam – ves čas blazni red, vojno življenje v mirnih razmerah. Živeli smo v simulaciji vojne. Ko gledam ameriške filme o vojakih, si mislim, da ta njihova vojaščina ni nič v primerjavi s služenjem naše vojske. Seveda smo se post festum delali junake. V mladosti je bila to najbolj silovita sprememba v naših življenjih.
Kar zadeva vprašanje, »kaj je torej res in kaj ne«, lahko samo rečem, da gre za izpoved. To je pravzaprav knjiga izpovedi.
Bukla: Sami o sebi večkrat pišete kot o »bizantincu«, infantilnežu, pretepaču, strastno ljubite in se jezite, kako pa vidite moške danes?
Jovanović: Pravzaprav ne vem, kakšni so »današnji moški«, se mi tu in tam zdi, da so mehkejši. Žal mi je, da nimajo več naše vojaščine ali nekaj podobnega. »Napraviti ćemo muške, ljudi od vas,« so nam govorili v vojski. Kar ni daleč od resnice. Ni šlo za to, da bi hodil ven in si kupovali hrano, ki bi bila nam všeč. Ne. Nekateri so v vojski jedli bolje kot doma in se pogosteje umivali, ker doma niso imeli tekoče vode. Telovadili smo, tekli, tako rekoč smo živeli urejeno življenje. Nikoli ne bom pozabil podeželskih fantov, kako so hvalili hrano. Pasulj je bil v vojski najboljši, nikoli potem nisem jedel tako dobrega.
Bukla: Pišete tudi o politiki, kako sta Štefka Drolc, po vašem eden najbolj erotičnih glasov, s predstavo O, krasni dnevi, in Sadam Husein zaznamovala neko obdobje. Vaša avtobiografija je hkrati portret časa, ki polzi iz kolektivnega spomina. Nekdanja velika skupna država, tudi to razgaljate, počasi izginja iz našega spomina. Kako se spomnite nekdanje naše geopolitike danes?
Jovanović: Žal mi je, da nisem več pisal o Dubrovniku ali Splitu, obožujem ti dve mesti. Zagreb, recimo, ni »moje mesto«, ni mi všeč, kako govorijo, zafnani so. Naša Juga me spominja na Ameriko. Veliko časa sem tam preživel, prijazni so med sabo, dojemajo se kot ena nacija. Mi smo se sicer trudili, da ne bi bili ena nacija. Če bi morda Jugoslavija dlje zdržala, bi bili kot Američani. Prav gotovo pa je bilo humorja več v Jugoslaviji.
Bukla: Pišete, da za revolucijo nikoli ni prepozno, tudi: »Samo moralna revolucija nas bo pripeljala do izgubljene resnice. Tako smo se borili proti kapitalizmu, ki je na koncu vseeno zmagal.« Kakšno revolucijo predlagate po zmagi kapitalizma?
Jovanović: Mislim, da revolucija, o kateri smo mi govorili – razredna revolucija, menjava sistema, vzgoja novega človeka – ni več možna. To so absurdne ideje, to nikamor ne pelje. Je pa mamljivo gojiti iluzijo, da je to mogoče. Človek se lahko sam od sebe, skozi življenje, spremeni. Zdi se mi, da sem zdaj, ko sem starejši, boljši človek. Ni nujno, se pa lahko lepe stvari dogajajo na stara leta. Ni čudno, da se vnuki, babice in dedki odlično razumemo. Gre za to, da otroke zdaj doživljam drugače.
* * *
Na koncu pogovora je govoril o tem, da ne ve, zakaj do zdaj ni več pisal. Žal mu je in pravi, da bi rad več pisal. Ne ve, če bo, bi pa zelo rad to počel. »To je stvar mojega značaja, včasih ne zdržim dolgo pri čem. Včasih povem hitro in zgoščeno, grem naprej, spet drugič se razgovorim. Rad pa in veliko berem.«