»Svojevrsten brevir in hkrati popotniški vodnik.«
Narava je s svojo nepredvidljivostjo vedno dramila domišljijo ljudi. V njenih čarobnih oblikah so prepoznavali bajna bitja, njene pojave so si pojasnjevali z zgodbami. Slovensko Pohorje in hrvaška Istra sta s svojo raznorodno in privlačno krajino dom brezštevilnih takih zgodb. Projekt Živa coprnija je nastal iz želje in vizije, da bi to dragoceno bajeslovno izročilo obeh regij na novo odkrili; bodisi zabeležili še nikoli zapisano bodisi posodobili nekdaj že zabeleženo. Založba Beletrina izvaja projekt Živa coprnija s številnimi partnerji in ustanovami v Sloveniji in na Hrvaškem. Sredstva za knjigo so bila zagotovljena v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj, projekt Interreg Slovenija-Hrvaška. Knjiga, ki bo šla v ponatis jeseni 2019, je nastajala v tesnem sodelovanju raziskovalcev pripovednega izročila, predvsem strokovnjakov iz ZRC SAZU in Etnografskega muzeja Istre, ter pisatelja Dušana Šarotarja in ilustratorke Tine Dobrajc, zato smo se z avtorjema na kratko pogovorili.
Bukla: Kako je prišlo do vašega sodelovanja pri projektu Živa coprnija, komu so namenjene zgodbe in kaj je bilo vaše vodilo?
Šarotar: K pisanju me je povabila urednica knjige Miljana Cunta, ki je hkrati tudi skrbnica projekta Živa coprnija. Zapisane zgodbe so namenjene spoznavanju, ohranjanju in obujanju bogatega pripovednega izročila Pohorja in Istre. Bralke in bralci so ob branju povabljeni tudi na aktivno raziskovanje ali prostočasno potepanje po pokrajinah in krajih, ki so jih nekoč bistveno zaznamovali miti, legende in bajke, saj je knjiga zasnovana kot svojevrsten brevir in hkrati popotniški vodnik. Pri pisanju me je vodila misel, ki je tudi drugače zaznamovala moje pisanje, da je pripoved duša pokrajine. Z zgodbami si človek že od nekdaj osmišlja prostor, tako notranji svet kot tudi pokrajino okrog sebe. In danes ni nič drugače.
Bukla: Je literarizacija bajeslovnih izročil, pravljic in zgodovinskih povedk zahtevnejša od na primer pisanja romanov? Kako je potekalo vaše delo?
Šarotar: Pisal sem v visokih poletnih mesecih ob morju. Na mizi sem imel razgrnjene zemljevide, da sem se orientiral v prostoru, želel sem najti vsak kraj, ki je bil v zgodbah omenjen, tako sem prehodil s prstom po zemljevidu vse lokacije na Pohorju in v Istri, na katere se vežejo miti, legende ali bajke, ki sem jih potem spremenil v zgodbe. Med pisanjem sem se poskušal čim bolj vživeti v dušo sodobnega popotnika, ki se v težkih pohodnih čevljih in z zgodbo pod klobukom znajde v tuji, neznani in skrivnostni pokrajini. Tak pisateljski princip, ki je v bistvu povsem literaren, je seveda podoben tudi pisanju romanov. Pisal sem zgodbe, ne da bi se omejeval z njihovo uporabnostjo ali namenom, upam, da se bo v kateri od pripovedi prepoznal tudi sodobni bralec ali popotnik, tako kot sem se jaz prepoznal v nekaterih legendah in pripovedih iz izročila. Verjamem, da so tudi starodavne zgodbe še vedno lahko žive in privlačne za sodobnega bralca, če jim najdemo ustrezno in svežo literarno formo. Ob pisanju sem mestoma začutil globoko sorodnost in povezanost istrskega in pohorskega izročila: čeprav sta si bili pokrajini nekoč geografsko precej oddaljeni, ju nedvomno vežejo številne zgodbe, ki imajo svojo osnovo že v staroslovanski mitologiji in predvsem pozneje v skupni močni zaznamovanosti s krščanstvom.
Bukla: Gospa Dobrajc, nadrealno je pogosto v domeni domišljije vsakega posameznika. Ali je likovno težje upodobiti tista bitja, ki imajo v ljudskem izročilu že neko podobo, ali tista, ki jih je treba poustvariti na novo?
Dobrajc: Zagotovo je lažje in svobodneje upodabljati like ali zgodbe, ki jim še ni uspelo dobiti vizualne podobe v preteklosti. Največkrat imajo dobro poznani liki iz ljudskega izročila v nas močno zakoreninjeno likovno podobo; kot avtorju novih ilustracij se je tako včasih zelo težko otresti bremena že obstoječe vizualnosti. V tem projektu mi tega bremena k sreči ni bilo treba nositi s seboj in sem k upodabljanju pristopila s kreativno navdušenostjo.
Bukla: Imajo bitja iz iste geografske regije (npr. povodni mož iz Šmartnega na Pohorju in vodovnik iz bistriškega potoka) veliko skupnega? Jih sploh kaj druži? In kakšna je razlika med upodobitvijo mitoloških junakov s Pohorja in tistimi iz Istre?
Dobrajc: Pri Pohorju sem si za rdečo nit vseh ilustracij vzela gozdove, katerih prostranstvo in temačnost prevevata skoraj vse izbrane zgodbe tega območja. Zgodbe o čarovnici, nočnem lovcu ali hudičevem koritu so na primer že od vsega začetka zahtevale točno določeno okolje, ki bo bralcu pomagalo vzpostaviti specifično atmosfero, ki jo zgodba ali lik nosi v sebi. Tako se pri pohorskih legendah večinoma sprehajamo po temačnih gozdovih, gostem zraku mahu, lišajev in smrek, medtem ko je pri Istri ozračje nekoliko bolj prevetreno oz. odprto.
Bukla: Gospod Šarotar, prihajate s prekmurskih ravnic. Kako ste se znašli med zgodbami pohorskih gričev in istrskimi štorijami? Ste obiskali vse opisane kraje?
Šarotar: Zgodbe sem pisal izključno na podlagi številnih izbranih virov: ustnih, pisnih, arhivskih ali terenskih intervjujev, ki so bili opravljeni prav za potrebe naše knjige. Izbor in pripravo gradiva so vestno opravili številni raziskovalci iz različnih akademskih in muzealskih ustanov, brez njihovega angažmaja bi seveda knjige ne bilo. Predstavljeno gradivo je bilo izjemno raznoliko, tako vsebinsko kot tudi oblikovno. Iz različnih variant in virov pripovedi sem potem izbral tisto verzijo, ki je najbolj ustrezala mojemu načinu pripovedovanja. Pri številnih zgodbah sem napisal celo po več različic, ki smo jih potem usklajevali s sodelavci in urednico. Pri ustnih virih ali pri novih terenskih intervjujih je običajno šlo za zelo fragmentarne pripovedi, za povsem dobesedne zapise, iz katerih sem potem sam zgradil pripoved. Vse pripovedno izročilo, od najstarejših mitov do sodobnih pripovedovalcev, je v bistvu posredovano, izročilo se prenaša z zgodbami, zato so pesniki in pisatelji nujni še danes. Čeprav sem sprva načrtoval, da bom pred pričetkom pisanja obiskal vse ali vsaj večino krajev, od koder zgodbe lokalno izvirajo, sem na koncu našel največ navdiha ob gledanju zemljevidov in seveda ob branju ter raziskovanju virov.
Bukla: Kaj vas je pri snovanju teh zgodb najbolj presenetilo?
Šarotar: Koliko izjemnega pripovednega gradiva se skriva v teh pokrajinah, upam, da bosta to opazila tudi bralec in bralka. Zgodbe si moramo nujno pripovedovati, si jih deliti in na novo zapisovati, drugače bodo utonile v pozabo in z njimi tudi vsi mi.
Bukla: Ste kakšne zgodbe in izročila poznali že od prej?
Šarotar: Poznal sem seveda predvsem zgodbe in mite iz staroslovanskega izročila, na primer zgodbo o kresniku. Splošno poznane so tudi zgodbe o vodovnikih, volkodlakih, čarovnicah in podobno. Sem pa med pisanjem odkril številne nove ali manj poznane zgodbe, ki so me navdušile in tudi pretresle s svojo sporočilnostjo. Pri pripovedovanju sem poskušal čim bolje ujeti tudi duha in dih pokrajine, saj imata Istra in Pohorje vsaka svojo specifično atmosfero, predvsem svetlobo. Čeprav je prekmurska ravnica, kjer sem rojen, naraven iztek pohorskih hribov in njegovih temnih gozdov, sem se veliko lažje vživel v pusto in vetrovno istrsko pokrajino, ki diha z morjem in je potopljena v črno vino.
Bukla: Gospa Dobrajc, ste morda vi poznali kakšne zgodbe in izročila že od prej in katera je vaša najljubša zgodba?
Dobrajc: Posameznih zgodb, vezanih na like, po večini nisem poznala, sem pa vedela za legende o velikanu, čarovnicah in povodnem možu na Pohorju. Legenda o pohorskem vodovniku mi je ena ljubših – vedno znova me navduši dejstvo, da med globokimi tolmuni in temno zelenimi vodami vedno srečamo tudi povodnega moža v taki ali drugačni obliki. Včasih strašnega, včasih zapeljivega. Temne globine vode so vedno zahtevale določeno mero človeške domišljije, ki bi pomagala zapolniti neznano, nedomače in nepredstavljivo. Lik povodnega moža je kot nalašč za to.
Bukla: Se vam zdi, da so legende še (dovolj) žive med današnjimi prebivalci teh (ali pa sosednjih) krajev? Imajo mladi danes sploh še kaj smisla (interesa) za božanstva in druge bajeslovne like?
Šarotar: Za pesnika so te legende, miti in pripovedi seveda še vedno neizčrpen vir, pravi vodnjak, in če jih zmore upovediti na sodoben način, so te zgodbe še vedno lahko vir navdiha tudi za sodobnega bralca. Kajti vse, kar gledamo in beremo okrog sebe, je narejeno iz istega mitskega vira, četudi se tega ne zavedamo, saj smo narejeni iz snovi kot zgodbe. Svetloba in tema, dobro in zlo, bogastvo in revščina, ljubezen in smrt, vse to so viri in skrivnosti pripovedovanja od nekdaj in bodo, vse dokler bo še kaj človečnosti v nas.
Bukla: Se obeta nadaljevanje Žive coprnije tudi po drugih regijah?
Šarotar: Bi me veselilo, če bi nam uspelo ustvariti še kaj, imam pa seveda že tudi svojo intimno pokrajino, o kateri bi z veseljem pisal.
Sredstva projekta Živa coprnija – Živa štrigarija so zagotovljena v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj. Projekt poteka v okviru Programa sodelovanja Interreg V-A Slovenija-Hrvaška v sodelovanju s šestimi partnerji. To so: Razvojno informacijski center Slovenska Bistrica (vodilni partner), založba Beletrina, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Etnografski muzej Istre, Udruga Val kulture in Općina Pićan.