Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»V vsaki knjigi se spreminja samo svetloba, pesem ostaja ista.«

Vesna Sivec Poljanšek, foto: Borut Krajnc, Bukla 164, 9. 2. 2022

»V vsaki knjigi se spreminja samo svetloba, pesem ostaja ista.«

Njegovo najmočnejše orodje so besede in z njimi se vešče poigrava v najrazličnejših umetniških zvrsteh, pa najsi gre za prozo, poezijo, scenarije, otroška dela ali še marsikaj drugega. Dušan Šarotar (1968) mehkobo in melanholijo prekmurskih ravnic in svojih prednikov spretno prenaša v besedila, ki jemljejo dih, navdušujejo stroko doma in v tujini ter dajejo zalet tudi številnim prevajalcem njegovih del po vsem svetu.
Pred nami je Šarotarjev novi roman Zvezdna karta, delo, ki z nekega zgodovinskega spomina briše prah in mu pretanjeno vrača podobo, barve in tudi glas.


Dušan Šarotar
Zvezdna karta
Goga, zbirka Goga, 2021, t. v., 166 str., 24,90 €, JAK

Bukla: Tako kot eno od vaših zgod­nejših del, roman Biljard v Dobrayu, ki v ospredje postavlja usodo soboških Judov, tudi vaš novi roman Zvezdna karta odstira podobno problematiko. Ste se za to odločili, ker vam dejstvo, da želi zgodovina na neki način precej potlačiti spomin na usodo vseh prekmurskih Judov, nekako ne da miru? In koliko je danes med ljudmi sploh še prisotna zavest o nekdaj precej močni prekmurski judovski skupnosti?
Šarotar: Res je, da je bilo dolgo obdobje, ko se pri nas ni govorilo o tragični usodi judovske skupnosti, kot bi jo iz ne povsem znanega niti morebiti zavestnega razloga prepustili pozabi, molku in prahu. Seveda so bili motivi in predvsem okoliščine za to različni, z današnje perspektive so videti nesmiselni, mnogokrat je šlo predvsem za brezbrižnost, tudi zakoreninjene predsodke, v glavnem pa za nevednost, tudi neumnost, kar je seveda človeško razumljivo in tudi opravičljivo, nesprejemljivo pa je, ko je zanikanje na ravni zgodovinskega izbrisa, torej, kadar je šlo tako rekoč za antisemitizem, čeprav brez Judov, saj jih tukaj biva samo še peščica. Dejstvo je, da v zadnjem času vemo vedno več tako o večstoletni prisotnosti Judov na Slovenskem in tudi o njihovem skorajda popolnem uničenju v holokavstu. Zavest o njihovi prisotnosti, živosti in pomenu za tukajšnje kraje se je ohranila predvsem skozi zgodbe. Zame so te zgodbe še vedno nadvse inspirativne.

Bukla: Bralce in tudi stroko pri vaših delih med drugim navdušuje pretanjena poetičnost, ki prežema opise najmanjših detajlov, tudi tak­šnih, na katere morda v vsakdanjem hitenju sploh nismo pozorni. Tudi tokratna zgodba dobi še dodatno moč prav v opisih predmetov, narave, notranjega sveta protagonistov. Koliko raziskovanja tistega obdob­ja je bilo potrebno, da ste lahko tako podrobno opisali vse omenjeno, sploh ker si pri vsem skupaj verjetno niste mogli veliko pomagati s pričevanji preživelih žrtev prekmurskega holokavsta, saj je menda zdaj že večina od njih pokojnih?
Šarotar: V Soboti je samo še ena pripovedovalka, ki je bila neposredna priča judovske katastrofe. Preden sem se zares lotil pisanja, sem nekaj mesecev vsak dan redno prebiral več starih časopisov iz tridesetih let prejšnjega stoletja, bral sem tako prekmurske kot druge dostopne dnevnike, poleg tega pa seveda knjige, pisma, pregledoval sem fotografske albume, reklam­ne kataloge, kuharske knjige, vremenske napovedi in gledališke ter kinosporede. Nekaj dragocenih stvari sem odkril tudi med družinsko srebrnino, ki se je začuda ohranila, nekaj imenitnih stvari sem dobil še potem, ko je bila zgodba že napisana. Različnih virov, nekaterih na videz povsem banalnih, pa tudi ključnih, imam zdaj polno delovno sobo, pa vendar, ko je pisanje po dolgem času končno steklo, je vse to stvarno gradivo nekako v hipu postalo manj pomembno, saj domišljija, občutek, spomin in predvsem jezik vse postavijo na novo, v novih razmerjih in odnosih, kot bi svet­loba osvetlila ­notranjo pokrajino. Domišljija, moč oblikovanja in opisovanja so edino merilo za literaturo, vse drugo je stranskega pomena.

Bukla: V romanu Biljard v Dobrayu spoznamo lik židovskega trgovca Franza Schwarza, ki se po vojni kot eden redkih preživelih vrne iz koncentracijskega taborišča Auschwitz. Tudi v Zvezdni karti je eden od glavnih protagonistov Franjo Schwarz, ki ga vsi kličejo Franc, in tudi on kot eden redkih preživi holokavst, čeprav ne v Auschwitzu. Prav tako se v Zvezdni karti kot eden od stranskih likov pojavi šalovski judov­ski fotograf Julius Schönauer, ki ste ga upodobili že v noveli Ostani z mano, duša moja. Ste v novi roman »naselili« že poznane like, ker se želite tako še dodatno pokloniti njihovemu spominu?
Šarotar: Zares pišem ves čas samo eno knjigo. V vsaki knjigi se spreminja samo svetloba, pesem ostaja ista. Naj podčrtam, vsi omenjeni literarni liki so poustvarjeni po resničnih osebnostih, vendar vedno globlje, ko se jim približujem, toliko bolj se zabrisuje meja med resničnostjo in domišljijo. Vse knjige so seveda nekako notranje povezane, kot kitice v pesmi, s katerimi poskušam vedno znova napisati pesem, hvalnico in žalostinko hkrati. Po dolgih letih vračanja v iste kraje, k isti izgodbi, k vedno istim usodam, se zdi, da vem vedno več, pa vendar, z vsakim poskusom začnem vedno znova, vse se spreminja, predvsem pripovedovalec, ostaja samo tisti notranji občutek, neizrekljivo, nujnost poezije, da iztrgamo glas iz tesnobnega molka in ga vrnemo v naročje spoštljive tišine.

Bukla: Še malo se ustaviva pri glavnih protagonistih, zakoncih ­Schwarz, kakršne nam naslika služkinja Žalna, ki v Zvezdni karti pripoveduje celotno zgodbo: Franc naj bi bil po njenem, kot nekje reče, črno-bel, vmesnih vedenjskih in čustvenih odtenkov kot da ni poznal, tudi njegova soproga Roža je bila bolj ali manj taka. Ste želeli morda tudi z njima ponazoriti tisti čas, ki je na neki način začel izgubljati vse odtenke in je iz dneva v dan bolj temnel?
Šarotar: V naravi kozmosa je vse relativno, kot zdaj že dolgo vemo, danes pogosto slišimo, da je treba govoriti, poročati uravnoteženo, še več, kot da je resničnost brez barve in okusa, zgolj kapljica vode, pa vendar, brez nje ni življenja, hkrati pa nas vodovje preplavi in utopi. Franc Schwarz, kakor je bilo ime mojemu staremu očetu, v besedilu še pravi, da so nekatere človeške reči pa vendarle dokončne, namreč, verjameš ali ne verjameš v Boga, nadalje, človek si mora ves čas prizadevati, da loči dobro od zla, metaforično rečeno, črno od belega. Odtenki sive so mu bili tuji. V vsakdanjem življenju je takšna drža na videz nemogoča, vendar verjamem, da ima poezija še ved­no to moč, da v bralcih razkrije lepoto rajske rože, nikogaršnje in od vseh, ki zares cveti samo v nas. Če lahko v jeziku še odkrijemo, vsaj za hip ugledamo, tudi samo zaslutimo, čeprav samo v domišljiji, takšen cvet, potem je še upanje, da nekje morebiti zares še tudi cveti. Da niso vse rože porezane, poteptane ali požgane.

Bukla: Tako kot so bili tisti zgodovinski dnevi vedno bolj megleni in temni, so na neki način tudi vaše avtorske fotografije, ki ste jih kot že v nekaterih svojih prejšnjih delih tudi tokrat spretno vtkali v knjigo, verjetno simbolični odsev vzdušja, ujetega v takratnega človeka …?
Šarotar: Fotografije vključujem v tekst kot povsem enakovredno gradivo, ne gre zgolj za ilustracije ali dokazno gradivo, ki samo verificira zapisano, podobe seveda ne dojemam zgolj kot okras, gre predvsem za iskanje kompozicije, poskus celote. Tako kot se začne Knjiga s stavkom »Na začetku je bila Beseda«, podobno se moja pesem začne s fotografijo, s podobo. Vse je bilo kot na fotografiji, se mi je nekoč zapisalo v neki pesmi. Preden začnem pisati, dolgo hodim po pokrajini in predvsem fotografiram. Iz teh mimobežnih, včasih naključnih, drugič premišljenih kompozicij, se nekoč poraja besedilo, lahko pa tudi ne. Podobe in besede prihajajo iz zvestega izvira, notranjega vzgiba, a njihova intenzivnost in svetloba sta drugačni. Podoba in opis pokrajine ali človeka nista nikoli identična. Umetnost je veščina spreminjanja nevidnega v vidno.

Bukla: Omeniti je treba tudi lik služkinje Žalne; bi lahko rekli, da ima ta mnogo večjo vlogo, kot se morda zdi na prvi pogled? Čeprav predstavlja nekoga, ki v odnosu do svojih nadrejenih ni bil svoboden, kar nekje proti koncu zgodbe sama tudi omeni, pa ste ji vendarle nadeli zelo pomembno vlogo: pravzaprav predstavlja glas redkih preživelih, ki zgodbo ljudi, ki bi sicer utonili v pozabo, prenese vsem zanamcem.
Šarotar: Hvala za ta uvid. Žalna je pravzaprav osrednji in nosilni lik te pripovedi, četudi je prisotna samo v besedi, z glasom, drugače je takorekoč nevidna. Žalna je varuhinja spomina. Njena vloga in mesto v življenju sta bila zares povsem drugačna, ves čas je služila drugim, se odpovedovala sebi, bila je nevidni in hkrati konstitutivni del družine, čeprav tujka; tako Žalna na nekem mestu pravi, bila sem služkinja, a sem ji bila kot sestra. Žalno sem na koncu iz hvaležnosti spremenil v simbol, brez njene predanosti drugemu in požrtvovalnosti morebiti ne bi bilo te knjige.

Bukla: Nasploh se zdi, da celotno zgodbo v Zvezdni karti prežema ogromno simboličnosti: življenje družine Schwarz se bolj ali manj odvija na železniški postaji v Šalovcih na Goričkem in nekje tudi zelo lirično opišete pomen postaje za vse tiste ljudi z Goričkega, ne le za osrednje protagoniste. Ste postajo kot osrednji kraj dogajanja izbrali tudi zato, ker lahko simbolično predstavlja vznemirljiv začetek ali pa tudi (ne vedno obetaven) konec? In ker karta za vlak ne prinaša vedno le svobode?
Šarotar: Vse v tej zgodbi je napisano po resnični podobi, osebe, kraji in dogodki so dejansko izpričani, tako zgodovinsko verodostojno kot tudi osebno izpovedno. Tudi to je moja družinska zgodba. Naključje ali usoda, ne vem, vendar res so vsi ti ljudje živeli na železniški postaji v Šalovcih, med snovanjem knjige sem nekajkrat šel tja in jo fotografiral, zadnja slika v knjigi je od tam, zdaj tiste postaje ni več, pred kratkim so jo porušili, zravnali z zemljo in prekrili s ploščami, zdaj je tam prazen vaški trg, sprehajališče za vračanje, železnica zdaj teče nekoliko nižje, ob njej je samo nadstrešek z napisom Šalovci. Upam, da je zdaj zgodba, ki sem jo zapisal v Zvezdni karti, rešena dokončne pozabe, tako kot so daljne in včasih nevidne zvezde vrisane v zvezdno karto. Vlaki še vedno vozijo, ljudje potujejo in se vračajo.

Bukla: Vaša predhodna dela so bila prevedena že v številne tuje jezike; se nadejate, da bo tudi Zvezdna karta dobila različne prevode in bo tudi na ta način ponesla v svet zgodbo o nekem času, ki ne bi smel utoniti v pozabo?
Šarotar: Hvaležen sem krasnim prevajalcem, brez katerih bi bil svet zagotovo še manjši, in seveda založbam, ki so mojim knjigam odprle vrata številnim bralcem v drugih jezikih. Vendar vsaka knjiga odmeva v drugem jeziku drugače in po svoje, mnoge sijajne knjige ne dobijo odmeva v prevodu, pa vendar njihov zven zato ni nič okrnjen. Umberto Eco je nekje zapisal, da so prevodi edini jezik Evrope. Zgodbe so morebiti res prvo in zadnje, kar si lahko ljudje iskreno delimo, brez dolgov in preostanka. Bralci ne sprašujejo, od kod si, kakšen si, ampak samo, kakšna je tvoja zgodba.

Bukla: Za konec pogovora me še zanima, ali zdaj, ko je med bralci vaš novi roman, že snujete kaj novega.
Šarotar: Čutim, da potrebujem počitek, pisanje je trdo delo, jezik nas poživlja in hkrati požge. Pesnikova naloga je sanjarjenje. Dobil sem lastno delovno sobo, Zvezdna karta je prva knjiga, ki sem jo napisal v njej. Zdaj spet v tišini urejam fotografije in pospravljam odprte knjige.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...