»V Evropi je veliko težje preživeti na ulici kot v Ameriki!«
Vsi moji grehi so provokativni in vsekakor tudi kontroverzni literarni prvenec Feliksa Plohla, človeka z mnogoterimi življenjskimi izkušnjami, tudi z one strani zakona, ki so ga nekajkrat privedle celo za zapahe. Njegova vitalna energija kaže, da je oseba, ki se zna spopasti z marsikatero oviro, opustiti preteklo kriminalno življenje in o tem napisati iskreno in literarno prepričljivo knjigo (morda celo več kot eno), ki na koncu izide pri ugledni leposlovni založbi. Nazorni opisi življenja preprodajalca droge in zvodnika v podzemlju ameriških in drugih mest pa seveda vzbujajo tudi vprašanja, kaj iz takšnega življenja je še (moralno) dopustno opisovati v leposlovnih delih … O tem smo na kratko spregovorili z avtorjem.
Bukla: Kako bi opredelili svojo knjigo: je to roman, zbirka avtobiografskih vinjet ali kaj tretjega?
Plohl: Težko vprašanje! Knjiga je najprej nastala kot zbirka avtobiografskih vinjet. Ko so bile zgodbe napisane, pa sva se z urednikom Urbanom Vovkom dogovorila, da jih predelamo v roman. Na začetku nisem bil najbolj navdušen, ker sem moral nekaj, kar sem imel za končano, še enkrat predelovati. Na koncu pa sem bil zadovoljen. Končni rezultat je boljši kot prva verzija.
Bukla: Opisujete lastne prigode, od katerih je marsikatera že v sivi coni kriminala. Kje je (moralna) meja, ki ste si jo postavili, kaj še spada v knjigo in kaj ne več?
Plohl: Moralne meje ni v vsebini romana, je namenoma nisem postavljal. Ko sem se odločil, da bom napisal knjigo, o tem nisem želel razmišljati, sicer knjiga ne bi bila avtentična. Hotel sem napisati nekaj, kar bo bralcem zanimivo, želel sem jim predstaviti svoj svet, tako kot ga doživljam jaz. Knjiga obravnava kar nekaj občutljivih tem, kot je recimo nasilje v družini. Bralcu ne vsiljujem morale, pač pa mu pustim, da si sam ustvari svoje stališče. Edino pri jeziku sem imel moralno dilemo. Sam namreč zelo pogosto in zelo tekoče preklinjam v vseh jezikih, ki jih govorim (tega se najprej naučim), tako da sem poskusil omejiti kletvice do mere sprejemljivega.
Bukla: Enako vprašanje bi postavil za vaše like v knjigi. Kje ste potegnili črto glede tega, kaj boste napisali o njih, sploh ker gre za resnične osebe?
Plohl: Vsi liki živijo novo življenje, zato sem o njih pisal brez zavor. Vsi liki so tudi večplastni in o vsakem bi lahko napisal celo knjigo. Hotel sem prikazati samo njihove najbolj izstopajoče lastnosti. Tudi dogodke in osebe, ki sem jih srečeval v življenju, sem opisoval s časovne in prostorske oddaljenosti. Prizadeval sem si, da na koncu zaradi moje knjige nihče ne bo sedel v zaporu. V eni zgodbi sem s pravim imenom omenil prijatelja, ki še zmeraj malce »čara«. Ko sem mu zgodbo poslal z Doba, da mi pove, če lahko uporabim njegovo ime ali ga raje spremenim, je čisto zapenil: »A si ti normalen? A bi rad, da še jaz pridem na Dob sedet?« Zgodbe nihče ni prebral pred njim, njega je pa tako razbesnelo, da je skočil na telefon in klicaril vsepovsod ter razlagal, da ga hočem spraviti v zapor. Seveda sem bil potem še bolj previden in sem celo psom spremenil imena.
Bukla: Kje je po vaše teže preživeti na ulici – v Evropi oziroma na Balkanu ali v Ameriki?
Plohl: To se sploh ne da primerjati, veliko težje je preživeti na ulici v Evropi. Zakaj? Prvič, hrana; v Ameriki je nemogoče umreti od lakote, razen če si nekje v gozdu privezan na deblo. Na vsakemu koraku delijo hrano za brezdomce: cerkve, dobrodelne organizacije, prostovoljci. Ko sem bil leta 2013 dva meseca brezdomec v Ljubljani, je zelo malo manjkalo, da nisem umrl od lakote. Drugič, klima. Amerika je zelo širok pojem. Če bi moral izbirati, ali sem raje brezdomec v Sloveniji ali Minnesoti, bi brez razmišljanja izbral Slovenijo. V Los Angelesu pa je drugače, tam je sonček enajst mesecev na leto … Tretjič, denar, ki ga je v Ameriki občutno več kot tukaj. Brezdomec se postavi na dobro križišče v Hollywoodu, recimo Highland/Franklin, na kos kartona napiše »Please, help! God bless!!! Be appreciated!« (»Prosim, pomagajte! Bog te blagoslovi! Hvaležni smo!«) in ob vsaki rdeči luči skoči med avtomobile in pobira prispevke. Če mu policija ne nagaja, bo imel na koncu dneva med 80 in 100 dolarji. No ja, na koncu dneva pravzaprav ne bo imel nič, ker bo vse porabil za drogo, ampak poskusite za to vsoto prosjačiti v Sloveniji ...
Bukla: Kar nekaj let ste v zaporu odsedeli zaradi različnih obsodb. Komu ali čemu bi lahko pripisali odgovornost za tako življenjsko pot?
Plohl: V zaporu sem sedel zaradi dveh obsodb: za umor iz leta 1994 in za rop iz leta 2013. V Ameriki sem imel še dve zelo kratki pogojni kazni. Za tako življenjsko pot bi lahko krivil okoliščine, sicer pa … rad bi poudaril, da v Sloveniji nikoli nisem bil obsojen. Če sem kdaj že bil v situaciji, da moram nekaj ušpičiti, sem skrbno pazil, da bo to daleč od doma.
Bukla: In je imel po vašem mnenju zapor ustrezno funkcijo rehabilitacije?
Plohl: Hm. Zapor me ni rehabilitiral, sem se kar sam. Nisem preveč zahteven, vse, kar si želim, je, da lahko normalno živim. Če bo vse v redu, potem moja noga ne bo nikoli več stopila v zapor.
Bukla: Kako v tem smislu gledate na projekt Vključujemo in aktiviramo, ki je bil posredno verjetno zaslužen tudi za vašo knjigo?
Plohl: Brez tega projekta ne bi spoznal Lenarta Zajca, ki je mojo zgodbo dal v branje Beletrini, in knjiga nikoli ne bi bila zaključena. Preden sem se vključil v projekt, sem že imel besedila za tri knjige v angleščini, ki so trenutno v obdelavi. Ne bom lažno skromen, mislim, da mi gre pisanje knjig kar od rok. Glede promocije in prodaje se moram še ogromno naučiti, učim se pa od najboljših. Beletrina je stroj, mašina! Knjigo bi lahko napisal tudi brez Beletrine, nikoli pa ne bi dosegel, da bi en mesec po njeni izdaji pol Slovenije govorilo o moji knjigi. Verjetno bi dolgo časa nabirala prah nekje na policah, preden bi me kdo »odkril«.
Bukla: Kako ste se počutili ob knjižnem izidu svoje zgodbe in zdaj, ko morate za medije obujati pretekle prigode?
Plohl: Ob izidu knjige sem se počutil, kot da sem dobil otroka. Dejansko je podobno: pustiš za sabo nekaj, kar bo tu, tudi ko tebe ne bo več. Edina razlika je, da je knjiga manj zahtevna – ne joka ob treh zjutraj in ni ji treba menjati plenic. Glede obujanja prejšnjih zgodb: to tako počnem ves čas, če le najdem nekoga, ki ima pet minut časa, da me posluša.
Bukla: Kam boste zdaj usmerili svoje pisanje?
Plohl: Mislim, da bom najprej dokončal drugo knjigo, ker je napisani material zelo dober. Potem se bom lotil zadeve na čisto drugačen način, ker si zelo želim postati »pravi pisatelj«. To pomeni, da bom za tretjo knjigo uporabil veliko več domišljije, ker vsebina ne bo izhajala iz resničnih dogodkov. Pišem znanstveno fantastiko in delam načrt za roman o življenju prostitutke; če se na kaj spoznam, so to prostitutke. Motijo me predsodki, s katerimi se te ženske srečujejo, posebej ko jih obsojajo ljudje, ki niso prav dosti boljši od njih. Seveda bom napisal, kako jaz gledam na to, obenem pa bom pustil bralcem, naj si sami ustvarijo lastno mnenje.