Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Feri Lainšček

»To je knjiga, kakršno pišeš le enkrat v življenju.«

Maja Črepinšek, Bukla 157, 23. 11. 2020

»To je knjiga, kakršno pišeš le enkrat v življenju.«

foto: Igor Modic

S Ferijem Lainščkom, večkrat nagrajenim pisateljem, pesnikom, dramatikom in scenaristom, smo se pogovarjali ob izidu Kurjega pastirja, prve knjige avtobiografske trilogije, ki je pravkar izšla pri založbi Beletrina. Knjiga, ki je veliko več kot družinska saga, sega v čas avtorjevega rojstva, v odmaknjene obmejne kraje, med ljudi s črno-belih fotografij.

Feri Lainšček
Kurji pastir
Beletrina, zbirka Beletrina, 2020, t. v., 298 str., 27 €, JAK

Bukla: Prvi del avtobiografske trilogije je sugestivna pripoved o prostoru in času, v katerega ste se rodili, o vaših starših, sorodnikih in njihovih sovaščanih, hkrati pa tudi poklon izginulemu času. Os zgodbe je vaše rojstvo, toda zgodba prve knjige je predvsem portret vaših staršev. Kateri vidik njune zgodbe, njunih osebnosti, je bil za vas najtežji?
Lainšček: O mami in očetu vem zdaj veliko več, kot sem vedel pred pisanjem tega romana. Bolje ju poznam in lažje razumem, zakaj sta včasih ravnala tako, kot sta. Čeprav sta že dolgo pokojna, mi je bilo dano, da sem se na teh sprehajališčih za vračanje zopet družil z njima in izvedel tudi o tistem, na kar za časa njunega življenja morda nisem bil pozoren. Njune zgodbe v tem romanu so neizprosno resnične, ničesar nisem želel prikriti in zamolčati. O nekom, ki ti je tako blizu, pa si tudi ne moreš in ne smeš ničesar izmisliti. Predvideval sem sicer, da bom več pisal o mami, a je romaneskno dogajanje spontano postavilo v ospredje očeta. Ali pač, potreboval sem več časa, da sem res osvetlil in izostril njegovo bolj neobičajno podobo.

Bukla: Kdaj pride trenutek, ko kot pisatelj začutiš, da moraš pisati o svoji družini, o svojih ljudeh, o svojem kraju? Kaj vas je poklicalo k pisanju avtobiografske trilogije prav sedaj?
Lainšček: To je gotovo knjiga, kakršno pišeš le enkrat v življenju. Verjamem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, skozi katera potem celo življenje gledamo nase in seveda tudi na druge. S tem, kako so ta očala barvala moj pogled na svet, so gotovo prežeta vsa moja dela, a v tem primeru gre za nekaj drugega. Prvič se zares sprašujem, kak­šna so torej ta očala. V tem je pravzaprav odgovor, zakaj ta roman. Odgovor na vprašanje, zakaj ravno zdaj, ko sem že skoraj star, pa se mi zdi že bolj zahteven. Večino svojih romanov sem namreč napisal, ker sem želel o neki zadevi izvedeti več, jo bolj začutiti in o njej premisliti. Če mi je to uspelo, če me je roman na neki način premaknil, sem bil z njim zadovoljen. Tudi tokrat sem bil poln takega pričakovanja. Nisem želel napisati zgolj družinske sage. Tudi ne gre le za spominsko prozo, temveč – kot je že nekdo prav ugotovil – za prozo spomina.

Bukla: Kako se je zgodba prebujala? Je bilo to mučno potovanje vase ali radostno, nostalgično vračanje?
Lainšček: Že med pripravami me je presenetila ugotovitev, kako nezanesljiv in nenatančen je pravzaprav spomin. Živimo v prepričanju, kako zelo se vsega spomnimo in kako nadvse je preteklost v nas še živa, ko pa se skušamo potem prestaviti nazaj, se zavemo slepih peg, praznin in potlačitev, ki nam preprečujejo, da bi kaj povsem sestavili in podoživljali tako, kot se je res zgodilo. Vsaj pri meni je bilo tako. Na trenutke sem bil potem že kar paničen, saj se nekako nisem znal sprijazniti z občutki, da je lahko kaj mojega za zmeraj izgubljeno. Zato sem se naposled znova zatekel k že večkrat preizkušenemu postopku, ki ga imenujem kar aktivna imaginacija, saj sem ga nekako razvil na podlagi Jungove psihoanalitične metode. Prebujanje zgodbe, kot ste to lepo rekli, je tako v veliki meri potekalo v sanjah. Z očetom in mamo, pa še z mnogimi pokojnimi, sem tako preživel veliko noči. Težko bi rekel, da so bila ta druženja nostalgična. Tudi niso bila zgolj radostna ali pretežno morasta, vsekakor pa so mi omogočila zelo drugačen uvid v lastno otroštvo, kot sem ga do sedaj zmogel. Sicer imam namreč tisti selektivni in zdravilni spomin, ki mi omogoča, da vse slabo in hudo sčasoma pozabim in se potem spominjam le dobrih in lepih trenutkov.

Bukla: Roman pripoveduje o času velikih sprememb, političnih in družbenih. V vas prideta prvi kamion in z zamudo še elektrika, a še ne v vsako hišo; ljudje še vedno pešačijo dolge ure, ko morajo po opravkih v prvi večji kraj. Mladi odhajajo s kmetij, v službo v mesto, v vasi skoraj ni več otrok. Je bil to čas dokončnega izzvenevanja življenja v skupnosti, kot so jo poznale prejšnje generacije?
Lainšček: Včasih pomislim, da sem imel v resnici srečo, ker sem otroštvo lahko preživel na vasi, ki je bila še dovolj arhaična. Stik s prvotnostjo je bil tam še po svoje živ in manj posreden. Ljudsko pripovedništvo se je še ohranjalo, zgodbe, povedke in vraže so potovale od ust do ust, ljudje so bili radovedni. Vraževerje, poganstvo, staroverstvo, vse to je kot nekakšni palimpsesti še tlelo pod plaščem krščanske pozlate. Materialistični marksizem, ki ga je prinašala nova državna ideologija, pa se je v takem okolju tudi le počasi prijemal. Še sem torej lahko odraščal ob starodavnem izročilu in obenem bil na neki način sopotnik izzvenevanja življenja v taki skupnosti. Oblikovale so me arhetipske zgodbe in mi morda kdaj pomagale, da sem kasneje lažje ohranjal bivanjsko ravnovesje. Ali pa so mi mogoče pomagale celo pri tem, da sem lahko pred raznimi slepili in ideologijami, ki jih je prinašal čas, vseskozi vzdrževal pisateljsko distanco. To se mi namreč zdi pri ohranjanju suverene ustvarjalske pozicije zelo pomembno.

Bukla: V romanu imajo pomembno vlogo zemlja in cesta, zemeljski vonji, letni časi, vreme, dež in sonce, ciklično prerajanje, rastje in voda, ki daje življenje in tudi uničuje človeško delo. Ali opažate, da pomembno sovplivajo na dogodke med ljudmi?
Lainšček: Življenje in preživetje na vasi sta bila v tistem času veliko bolj odvisna od vremenskih razmer, kot se morda danes tega zavedamo. Seveda je to vplivalo na posameznika pa tudi na medsebojna razmerja. Treba se je bilo prilagajati, se ustrezno organizirati, si pomagati pri opravilih in se navsezadnje družiti v upanju, ko je bilo treba prositi vreme za naklonjenost … Vmes se je seveda potem zdelo, da si je človek naravo že povsem podredil in ni od njene muhavosti niti več odvisen. Žal je v sodobnem času vse bolj razvidno, da si jo je v resnici najbolj podrejal z raznimi načini njenega uničenja. Kaj se nam zaradi takega ravnanja na planetu dogaja danes, seveda vidimo. Bitje, ki se je želelo razglasiti za zmagovalca, se vse bolj spreminja v poraženca.

Bukla: Roman se giblje v območju mejnega – pripoveduje o mejnih okoljih in mejnih eksistencah, mejnem območju med realnim in iracionalnim, med življenjem in smrtjo … Je mejnost prostor, kjer se odvijajo najlepše zgodbe?
Lainšček: Vsekakor. Saj šele v mejnih položajih človek običajno pokaže svojo resnično naravo. Tako je kajpada tudi z literarnimi junaki. Na nastopih na tovrstno vprašanje včasih odgovorim s šaljivo domislico, ki gre nekako takole. Dobri sosedski odnosi so gotovo nekaj najlepšega. Hvala bogu, da obstajajo, čeravno so mi literarno povsem nezanimivi. A če začne sosed, recimo, skrivaj obiskovati sosedo, se taka harmonija običajno kmalu poruši. Sosedstvo lahko tedaj postane sila dramatično in literarno še kako zanimivo.

Bukla: Pripoved o vašem očetu je zgodba o življenjskih možnostih, o tistem, kar nas omejuje, pa tudi zgodba o občudovanja vrednem, skoraj trmoglavem vztrajanju v pričakovanju boljše prihodnosti. Ali je za sedanje generacije čas nedolžnosti minil?
Lainšček: Nekaj od tega je oče gotovo prenesel name. Moja pisateljska pot se je namreč res začela tako, kot sem to opisal v svojem prvem romanu z naslovom Peronarji. Bil sem kar nekaj časa na ulici, v Ljubljani nisem imel znancev, sorodnikov, botrov, vse skupaj je bilo videti brezupno, vendar nisem nikoli zares pomislil, da bi bilo morda bolje odnehati. Ali sem kaj od tega prenesel na svoje otroke, ne vem, saj se jim pravzaprav ni bilo treba tako znajti. Kar zadeva današnje mlade pisateljske generacije, pa me pogosto res stisne pri srcu, saj vem, kako malo imajo v tem času možnosti, da se na tak brezkompromisen način uveljavijo in preživijo. Mnoga razmerja v družbi so se medtem zelo porušila, besedna umetnost nima ustrezne cene, avtorske pravice pa so slabo zaščitene. Zdi se, kot da je celo prispevek v nacionalno zakladnico nekaj samo po sebi umevnega in ustvarjalec več nima niti pravice ničesar pričakovati v zameno.

Bukla: V besedilo ste tokrat posejali narečne izraze.
Lainšček: V romanu je res nekaj narečnih izrazov, a vendarle mislim, da so dovolj na redko posejani. Uporabil sem jih le tam, kjer so se mi zdeli nujni in se jih ni dalo ustrezno nadomestiti. Tokrat sem bil namreč resnično v skušnjavi, da bi v dialogih uporabil lokalni govor, a sem si k sreči pravočasno premislil. Nisem namreč želel nasesti maniri, ki se je v slovenskem romanopisju zadnje čase precej uveljavila, in z njo morda po lažji poti doseči občutek avtentičnosti. Rad imam pač težje naloge in slovenščina res zmore veliko. Omogoča dokajšnjo mero stilizacije, pa je lahko še zmeraj živa in za bralčevo notranje uho tudi v tem oziru dovolj prepričljiva.

Bukla: Sicer pa pišete tudi v knjižni prekmurščini, še zlasti poezijo. Kak­šen je vaš odnos do narečnega besedišča in do domače govorice?
Lainšček: Prekmurščina je moj materni jezik, saj do vstopa v šolo slovenščine praktično nisem poslušal. Vse, kar sem napisal v prekmurščini, je pravzaprav nekakšen hommage jeziku mojih prednikov, ki počasi, a nezadržno izginja. Ne zmoti me, če kdo reče, da gre pri tem za nostalgijo. Včasih pa le povem, da gre bolj za duhovno arheologijo. Tudi po sledeh jezika se da namreč videti daleč nazaj.

Bukla: Knjiga ustvarja močne vizualne podobe. Ste imeli ob pisanju že v mislih filmsko priredbo trilogije?
Lainšček: Literarni in filmski jezik se zelo razlikujeta in imata v resnici bolj malo skupnega. Tudi moj način ustvarjanja romanov se zelo razlikuje od pisanja scenarijev, zato moram reči, da ob literarnem pisanju nikoli niti za hip ne pomislim na možnost filmske priredbe. Ko nastaja roman, sem namreč eden izmed protagonistov in sem tako rekoč znotraj dogajanja, pri pisanju scenarija pa je, vsaj po mojem mnenju in izkušnjah, nujen pogled od zunaj. Tja se seveda lahko postavim šele, ko je roman že končan. In se, recimo, šele potem lotim prevoda v filmski jezik.

Bukla: Kako pa je z nadaljevanjem trilogije?
Lainšček: Druga knjiga bo, če bo vse po sreči, izšla leta 2022, tretja pa potem verjetno še dve leti kasneje. Hvaležen sem založbi, da je tudi tokrat prisluhnila mojim počasnim panonskim korakom in mi tako omogočila, da se lahko še dolgo vračam, sanjam in pišem.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...