Gabriela Babnik: »Moj roman je konglomerat realnosti in fikcije.«
Gabriela Babnik Ouattara (1979) z vsakim novim romanom dvigne val. Za prvenec Koža iz bombaža (2007) je prejela nagrado za najboljši prvenec. Drugi roman V visoki travi, ki je izšel dve leti kasneje, je bil nominiran za nagrado kresnik. Tretji roman Sušna doba je prejel evropsko literarno nagrado (2013) in je preveden v petnajst jezikov. Četrti roman Intimo (2015) je bil v ožjem izboru za nagrado kresnik. Z avtorico, ki je tudi uspešna prevajalka in nagrajena literarna kritičarka ter po novem tudi urednica pri založbi Litera, smo se pogovarjali tik pred izidom njenega novega romana Tišina, polna vetra.
Gabriela Babnik
TIŠINA, POLNA VETRA
Beletrina, zbirka Beletrina,
2022, t. v., 432 str., 27 €, JAK
Bukla: Predpodoba romana je slika Gustava Courbeta z naslovom Slikarski atelje. Na njej so upodobljene osebe, čas in ideje, ki vznikajo v vašem romanu. Kaj na tej sliki vas je navdihnilo?
Babnik: Leta 1855, ko je Courbet sliko še ustvarjal, sta se Charles Baudelaire in Jeanne Duval sprla. Baudelaire je
prosil prijatelja, naj Črno Venero odstrani iz kompozicije. Courbet je naredil, kot mu je bilo naročeno, in njeno podobo prekril z barvo, a je nekaj let kasneje izstopila skozi barvni madež in se ponovno pojavila na sliki. V romanu sem želela povedati tudi njeno zgodbo. Ji posoditi glas. Ne nazadnje je to ženska, ki je navdihnila Rože zla, eno najslavnejših pesniških zbirk vseh časov. Skoraj vsi interpreti jo predstavljajo, kot da je uničila Baudelaira, mu prodajala opij, ni razumela njegove poezije, ni bila dovolj načitana itd., toda ko je leta 1857 prišlo do obsodbe zaradi nemoralnosti njegovih pesmi, je bila Jeanne Duval edina, ki je pričala na sodišču, medtem ko so se vsi odvrnili od njega. Tako v svojem romanu, ki je konglomerat realnosti in fikcije, poskušam ujeti neulovljivo, seveda vse v kontekstu časa, ki je bil zaznamovan z izrazito negrofobijo.
Bukla: Zakaj naslov Tišina, polna vetra?
Babnik: Ker sem si želela raziskovati tišino. Prav Baudelaire je na primer izumil termin lastne sobe za pisatelje. Za pisateljice ga je seveda Virginia Woolf. Iz tedaj spreminjajočega se Pariza je bežal v hotelske sobe in tam iskal tišino za svoje ustvarjanje. Potem je tu še prevpraševanje statusa pesnika v urbanem okolju. Baudelaire in njegov založnik sta imela neskončne pogovore o tem, zakaj je ustvarjajoči posameznik v središču družbe in kaj vse je potrebno, da se ustvari pesniška zbirka ali se spiše roman. Čeprav se morda ne zdi, toda mi, ki smo investirali svoja življenja v literaturo, družbi predvsem dajemo. In v zameno dobimo zelo malo. Po drugi strani pa je bil to čas radikalnih sprememb. Ne samo glede vpliva fotografije na upodabljanje ženskega akta ali vzpostavljanja državljanskih pravic, ki so bile izključno pravice belega moškega, ne samo glede novega odnosa do mode,hašišanja, mesta kot takega, temveč tudi glede tega, da je tedaj prvič v nebo poletel balon in da so bile narejene prve fotografije iz zraka. Balonarstvo je spremenilo perspektivo. Nenadoma je bilo nebo napolnjeno samo še s tišino.
Bukla: Ali obstajajo specifične okoliščine za umetniško vrenje, ki poraja izjemne umetnike in muze, kot jih opisujete v romanu?
Babnik: Revolucija ali pa cel niz revolucij, ki so se zgodile najprej v 18. in potem v 19. stoletju, je dal glas množicam. In posledično se je začel spreminjati odnos do umetnosti. Baudelaire in Courbet sta sicer bila mnenja, da mora umetnik izvajati revolucijo v polju umetnosti in da je umetnost apolitična. Charles je bil svojevrsten unikum. Rože zla nimajo nikakršne zveze z jokavimi tožbami o neusmiljenih damah in mladostnih ljubeznih, temveč ostro in brez zadržkov govorijo o najmračnejših skrivnostih človeške duše, krivdi, madežu greha, ki visi nad človekom. To knjigo je preprosto moral napisati in njegov založnik Poulet-Malassis jo je moral izdati. Da pa je do tega sploh prišlo, je potreboval ne samo droge, temveč tudi Jeanne. In tu zadeve postanejo zelo resne. Skratka, Baudelaire je prekinil s petrarkovsko tradicijo in uvedel estetiko grdega.
Bukla: Vidite vzporednice v sodobnem času in prostoru?
Babnik: Roman je iskal nekatere pikre reference s slovensko realnostjo, seveda. Pisala sem ga v času korone, pa tudi v času, ko smo na Javni agenciji skušali področju knjige zagotoviti nekatere osnovne življenjske standarde.
Predvsem za pisatelje. Baudelaire je namreč načel to vprašanje – sistemskega reševanja statusa pisatelja. In odgovornosti države do slednjega. V njem so zarisani konservatizmi in oportunizmi nekaterih ustvarjajočih posameznikov, ki so vedno isti. Veste, to, da ste pisatelj ali pisateljica, še nič ne pomeni. Ne pomeni, da ste apriorno empatični. Ampak pri Baudelairu me je zanimalo, kako daleč je šel in kaj vse je žrtvoval za svoje ustvarjanje, in ali mu je pri tem uspelo obdržati kredibilnost. Hkrati pa sem zaradi strukture romana in še posebej njegovega izteka ves čas intervenirala v preteklost s sodobnimi referencami.
Bukla: Dogajanje romana je postavljeno v Pariz, ki je bil v času osrednjih likov romana svetovni kulturni center. Bi se zgodba Charlesa in Jeanne lahko zgodila kjerkoli in kadarkoli drugje?
Babnik: Ne, njuna zgodba se je morala zgoditi ravno v Parizu. Prenova Pariza, kot jo je izvajal Hausmann, je odpirala mnoge javne diskusije, nasprotovanja … Se pravi, da se je samo v tem mestu lahko naslavljalo vprašanje
modernosti, ki je povezano s fotografijo, balonarstvom, urbanizacijo Pariza, dandyjevstvom … itd.
Bukla: Študij primerjalne književnosti in literarne teorije ste zaključili z magisterijem iz nigerijskega modernega romana. Je to kako spremenilo vaš pogled na evropsko ustvarjalnost?
Babnik: Seveda, izstop iz evropskega okolja, posebej v zgodnjih dvajsetih, preobrne pogled na svet. In posledično pogled na literaturo. Od tistega časa nič več ni bilo samoumevno. Hvaležna sem za svojo družino, za prijatelje, ki
jih imam, za to, da sem lahko pisateljica.
Bukla: Poleg pisateljskega dela ste tudi kritičarka, publicistka, prevajalka in urednica pri založbi Litera. Kakšna je izkušnja vašega uredniškega dela?
Babnik: Uredniško delo je izjemno lepo in izpolnjujoče. Z vsako knjigo, ki mi je dana, vzpostavim poseben odnos z avtorjem ali avtorico. Rokopis, ki ga prejmem, je tvarina, do katere se vedem spoštljivo. Skratka, hvaležna sem glavnemu uredniku, ki me je povabil k sodelovanju. Zdaj imam možnost spremljati celoten proces nastajanja knjige, kar je fina obrt, ki zahteva vso mojo pozornost in znanje.