Goran Injac: »Zanima me beleženje simptomov družbe.«
Goran Injac je s svojim kuratorskim pristopom močno zaznamoval program Slovenskega mladinskega gledališča in ga že v prvi sezoni svojega umetniškega vodenja izrecno navezal na tradicijo osemdesetih let, ko se je ta hiša vzpostavila kot prodorno, politično angažirano in iskalsko ustvarjalno središče. Pogovarjala sva se v želji, da bi še jasneje osvetlila kontekst zadnjih petih sezon in različnim pogledom, zbranim v knjigi Petletka, ki je ravnokar izšla, ponudila enoten okvir.
Nika Arhar et al.
Petletka
Slovensko mladinsko gledališče v sezonah od 2015/2016 do 2019/2020
fotografije: Uroš Abram et al.
Slovensko mladinsko gledališče, 2022, m. v., 224 str., 25 €
Bukla: Ste dramaturg, kurator uprizoritvenih umetnosti in univerzitetni predavatelj, imate bogate izkušnje v tujini – dolgo ste delovali na Poljskem, kjer ste skrbeli za bogat mednarodni program krakovskega Starega gledališča, ustvarjali ste tudi v drugih državah. Leta 2015 ste prevzeli umetniško vodstvo Mladinskega. S tem ste se umestili v krajino, za katero pravite, da je prepredena z majhnimi nacionalizmi.
Injac: V svojem delovanju vedno izhajam iz preizpraševanja konteksta, umetnost se namreč uresničuje v javnem prostoru, tako funkcionira; zato je politična. Novi program, ki sem ga predlagal za Mladinsko, je komentar, je rezultat raziskovanja, ki sem ga opravil, preden sem prišel v Slovenijo. Ko sem zasedel mesto umetniškega vodje Mladinskega, sem postal eden redkih tujcev na vodilnem položaju v kaki slovenski umetniški ustanovi. Vem, da tega marsikdo ne mara slišati. Toda dejstvo je, da si tu lahko svobodni umetnik iz tujine, ki ustvarja pri kakem projektu, veliko težje pa je zasesti položaj, ki je politično pogojen. Razlogov za to je več: majhni narodi in majhne skupnosti se varujejo tako, da skušajo vzpostaviti imunost proti preostalemu svetu, misleč, da tako varujejo svojo posebnost. Drugo, in to se mi zdi enako pomembno, je vztrajanje pri nacionalnem kriteriju, fetišizaciji vsega, kar je čisto slovensko. Rezultati novega programa, spremembe in uspehi, ki jih je prinesel, pa tudi različni odzivi javnosti, bodisi pozitivni bodisi negativni, govorijo o tem, da je ta ugotovitev pravilna. Kot tujec imam namreč privilegij, da lahko situacijo vidim z dveh strani. Tu živim in delam, sem del te scene in establišmenta. Vendar ne izviram od tod, kar pomeni, da nimam tukajšnjih avtomatiziranih vzorcev vedenja, ki niso tema preizpraševanj, delujejo pač po inerciji.
Slovenija se mi zdi po eni strani zelo zanimivo okolje; gotovo je to, kar počnemo v Mladinskem, znotraj postjugoslovanskega prostora mogoče samo tukaj. Po drugi strani pa sem vendarle pričakoval, da je bolj povezana s svetom, da odgovore in navdih išče zunaj sebe, v širšem mednarodnem kontekstu.
Bukla: Kako ste zastavili kontinuiteto z dediščino Mladinskega, po drugi strani pa tudi diskontinuiteto, s katero ste sploh lahko ustvarili prostor za novo, zdajšnjo gledališko imaginacijo?
Injac: Predložil sem program, ki je jasno kuriran in polni praznine v tem prostoru. Zdelo se mi je, da je treba iti v smeri jasne strukture, ki jo v programu sestavljajo različni dramaturški sklopi in gradijo naracijo, ki je umetniško in politično relevantna. Pa v smeri internacionalizacije, tako da v hišo povabimo čim več tujih umetnikov, ki prinašajo različne gledališke jezike in drugačen pogled na našo resničnost, pa v krepitev že obstoječega mednarodnega položaja Mladinskega pri povezovanju z evropskimi gledališči, ki teater in njegovo vlogo razumejo podobno. Moj namen je bil, da postanemo tehten partner, teater z natančno izoblikovanim programom in jasnim političnim stališčem, in tako utrdimo svoje mesto na gledališkem zemljevidu postjugoslovanskega in širšega evropskega območja. Skratka, upoštevanja vreden glas in ne le naključen gost festivalov.
Zato smo mojo prvo, 60. sezono Mladinskega pospremili s sloganom Mladinsko ni samo slovensko, ni zgolj mladinsko in ni le gledališče. Šlo je za duhovito izjavo, ki je napovedovala smer, v katero bomo šli. Rad rečem, da me gledališče, ki je samo sebi namen, pravzaprav ne zanima. Zanima me beleženje simptomov družbe in njihovo prikazovanje na odru s pomočjo različnih uprizoritvenih postopkov. Cilj je pri tem izstopiti v širši javni prostor, postati pomemben glas, ki vpliva na javno razpravo in jo inscenira. Biti gledališče, ki vznemirja.
Enako duhovito smo prvi petletni mandat tudi končali, in sicer s sezono, ki je potekala pod geslom Mladinsko je samo slovensko, zgolj mladinsko in le gledališče. S tem smo zaokrožili proces spreminjanja programa in odgovorili na različne odzive javnosti. To, kar počnemo, je prav tako gledališče kot tisto, kar se dogaja v klasičnih, tradicionalnih gledaliških hišah, le da mi prinašamo nekaj drugačnega in s tem prispevamo k razvoju širše gledališke kulture v Sloveniji. Seveda pa to, da smo mednarodni, ne izključuje slovenskosti, podaja le drugačen pogled na tovrstno identiteto.
Bukla: Vrniva se k tistemu, kar se zdi za Mladinsko bistveno: sprožanje odzivov v javnosti. Naš kontekst se zdi v odnosu do gledališke krajine mnogokrat neodziven in nezainteresiran; v tujini je Mladinsko doživelo nekaj povsem drugega, naenkrat je bivalo znotraj širšega javnega prostora.
Injac: Zdi se mi, da gledališče v Sloveniji nima kakšne velike moči. Zaradi tega je naše delo pravzaprav boj za večjo vidnost in slišnost. Mislim, da smo v preteklih petih letih povsem pravilno detektirali družbo in spremembe v njej. Vse, na kar smo opozarjali v naših predstavah, je danes žal postalo politična realnost. Velika prednost slovenske kulture je, da ima še vedno gledališče, ki se ukvarja s kritičnim premislekom konteksta.
60. sezono smo začeli s premiero na Bitefu v Beogradu in jo končali s premiero na Dunajskih slavnostnih tednih. Tudi to je bila izjava, označba mesta, kjer hočemo biti – na območju nekdanje Jugoslavije (v katerem imamo zgodovinsko gledano kultni položaj) in v širšem svetovnem prostoru. Smo eno redkih slovenskih gledališč, ki mu je uspelo imeti premiero na teh dveh pomembnih festivalih. V isti sezoni smo prek povezovanja z različnimi festivali in gledališči dosegli slovenski rekord v številu predstav, odigranih na gostovanjih v tujini – bilo jih je okoli petdeset. Gostovanja so pospremili različni odzivi: od napada Katoliške cerkve na Poljskem in prijave lokalni policiji do protestov pred gledališčem in poskusov prepovedi predstave Naše nasilje in vaše nasilje v Sarajevu, Splitu ali češkem Brnu, kjer je skupina neonacistov celo vdrla na oder in skušala predstavo prekiniti. Vse omenjeno priča o tem, da smo z njo tudi v teh družbah sprožili zelo resno razpravo. Temu bi dodal še Republiko Slovenijo, ki smo jo z zavodom Maska postavili ob 25. obletnici neodvisnosti Slovenije. Uprizoritev, ki je nekakšen politični readymade in je zasnovana na magnetogramu sestanka pri predsedniku republike iz leta 1993, je bila glavna novica v vseh medijih v regiji.
Bukla: Bi radi še kaj dodali?
Injac: Izjemno pomembno se mi zdi tudi to, da smo od naše 60. sezone vsako leto z nekaj produkcijami navzoči na Borštnikovem srečanju. Smo hiša, ki ima v primerjavi z velikimi nacionalnimi gledališči manj obsežen program. Pa vendar je na omenjenem festivalu vsako leto dobil prostor velik del naše produkcije, kar govori o njeni umetniški vrednosti in pomembnem prispevku k razvoju slovenskega teatra.