Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Goran Vojnović

»Jezik Marka Đorđića mi je pomagal izraziti čustva, ki so v meni.«

Samo Rugelj, Bukla 159, 14. 4. 2021

»Jezik Marka Đorđića mi je pomagal izraziti čustva, ki so v meni.«

Foto: arhiv založbe

Goran Vojnović je v času od svojega leposlovnega prvenca Čefurji raus! postal eden naših najbolj prepoznavnih kulturnih ustvarjalcev, ki je za svoje knjižno delo med drugim prejel tudi tri nagrade kresnik in nagrado Prešernovega sklada. Po njegovih romanih snemajo filme in uprizarjajo gledališke drame, njegov roman Đorđić se vrača pa je gotovo ena najbolj pričakovanih knjig te pomladi. Malo pred izidom romana smo z avtorjem pokramljali o tem in njegovih drugih projektih ter ustvarjanju v času korone.


Goran Vojnović
Đorđić se vrača
Beletrina, zbirka Beletrina, 2021, t. v., 284 str., 27 €, JAK

Bukla: Za začetek filmsko vprašanje. Lani jeseni si premiero svojega novega filma napovedoval za letošnjo pomlad. Kdaj ga bomo lahko videli in kje? Kako gledaš na film in kino v prihodnosti, glede na to, da so kinodvorane pri nas zaprte že skoraj pol leta in bodo še naprej?
Vojnović: Da so kinodvorane še vedno zaprte, ni žalostno le zaradi filma in kina, marveč predvsem zaradi tega, ker zaprtje kina, gledaliških in koncertnih dvoran jasno kaže, kako nepomembna je za našo družbo kultura oziroma kako zlahka ljudje v Sloveniji zmorejo brez nje. Že pred pandemijo smo se mnogi zavedali dejstva, da večina Slovencev nima in si tudi ne želi stika z umetnostjo, a neznanska lahkost preživljanja brez nje, ki smo ji priča zadnje leto dni, je zame vseeno osupljiva.
Premiera mojega filma Nekoč so bili ljudje se zatorej odmika v poletje, čeravno tudi poletje po mojem še ne bo prineslo velikih sprememb na bolje. Nekaj časa bomo najbrž potrebovali, da bomo znova odkrili kino, da se bomo odtrgali od domačih zaslonov in se osvobodili strahu pred zaprtimi prostori. Sam sicer verjamem, da se bo po koncu pandemije zgodilo ponovno rojstvo kina, da bodo mnogi ponovno odkrili čar ogleda filma na velikem platnu, a moj film tega, kot vse kaže, ne bo dočakal. Zato bomo prisiljeni gledalce iskati tako v kinodvoranah kot na spletu.

Bukla: Kako je na ustvarjalca, kot si ti, vplivalo zadnje »koronaleto«? Kaj je bilo boljše, kaj pa slabše?
Vojnović: Pogojno rečeno je bilo boljše to, da sem imel v preteklem letu dni nekoliko več miru. Odpovedani so bili vsi literarni dogodki doma in v tujini, skratka vse tisto, kar me sicer zelo veseli, a mi tudi jemlje precej časa in energije. Bilo je tudi manj sestankovanja, kar se mi zdi dobro, saj so sestanki prejkone zapravljanje časa, in res upam, da se bo kultura sestankovanja trajno spremenila in bomo poslej večkrat premislili, kdaj je res nujno sestankovati.
Več projektov, predvsem filmskih in gledaliških, se je zaradi pandemije zamaknilo, tako da se mi je urnik v nekem trenutku zelo razredčil in sem se lahko posvetil pisanju. A to niso bili ravno navdihujoči časi. Moje življenje se je praktično ustavilo, večine tistega, kar me je doslej poganjalo in navdajalo z zadovoljstvom, nenadoma nisem mogel več početi, zato pogosto tudi moje pisanje ni dobilo pravega zagona.

Bukla: Pomakniva se zdaj proti tvojemu romanu. Od za Slovenijo zmagoslavnega evropskega košarkaškega prvenstva bo kmalu minilo štiri leta. Kako si ga doživel osebno in intimno, še posebej, ker si bil sam nekdaj tudi aktiven košarkar? Iz (zaključka) romana bi lahko sklepal, da te je zmaga Slovenije popolnoma presenetila …
Vojnović: Pred prvenstvom sem takrat v neki kolumni ugotavljal, da je to prva reprezentanca po res dolgih letih, v katerih ni med igralci nikogar iz moje generacije. Fantje, s katerimi sem igral, so se upokojili oziroma so postali pomočniki trenerja, zato mi je bila ta ekipa sprva nekoliko tuja. Res nisem vedel, kaj pričakovati od njih, in si tudi nisem upal napovedati velikega uspeha. Bilo je veliko neznank, pa tudi zaradi preteklih razočaranj sem postal v svojih pričakovanjih precej zadržan. A po četrtfinalni tekmi z Latvijo sem vedel, da gredo lahko do konca, in sama zmaga na prvenstvu zame ni bila presenečenje. Vsaj ne tako veliko kot za Marka Đorđića, čeprav tudi pri njem ne gre toliko za presenečenje kot za to, da ni zmožen sprejeti dejstva, da se je zgodba slovenske košarke odvila drugače od njegovih napovedi. Trmasto vztrajanje pri svojem videnju sveta, ne glede na to, za kako izkrivljeno se izkaže, je v naših krajih pač nekaj zelo običajnega.

Bukla: Čas dogajanja svojega četrtega romana Đorđić se vrača si postavil ravno v čas tega prvenstva. Zakaj pa si se kot avtor odločil, da se Đorđić mora vrniti, in si s tem romanom prvič napisal nadaljevanje?
Vojnović: V zadnjih desetih letih se je ta naš balkanski svet vrnil k zablodam, za katere se je zdelo, da smo jih preživeli. Predvsem v Bosni in Hercegovini je občutek brezizhodnosti pri ljudeh močnejši kot sploh kdaj prej, mladi se odseljujejo, stari obupujejo, prihodnosti pa ni. Dosti boljše ni v Srbiji, kjer je prihodnosti ime Aleksandar Vučić. Mednacionalne napetosti se povečujejo, celoten jugoslovanski prostor znova preplavljajo sentimenti iz preteklosti, ki so pripeljali do vojne. In četudi se mi nova vojna ne zdi verjetna, me skrbi, da so mladi, ki so odrasli v zadnjih dveh desetlet­jih, v veliki meri posvojili pretekle spore, zamere in bolečine svojih staršev. Nihče namreč ne ve, kako se bo to v prihodnje odrazilo na njih samih in družbi, ki jo bodo kmalu aktivno sooblikovali.

Bukla: Kaj se je spremenilo od izida romana Čefurji raus! tako glede Đorđića kot glede Slovenije in Slovencev?
Vojnović: V času po izidu romana Čefurji raus! se je nekaj časa zdelo tudi meni, da se počasi razvijamo v strpnejšo, bolj odprto družbo. Konec koncev je sam uspeh tega romana pričal o tem, da vsaj v kulturi pri nas obstaja prostor svobode in sprejemanja. In še vedno mislim, da ne živimo v najslabši družbi, vsaj v primerjavi z bližnjo okolico nam gre kar dobro, je pa res, da sta najprej finančna, še bolj pa migrantska kriza tudi pri nas ustvarili pogoje za razmah populizma. Dobro desetletje nereguliranega delovanja družbenih omrežij in s tem povezano predsedovanje Donalda Trumpa so nekoč nedopustne reči naredile dopustne. Javni prostor je tako tudi pri nas zastrupljen, lažne novice so sestavni del medijskega sveta, rasizem in ksenofobija pa sestavni del političnega in javnega diskurza. Hkrati smo kot družba postali občutljivejši na diskriminacijo drugačnih, malo bolj se zavedamo posledic sovražnega govora, a marsikod, tudi znotraj šolskega sistema, te težave še vedno podcenjujemo, njihovo reševanje pa prepuščamo prizadetim posameznikom, ki so pogosto otroci. Pri tem pa pozabljamo, da so današnji đorđići pogosto potomci afriških ali azijskih priseljencev in da je njihova integracija še dosti bolj težavna.

Bukla: Pomenljiv je recimo naslednji dialog: »Ko to igra?« »Naši. Protiv Grka, čini mi se.« »Koji naši?« »Slovenci.« »Čefurji smo vedno imeli pun kurac naših, samo noben ni bil zares naš.« Ali verjameš, da Đorđić v Sloveniji ali kjerkoli drugje sploh lahko najde svoj mir?
Vojnović: Marko Đorđić je po desetih letih življenja v Bosni verjetno še bolj izgubljen, kot je bil kot najstnik na Fužinah. Če je bil na Fužinah čefur, v Bosni ni le Janez, temveč je tudi Srb. Potem ko se je z Visokega preselil v Bijeljino, kamor je med vojno prebegnil del njegove družine, je postal priseljeni, prebegli Srb. In potem se vrne na Fužine in lahko ugotovi le še, da je »vanzemaljac«. Tukaj in povsod. Ker v tem do skrajnosti razdeljenem in razmejenem svetu ni mogoče biti nič drugega. In dokler človek v sebi ne potlači želje po pripadnosti oziroma dokler se ne sprijazni s svojo nepripadnostjo, s svojim »vanzemaljstvom«, težko najde svoj mir. Marko Đorđić se z njim definitivno še ni sprijaznil. A morda se nekoč bo, kdo ve.

Bukla: Že Vesna Milek je ugotavljala, da si v tem romanu jezikovno še bolj radikalen, čemur se pridružujem tudi sam, čeprav se s tem ne strinjaš. Če so bili Čefurji raus! tvoje zgodnje, uporniško delo, kar je pričal tudi jezik, je roman Đorđić se vrača nastal že v tvoji zreli fazi. Kako ti je uspelo ohraniti ta mladostni jezikovni izraz? Je drugi roman nastajal lažje ali težje kot prvi?
Vojnović: Preden sem začel resno pisati ta roman, sem za poskus spisal nekaj poglavij. Da vidim, če lahko še vedno pišem v tem jeziku, še bolj pa, da preverim, ali me to sploh veseli. Če bi se izkazalo, da sem izgubil stik z jezikom ali da mi je njegovo zapisovanje muka, vsekakor ne bi nadaljeval, saj ne bi imelo smisla. Na srečo sem odkril, da zmorem, četudi sem se moral z jezikom veliko bolj ukvarjati kot prej. In odkril sem tudi to, da je v meni dovolj jeze in razočaranja za tovrstno pisanje, resda drugačnih kot pred petnajstimi leti, ko sem pisal Čefurje, a vseeno. Če ne bi čutil ogorčenja nad svetom, ki sem ga skušal opisati, mi sam jezik ne bi veliko pomagal. Jezik Marka Đorđića mi je zgolj pomagal izraziti čust­va, ki jih v nekem drugem jeziku sploh ne bi mogel izraziti. Ampak ja, res ne mislim, da je jezik radikalnejši, kot je bil v romanu Čefurji raus!, je pa res, da ta jezik ne prenese kompromisov in da je moral slediti zgodbi, ki je temačnejša in resnejša od zgodbe Čefurjev. Marko Đorđić v tem romanu pač ni več otrok in to se odraža tudi v jeziku.

Bukla: Tvoji romani prehajajo tudi v druga agregatna stanja, od filma do dram. Če malo pošpekulirava: vidiš roman Đorđić se vrača bolj kot dramo ali kot film?
Vojnović: Vidim ga že kot gledališko predstavo, ker ga na odru že vidita ustvarjalca predstave Čefurji raus! Mare Bulc, ki je predstavo režiral, in Sale Rajaković, ki je na odru odigral Marka Đorđića, sta namreč že v nizkem štartu, da na oder, v malce drugačni obliki kot prej, postavita tudi nadaljevanje zgodbe. Predstava zato v bistvu že nastaja, četudi za zdaj le v njunih glavah.
O filmu pa za zdaj še ne razmišljam, čeprav me je moj prijatelj in producent Boštjan Ikovic že začel loviti po Ljubljani in me prepričevati, naj se lotim pisanja scenarija. A vnovično režiranje filma po lastnem romanu me res ne privlači, tako da bo moral najti drugo žrtev za to delo.

Bukla: Lahko poveš še kaj o tem, kdaj boš zaključil še katerega od mnogih nedokončanih projektov?
Vojnović: Res je preveč mojih projektov še nedokončanih, a upam, da bodo vsaj nekateri zaključeni letos. Dokumentarni film 2017, ki ga režiram, bi moral biti premierno prikazan 17. septembra, na četrto obletnico istanbulske zmage naših košarkarjev. Tudi Marko Šantić je zaključil snemanje filma Zbudi me, za katerega sem mu pomagal spisati scenarij, letos pa bo premierno prikazan njegov kratki film Marko, ki ga je pred časom posnel po mojem scenariju. Strip Pod svobodnim soncem, ki ga soustvarjam z Damijanom Stepančičem, je tudi pred izidom, proti koncu leta pa bi morala iziti še moja zbirka izpovednih esejev Zbiralec strahov. Poleti naj bi bila v Kopru in Prijedoru dokončana tudi predstava Jugoslavija, moja dežela v režiji Marka Misirače, ki jo je pred letom dni ustavila pandemija. In ja, srečen bom, če se uresniči vsaj polovica teh napovedi.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...