»Nikjer na svetu ni naroda, ki ne bi na neki način sprejel plesa kot svojega načina izražanja.«
Neverjetna vitalnost dr. Henriku Neubauerju (1929), baletnemu plesalcu, koreografu in neumornemu raziskovalcu, omogoča, da nas leto za letom razveseljuje z novimi knjigami. Po preglednih knjigah zgodovine slovenske opere in baleta je Neubauer tokrat posegel v širši okvir plesa in se dotaknil zgodovine in razvoja baleta v svetovnem merilu. Ob tej priložnosti smo z njim opravili kratek pogovor.
Henrik Neubauer
Svetovna zgodovina plesa
Slovenska matica, 2020, m. v., 124 str., 20 €, JAK
Bukla: Kam (vse) na svetu bi postavili domovino plesa in zakaj?
Neubauer: Ples je, kot vemo, domena vseh narodov, tako tistih, ki živijo še v rodovnih skupnostih, kot tudi vseh v t. i. civilizaciji. Nikjer na svetu ni naroda, ki ne bi na en ali drug način sprejel plesa kot svojega načina izražanja, naj si bo kot ples za svojo zabavo (predvsem različne folklorne skupine ali/in skupine, ki se ukvarjajo z različnimi oblikami družabnega plesa, vse do tekmovalnih skupin) ali pa ples za druge, kot ga poznamo v neštetih gledališčih po vsem svetu. Če pa govorimo konkretno o gledališkem plesu, potem za balet velja, da je bila v 17. stoletju njegova prvotna domovina Francija pod pokroviteljstvom Ludvika XIV. Razvoj je šel naprej z vse večjo virtuoznostjo, ko se je v 19. stoletju središče baletnega razvoja premaknilo najprej v Italijo, nato pa v Rusijo s prihodom italijanskih in francoskih baletnih mojstrov. Nekako po drugi svetovni vojni se je balet razmahnil po vsem svetu na vse celine. T. i. moderni, svobodni ali sodobni ples pa se je začel razvijati na prelomu 19. v 20. stoletje, najprej v Združenih državah Amerike, s prihodom ameriških plesalk v Evropo pa še v Nemčiji in nato v drugih državah stare celine.
Bukla: Katera so bila ključna obdobja v svetovni zgodovini plesa?
Neubauer: Eno ključnih obdobij je bilo gotovo začetek zapisovanja plesov (takrat še družabnih plesov) v 15. stoletju, ko prvič zvemo, kako so izgledali takratni plesi. Naslednji pomemben dogodek je bil osnovanje Kraljeve akademije plesa leta 1661, ki je omogočil poklicni razvoj baletne umetnosti. Potem pa še leto 1760 z izdajo Noverrovih Pisem o plesu in baletu, s katerimi je Noverre podal smernice za nadaljnji razvoj poklicne odrske plesne umetnosti. Dalje razvoj ženskega plesa na prstih, katerega glavna predstavnica, čeprav tudi ne začetnica, je bila Maria Taglioni, in končno obdobje ruskega imperatorskega baleta in njegov izvoz v zahodno Evropo z Ballet russe Sergeja Djagileva. Za moderni ples pa, kot omenjeno, najprej prihod ameriških plesalk v Evropo ter nato razvoj t. i. izraznega plesa (Ausdruckstanz) v Nemčiji in drugje.
Bukla: Kako so na zgodovino plesa vplivali stiki med različnimi civilizacijami in kulturami?
Neubauer: Poznavanje plesne kulture v različnih predelih sveta se je lahko začelo šele z različnimi bolj ali manj znanstvenimi odpravami v novo odkrite dežele, v sodobnem času pa z možnostjo potovanj kamorkoli z različnimi prometnimi sredstvi. Vplive drugih kultur in civilizacij zato opažamo pri različnih odrskih plesnih postavitvah. Med drugimi je sloviti francoski koreograf Maurice Béjart kar nekaj svojih baletov gradil na kulturi vzhodnjaških narodov.
Bukla: Na kateri točki zgodovine plesa vanjo vstopijo konkretni posamezniki z imeni in priimki?
Neubauer: O plesnih osebnostih govorimo lahko šele od nekako 18. stoletja dalje. To so plesalke od Marie Camargo naprej – Maria Taglioni, Fanny Elsler, Carlotta Grisi – do Pierine Legnani in ruskih balerin Matilde Kšesinske in Ane Pavlove, pa seveda tudi Margot Fonteyn, Yvette Chauviré, Galine Ulanove, Maje Pliseckaje, plesalcev, kot so bili Gaetano in Auguste Vestris, Jules Perrot, Vaclav Nižinski, Sergej Lifar, Rudolf Nurejev, Mihail Barišnikov, ter pedagogov in koreografov, kot so bili Auguste Bournonville, Marius Petipa, Enrico Cecchetti, Mihail Fokin, George Balanchine, Anton Dolin, John Cranko, Jurij Grigorovič, Maurice Béjart. Med modernisti pa Isadora Duncan, Ruth St. Denis, Merce Cunningham, José Limón, Martha Graham, Mary Wigman, Pina Bausch, če naštejem samo nekatere.
Bukla: Kako je zgodovina plesa, vzporedno s svetovno zgodovino, potekala v Sloveniji?
Neubauer: Slovenci so se z baletnimi, s tem pa tudi plesnimi predstavami začeli seznanjati šele razmeroma pozno, v drugi polovici 18. stoletja, ko so začele k nam prihajati tuje, predvsem nemške in italijanske gledališke družine, v začetku 20. stoletja pa so se sem in tja predstavili tudi posamezni plesalci iz tujine. Do leta 1918, ko se je na pobudo takratnega intendanta Frana Govekarja Drami in Operi pridružil v Ljubljani še novoustanovljeni baletni ansambel, so v dramskih in opernih predstavah nastopali kar dramski igralci in operni pevci na bolj ali manj amaterski osnovi. Z delovanjem baletnega ansambla v Ljubljani, ki se mu je po drugi svetovni vojni pridružil še mariborski ansambel, pa se je začel razvoj baletne umetnosti tudi pri nas, ki se nadaljuje še danes. Oba ansambla sta si pridobila ugled z angažmajem nekaterih slavnih koreografov iz tujine, prav tako pa tudi z uspešnimi gostovanji po skoraj vsej Evropi. Danes lahko njune dosežke primerjamo z večino ansamblov podobne velikosti drugje.
Bukla: Katero obdobje plesa in kateri plesalec pa sta najbližje vam osebno?
Neubauer: Osebno mi je najbližje obdobje, ki ga zaznamujejo pomembne plesne in koreografske osebnosti druge polovice dvajsetega stoletja, od katerih sem marsikoga tudi osebno poznal. Ko sem bil še v baletni šoli, nas je obiskal znani nemški kritik in muzikolog Gerhard Krause, ki je v intervjuju za Ljudsko pravico izjavil, da se mu zdi, da je med učenci in učenkami baletne šole odkril malega Sergeja Lifarja. Ker sem bil takrat v diplomskem razredu edini fant, sem si domišljal, da je s to primerjavo mislil mene, in ponosen sem bil, da sem sedemnajst let pozneje povabil slovitega Lifarja, da je z našim ansamblom pripravil baletni večer ob uradni 50-letnici slovenskega baleta. Lahko rečem, da mi je bil vedno vzor kot plesalec in koreograf z njegovim neoklasičnim slogom. Moj vzornik pri nas pa je bil Peter Golovin-Gresserov, ki je vodil ljubljanski balet skoraj dvajset let v najtežjih predvojnih časih vse do leta 1946, ko se je posvetil še mariborskemu baletu. Zelo blizu mi je bil še Maks Kirbos, eden najboljših jugoslovanskih baletnih plesalcev, ki se je uveljavil tudi v tujini v Ballets de Monte Carlo, Opera Russe v Parizu, Covent Garden v Londonu, Teatro della Scala v Milanu in Teatro dell' Opera v Rimu. Pri njem sem leta 1944 tudi začel dobivati svoje prvo baletno znanje.