Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Mati je pri Ivanu Cankarju na tistem mestu ...«

Samo Rugelj, foto: arhiv založbe, Bukla 145, 21. 11. 2018

»Mati je pri Ivanu Cankarju na tistem mestu ...«

Igor Grdina (1965), je zgodovinar in literarni zgodovinar, avtor več kot tridesetih knjižnih del. Ob izidu nove knjige o Cankarju, Ivan Cankar: Portret genija,  smo z njim opravili kratek pogovor.

Bukla: Ste pri raziskovanju Cankarjeve biografije naleteli na kaj, kar še ni bilo opisano v dosedanjih knjigah o njem?
Grdina: Zagotovo ne bi pisal o Cankarju, če ne bi bilo mnogokaj takega; toliko ekološke zavesti in empatije že premorem. Ne bi dovolil, da bi zaradi redundantnih mest v mojih tekstih padala drevesa in bralci zehali. Toda hkrati tudi upam, da ni v knjigi nič novega. Literarni in siceršnji zgodovinar si ne sme izmišljati. Zgodovina je pač tak način dojemanja sveta. Pri drugih strategijah njegovega spoznavanja je drugače. Načeloma je vse, kar povem, zgolj moje mnenje, videnje in razumevanje. Mislim, da resnih založnikov, med katere moji vsekakor sodijo, ne bi zanimalo pogrevanje že znanega. Če bi jih, bi se obrnili na druge naslove.

Bukla: Knjigo začenjate s Cankarjem na Dunaju. Kaj je po vašem mnenju zanj pomenilo to mesto? Kako je nanj vplivala umetnost, ki jo je použil na Dunaju?
Grdina: Po prvem očaranju je bil Dunaj Cankarju mnogonadstropno prizoriš­če njegove biografije in dogajalni prostor nekaterih njegovih del. Vsekakor je za Cankarja Dunaj pomenil manj kot za Jožeta Plečnika in Maksa Fabianija. Ali pa za Josipa Ipavca in Antona Lajovca. Dunaj je bil za Cankarja prostor kulture, od katere se je moral razlikovati, če je hotel (p)ostati pomemben literarni ustvarjalec. Moral je biti drugačen od »najmlajšega klasika nemške književnosti« Huga von Hofmannsthala, pa od mojstra črtice Petra Altenberga ter od kronista vedre apokalipse Srednje Evrope Karla Krausa. In seveda od Sigmunda Freuda. To je bilo nemara najlažje, saj našega pisatelja intencionalnofantazijski spisi v znanstvenostrokovnjaški formi – spomnimo se samo zadeve Wilson – niso privlačili. Cankarjev opus po notranji strukturi ne sodi v dunajsko moderno. Temelji v edinstveni osebni izkušnji in ne rase iz tlorisa mitov in arhetipov. Dejstvo, da je Cankar nekaj časa spal na D'Orsaygasse, tristo metrov od prostorov z znamenitim Freudovim kavčem na Berggasse 19, je sicer zanimivo, vendar manj pomenljivo od tega, da se je knez slovenske besede na emblematičnem križpotju med Tolstojem in Dostojevskim odločil podati v smer drugega. Seveda na svoj način: ne predvsem v romanu, temveč v prvi vrsti skozi črtico. Obdonavska prestolnica pa je za Cankarja pomembna tudi zato, ker mu je – skozi usta poimensko neznane dame, o kateri je pripovedoval Albertu Široku – dala imenitno znanje francoščine in mu tako na stežaj odprla okno v kulturo, ob katere recepciji je na zapeljivo privlačnem fejaškem Dunaju lažje in hitreje prišel do lastnih vrednostnih mer.

Bukla: Kakšen pa je bil njegov odnos do Ljubljane?
Grdina: Zanesen. Do Ljubljančanov pa je bil Cankarjev odnos tak, kot do drugih – zapleten in kritičen. Seveda pa nekoliko bolj personaliziran kakor do prebivalcev drugih mest. Zagotovo pa niti odnos do njih ni tako poveden kakor odnos do živali – od tistega umirajočega splašenega konja, ki je pritegnil Cankarjevo pozornost na začetku poti njegove zavesti, do cikla črtic Iz tujega življenja. Med pisateljevimi sodobniki sta takšno pozornost svetu brezbesed­ne, a krhke in vsestransko ranljive živalske eksistence, ki jo ogroža hudodelska roka človeka – torej roka krone stvarstva –, namenjala le Anton Pavlovič Čehov in Maurice Maeterlinck, vendar sta to počela na drugačen način.

Bukla: Kateri del njegovega življenja je najbolj vtisnjen v njegova dela?
Grdina: Vedno določen, posebej pomenljiv trenutek izkušnje in trenutek njene tematizacije. Oba sta nespregledljiva.

Bukla: Pišete, da je bil vsestransko neprilagodljiv, da je lahko ostal suveren. Kako je to odsevalo v njegovem življenju?
Grdina: V očeh drugih neprilagodljiv, v lastnem razumevanju pa edino mogoč. Drugim pač ni bilo treba stremeti k popolnosti v ustvarjanju lepote, da so mogli ljubiti, on pa je moral biti tak, če je hotel premagati incestualno prepoved, ki se je v njem v odnosu do žensk utrdila zelo zgodaj – kajti velika večina prvih žensk na začetku Cankarjevega dojemanja drugega spola so bile sestre. Pri našem pisatelju ni šlo samo za suverenost kot princip, temveč za življenje, ki je lahko eksistiralo zgolj kot suvereno.

Bukla: Kakšno pa je razmerje med njegovo leposlovno in družbeno angažirano »kariero«?
Grdina: Cankar ni mislil, da je družba – Paul Veyne jo značilno imenuje sistem Rousseau – večna. Prizadeval si je, da po njenem propadu pride do besede in dejanja ljudstvo. Svobodno in neomejeno. Značilno je pisateljevo označevanje emblematičnega revolucionarja Maximiliena Robespierra za filistra. Slednji Cankarju – bralcu Maxa Stirnerja – ni le vsestransko omejeni redoljubec, ki bolj ali manj trenutno oblikuje pisateljevo okolje, temveč ustvarjalec in vzdrževalec obstoječega sveta. Nespravljivo sta mu nasprotna in tuja umetnik ter od lastnega dela živeči vagabund. Pisatelj, ki je intelektualec zaradi svoje ustvarjalnosti, je iščoči, ne postulirajoči človek. Nikoli ne bi mogel postati član inteligence kot sloja, kakršen se je oblikoval v Ruskem imperiju in se potem razširil še v nekatere druge dežele. Značilno se je Cankar včlanil v social­demokratsko stranko, vendar ji ni plačeval članarine.

Bukla: V knjigi pišete o tem, da mu je Lavoslav Schwentner marsikdaj plačal tudi samo za načrte za pozneje nenapisana dela. Kako je bilo po vašem to mogoče?
Grdina: Morda bi kazalo besednjaku pravšnjosti prečrtati zaslepljevalno propagandno floskulo sedanjega marksističnega retrostila, da je kapitalu vse­eno. Če bi mu bilo, bi sprejemal vse, pa ni videti, da bi bilo tako. Karl Marx ni bil ne tako neumen, ne tako pokvarjen, ne tako kratkoviden, da bi mislil kaj takega. Sicer pa ni šlo samo za modrost kapitalista in za takšno vlogo kapitalizma, kot jo je Slovencem predstavil Fran J. Celestin – ker je o kapitalizmu pisal, še preden je Werner Sombart to besedno oznako uveljavil kot ime vsega, čemur nasprotuje socialistični projekt, ga je tematiziral kot emancipacijski, ljudi izenačujoč in povezujoč pojav –, temveč tudi za mecenstvo in prijateljstvo. Za človeško postavko med računskimi. Če je dandanes pri nas malo mecenov in prijateljev, to ne pomeni, da je tudi nekoč bilo tako. Ljudje so unikatni, vsak trenutek; niso agregat, ki bi ves čas izžareval v okolico enako (ne)energijo.

Bukla: Veliko se govori o odnosu Cankarja do njegove matere. Kak­šen pa je bil njegov odnos do očeta?
Grdina: Mati je pri Ivanu Cankarju na tistem mestu, kjer je pri veliki večini njegovih novoromantičnih sodobnikov nadčloveški moški junak. Njeno herojsko dejanje je preživetje družine. Standardizirani novoromantični junak pa je samoten in razvidevajoč se v egotizmu ali celo egoizmu. Cankar je to svojo posebnost poudarjal. Oče pa ni preprosto nasprotje materi, temveč prav tako kompleksen človek. Tudi ni tematiziran iz žabje perspektive. Strukturno je Martin Kačur, idealist, ki je uspešno prebujal Slovenijo, v novih časih pa je bil zlomljen.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...