Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Izjemno cenim kriminalni žanr, zato se ga do letos tudi nisem v resnici lotil!«

Samo Rugelj, Bukla 149, 3. 7. 2019

»Izjemno cenim kriminalni žanr, zato se ga do letos tudi nisem v resnici lotil!«

Slovenski pisatelji drug za drugim sedajo na vlak pisanja kriminalk, in če je kdo, ki to počne kar najbolj legitimno, je to ravno celjski odvetnik in pisatelj Igor Karlovšek (1958), ki je dobršen del svojega preteklega literarnega opusa posvetil prav takim temam (na primer romani Rodoljub, Klan, V objemu lože itn.). Za svoj najnovejši roman Sodišče je kot osnovo vzel resničen dogodek, ki pa ga je literarno nadgradil in večplastno prepletel. Zgodba hitro vzleti v času tik po osamosvojitvi, ko zakoten slovenski kraj blizu Celja postane prizorišče surovega strelskega obračuna. Za osrednjega krivca postavijo računalničarja Petra Praha, ki je sicer tisto noč preživel z mladoletno natakarico Ano, kljub trdnemu alibiju pa ga obtožijo napeljevanja k streljanju. Prah najame odvetnika Domna Dimca, ta pa je prijatelj tožilca Mateja Žigarta, ki v tem primeru zastopa obtožbo v kazenskem postopku. Proces traja 20 let, Peter Prah pa je kljub odvetnikovim naporom obsojen, kar mu za vedno spremeni življenje. O slovenskem tranzicijskem kriminalnem romanu smo se na kratko pogovorili z avtorjem.

Bukla: Imamo vas lahko za enega od slovenskih pisateljev, ki že dolgo piše hibride med političnimi trilerji in kriminalkami. Kako to, da vas je začel zanimati ta žanr?
Karlovšek: V resnici nikoli nisem hotel napisati kriminalke, vedno sem skušal odstreti tančice odločanja velikih v škodo malega, izkoriščanega in zmanipuliranega posameznika, ki mu veliki obesijo na hrbet krivdo za vse, kar gre v družbi narobe. Ta večni boj nemočnega posameznika, potisnjenega v kot, ko se mora hočeš nočeš soočiti z veliko mašinerijo, institucijami, kot so policija, politične elite in sodišče, je največkrat predmet mojega zanimanja. Prave kriminalke do letos še nisem napisal. Romanov, kot so Odvetnik, Bahamski dokument, Gran Canaria, ne štejem za kriminalke, ampak za zrcalo naše družbe, kot ga vidi moja duša. Navzven maziljena in zavezana pravu, v resnici globoko pokvarjena in poniglava. Denar je prvi junak in glavni motiv gibanja naše družbe, ki pozablja na temeljne človeške in moralne vrednote.

Bukla: Kaj na splošno mislite o kondiciji kriminalnega žanra pri nas? V zadnjih letih je precej pridobil tako glede avtorjev kot bralcev.
Karlovšek: Izjemno cenim kriminalni žanr, zato se ga do letos tudi nisem v res­nici lotil. Kvaliteta tujih kriminalnih romanov je na tako visoki ravni, da je le težko primerjati dosežke naših piscev, čeprav se kaže trend, da bi se to spremenilo. Tudi Klan, v letu 1994 nominiran za kresnika, ni bil prava kriminalka, a že takrat me je kritika odrivala na stranski tir. Štirje so bili pravi romani, prava literatura, moj Klan pa samo izjemoma nominiran, da bi se načelno dalo žan­ru nekaj vzpodbude. Dokler slovenska kritika ne bo opustila svojih okostenelih nazorov, kaj je dobra literatura, ne bo mogoč preboj. Da ne bo pomote, tudi tuje ni vse samo dobro.

Bukla: Kako pa je – glede na to, da je bilo nekaj vaših romanov adaptiranih – s slovenskim filmom na tem področju?
Karlovšek: S filmom sem imel zelo slabo izkušnjo. Napisal sem veliko scenarijev in v glavnem so bili vsi nagrajeni, vendar do realizacije potem ni prihajalo. Dosje JK je bila nanizanka v šestih delih in Klan nadaljevanka v enajstih delih, ki sta bila realizirana. Vse drugo je ostalo v predalih. Televizija Slovenija mi je celo naročila izdelavo scenarijev za Sodne dvorane. To bi bila nanizanka v dvanajstih delih, kjer bi v vsakem obravnavali en primer od začetka do sod­nega epiloga. Nadaljevanka je bila narejena v stilu L. A. Law. Ko bi bilo treba projekt realizirati, se je vmešalo vodstvo televizije in je odstopilo od projekta. Po mojem scenariju Rodoljub, ki je dobil prvo nagrado na natečaju ministrstva za kulturo, je bil posnet film Patriot, vendar so se pri snemanju pokazale velike slabosti slovenskega filma. Film je pokopala neizkušenost režiserjev in igralcev z žanrom. Slovenija v tem trenutku še ni pripravljena na realizacijo res dobre kriminalke v filmskem smislu.

Bukla: Sedaj ste se odločili napisati roman po resničnem dogodku – odmevnem primeru iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kako to?
Karlovšek: Ta resnični kazenski primer me je spremljal ves moj odvetniški staž, saj je zadevo prevzela moja žena Marija v času, ko še sploh nisem bil odvetnik. Vedela sva, da je najina stranka popolnoma nedolžna, vendar je vse peljalo v napačno smer. Na sodišče sem potem hodil do konca zadeve na Višjem sodišču v Celju in prevzel spet stranko po prestani kazni v letu 2015 za določena izredna pravna sredstva, ki so bila vsa neuspešna. V tem času ni bilo ne dneva in ne noči, da ne bi razmišljal, kaj bi lahko naredil, da bi stranko rešil. Neuspeh me je grozno prizadel, ker sem videl, da je sistemu povsem vseeno za človeka, samo da formalno zadeva stoji. Nobenega dokaza ni bilo proti obema obtoženima, pa vendar si je sodišče tolmačilo indice povsem po svoji logiki, tako da je spesnilo zgodbo, ki formalno lahko stoji, v življenjskem pogledu pa je neumna in žaljiva za zdravo pamet. Hotel sem opozoriti, da je treba pri sojenju uporabiti pravna pravila, ki smo se jih pravniki učili na fakulteti, v realnem življenju pa pometli pod preprogo, da mora biti sodnik široko razgledan in izkušen človek, ki ga ne zanima zgolj formalizem, ampak predvsem razsoditi prav.

Bukla: Koliko ste se pri snovanju romana naslanjali na resnične dogodke in na kateri točki ste jih nadgradili s fikcijo? Kako ste vzpostavili to ravnotežje?
Karlovšek: V romanu so vsi liki spremenjeni, enako velja za njihove usode, sodne zmote in napake pa so razgaljene. V romanu obravnavam tri sodne primere, ki so rdeča nit romana. V prvi sodišče obtožencema izreče zaporno kazen za nekaj, česar nista storila, v drugi korumpirani politik sploh ne pride do sodne dvorane, ker s pomočjo politike že prej ustavi zadevo, v ­tretji pa psihopatsko usmerjeni državni uslužbenec premaga sistem in odide s sodišča z oprostilno sodbo. Junaka prve sodne drame sta nedolžna in obsojena, junaka druge in tretje pa sta res storila kaznivo dejanje, a na sodiš­ču (ali še pred tem) obveljata ta nedolžna. Čeprav gre za resnični dogodek in pravo streljanje, bi lahko rekel, da je zgodba vsaj 95-odstotno povsem literarna izmišljija.

Bukla: Kaj je bilo pri pisanju tega romana največji izziv?
Karlovšek: Moja stranka je sicer po prestani kazni spraševala, kaj še lahko stori, da bi dokazala svojo nedolžnost. Izčrpane so bile vse pravne možnosti in vse institucije, vključno s Sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. Ostali so mu mediji in literatura. Glede na to, da nikoli doslej nisem uporabil pravega sodnega primera za podlago literarnega dela, sem bil prepričan, da bo ostalo pri tem. Potem me je k pisanju vzpodbudila sodnica, ki je sodila zadnja. Ob pogovoru o zastopanju neke oškodovanke sva se pogovarjala, in ko sem se poslovil, me je vprašala, kdaj bom napisal knjigo o tem streljanju. To me je globoko pretreslo, saj do tega trenutka nisem nikoli doslej v nobeni svoji zadevi zahteval od sodnika pojasnila, zakaj je razsodila tako in ne drugače. Sodnik opravlja svoj posel, jaz pa svojega. Med nami ne sme biti nobenega vplivanja. Če se nenadoma zazdi sodniku, ki je sodil, zanimivo, da bi o sodnem postopku bral v knjigi in bi to lahko prebrali tudi bralci v Sloveniji, potem nimam nobene ovire, da o tem ne bi pisal.

Bukla: Roman Sodišče se bere tudi kot kritika slovenskega pravosodnega sistema. Kaj ste hoteli še posebej opozoriti s tem romanom?
Karlovšek: V načelu državljani nimamo nobene druge možnosti, kot da spore, ki jih ni mogoče rešiti po mirni poti, prepustimo v razsojanje sodišču. Sodišču v Sloveniji politika namenja pozornost samo zaradi dosege kratkoročnih ciljev. Politika mu nikoli ne posveča prave pozornosti. Na sodišču se izkažejo vse naše slabosti. Na eni strani je naša družba močno zbirokratizirana in je prepovedano razmišljati s svojo glavo in po pameti. Po drugi strani je sistem močno prenormiran. Vsaka politična opcija, ki pride na oblast, prične znova in znova popravljati ene in iste zakone. Na primer kazenski zakonik popravlja vsaka vlada, zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju se spreminja redno večkrat na leto in takšno ravnanje ne prinese potrebne pravne varnosti. Nekaj, kar je danes prepovedano, je jutri dovoljeno in obratno. Vpeljali smo zemljiški dolg, v nekaj letih so »vsi veliki kriminalci« ugotovili, da bi bilo fino zaščititi svoje premoženje pred davčnimi oblastmi s tem dolgom, in ko je praksa pokazala, kako je s tem, je zakonodajalec zemljiški dolg ukinil. Če gremo h kazenskim zadevam, menim, da je največja težava v policiji, ki je vedno korak za »slabimi fanti«. Policiji primanjkuje izobraženega kadra.

Bukla: Lahko navedete kak primer?
Karlovšek: Ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja guvernerja in njegove ekipe pri sanaciji slovenskih državnih bank iz leta 2013 je bila predana tožilstvu šele konec leta 2018. Tožilstvo mora zahtevati preiskavo, preiskava bo terjala precej let, nato, če bo vložena obtožba, se bo sodni postopek vlekel še dolgo, ne bo ga konec pred letom 2025. V primeru TEŠ so bile preiskave odrejene šele devet let po tem, ko naj bi nekdo storil nekaj napačnega. Ali je resno pričakovati, da bodo storilci hranili dokaze za svojo krivdo devet let? Je policija našla vse tisto, kar bi našla, če bi vdrla v domove osum­ljenih naslednji dan po storitvi kaznivega dejanja? V teh razmerah potem sodišča dobijo zadeve, kjer morajo sodniki odločiti. Na eni strani imajo slabo orodje, ker je zakonodaja slaba, sodne prakse pa velikokrat ni ali pa je precej neizenačena, po drugi strani imajo šibko obdelano dejansko stanje in potem povrhu še pritisk politike in medijev, ki vse osumljene že vnaprej vidijo na Dobu. V takšnih razmerah je težko delati. Pomemben pa je še en vidik, in sicer kadrovski. Kaj je država naredila, da bi zagotovila najboljše sodniške kadre, da bi jih nagradila, tako kot si zaslužijo, jim dala družbeno priznanje in spoštovanje za to, kar delajo? Če kdo misli, da je enostavno soditi, naj poskusi. Namesto da bi država poskrbela, da bi svoje delo opravljali čim lažje, jih bombardirajo z nemogočimi birokratskimi nesmisli, evidencami, poročili itd.

Bukla: Kako pa je to vplivalo na vaš roman?
Karlovšek: V romanu Sodišče sem se lotil predvsem človeškega vidika sojenja. Ker je sojenje izjemno težko in odgovorno delo, so zahteve za sodnike zelo stroge. Biti morajo nepristranski, odločni, pronicljivi, veliki pravni strokovnjaki in ljudje z veliko začetnico. To ni posel, kjer bi uporabljal bližnjice in lažje izhode, vsako sojenje je treba oddelati pošteno in s potom na obrazu.

Bukla: Glede na to, da ste v prvi meri odvetnik in šele potem pisatelj, lahko poveste kaj o tem, kako se je v zadnjih treh desetletjih spremenil tako ta poklic kot kriminalna pokrajina Slovenije?
Karlovšek: Oboje je izjemno napredovalo. Pred petindvajsetimi leti je bilo v Celju morda nekaj deset odvetnikov, sedaj jih je čez sto šestdeset. Ljudje vedno bolj potrebujejo pravno pomoč in kvaliteta le-te je vedno višja. Kriminal je postal mednaroden, kriminalne vezi se ne ustavijo na Karavankah ali kak­šni obmejni reki. Kapital, ki je motor kriminalnega delovanja, je izredno gib­ljiv. Če smo pred tridesetimi leti imeli na sodiščih več kot pol kaznivih dejanj na škodo premoženja, ker je nekdo nekaj ukradel, se je sedaj kriminal usmeril v področja, kjer je povzročene veliko več škode, sega v najvišje vrhove družbe in institucij, celo v banke in največja podjetja. Nobene varnosti ni več, sistem, ki bi to preprečeval in odkrival, pa se šele uči prvih korakov.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...