»Ženske lahko naredijo iz moškega čudež …«
Ivan Sivec, ki zase pravi, da je v najboljših letih za pisanje knjig, je nekaj takega zapisal tudi o Ivanu Tavčarju, ki je v zrelih letih napisal svoje najboljše knjige, zdaj pa mu je kot svojo najnovejšo knjigo posvetil biografski roman z naslovom Visoški gospod. O Tavčarju, njegovem življenju, političnem delovanju, ljubeznih in ustvarjanju, o Sivčevi motivaciji za pisanje novih knjig ter o njegovem naslednjem knjižnem projektu smo ob izidu Visoškega gospoda z našim najplodovitejšim pisateljem naredili kratek pogovor.
Ivan Sivec
Visoški gospod
Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja
ICO, zbirka Slovenske grajske zgodbe, 2021, t. v., 304 str., 33,10 €
Bukla: Visoški gospod je peta knjiga iz vaše knjižne zbirke Slovenske grajske zgodbe. Kako je prišlo do ideje za njeno zasnovo in kaj po vsebini spada vanjo?
Sivec: Čudovita dela Ivana Tavčarja pa tudi njegova osebnost vse od malih nog naprej do njegove prezgodnje smrti že dolgo hodita za menoj. Nasploh sta mi dva slovenska avtorja še posebej blizu: Tavčar in Jurčič. Tavčar tudi zato, ker je znal pri svojem ustvarjanju prekrasno uravnotežiti pisanje med liričnimi opisi in močno pripovedno zgodbo. Hkrati pa je Tavčarjeva poetika vseslovenska, blizu naši ranjeni duši, a brez odvečne patetike; nasploh odlična slika naše duševne pokrajine. Ker sam svet okoli sebe občutim podobno, sem roman o njem že kar moral napisati. Nekaj podobnega v spremni besedi ugotavlja tudi ugledni publicist Miha Naglič.
Bukla: Kateri so tisti poudarki v njegovem življenju, ki so vas prepričali za pisanje knjigo o njem?
Sivec: Strokovnega oz. znanstvenega je o Tavčarju napisanega veliko. Nekateri avtorji se celo izgubljajo v takih podrobnostih, ki jim kot pisatelj težko verjamem. Vsa tovrstna dela pa so fragmentarna ali nedokončana. Mnogo je o visoškem gospodu napisano tudi pod vplivom dnevne politike. Celo mnogo preveč. Res je, da je bil tudi sam nemilosrčen polemik, a treba ga je pač dojeti v tistem času in njegovem položaju. Zrasel je iz nič, postal eden najuglednejših Slovencev, celo pri političnih nasprotnikih že v času življenja spoštovan pisatelj. In kako čudovito mu je teklo pero! Kljub ogromnim obremenitvam je bil ves čas povsem predan literaturi. Ob tem je vsekakor treba omeniti njegovo ženo Franico Košenini, narodno damo, ki ga je močno podpirala in ga razumela tudi ob njegovih padcih. Nasploh pa sta bila eden najlepših, najbolj narodno zavednih in tudi najuspešnejših slovenskih parov. Brez Franice pravega Ivana ne bi bilo. Ženske lahko naredijo iz moškega čudež …
Bukla: V romanu ste, kolikor se je dalo natančno, popisali tudi Tavčarjevo ljubezensko in poklicno življenje. Kako je to po vašem vplivalo in zaznamovalo njegovo literarno ustvarjanje, še posebej njegovi najbolj znani deli Cvetje v jeseni in Visoška kronika?
Sivec: Tavčarjevo ljubezensko življenje me je močno presenetilo. Iz ljubezni v otroških letih izvira tako rekoč vse. Pa ljubezen, ko je kot petnajstletni mladenič pobegnil zaradi skrivnostne princese iz lemenata, tudi veliko pove. Kot odvetnik pripravnik pa je bil v Kranju že prav žgečkljivo aktiven. Izjemno vlogo je odigral tudi kot šesti slovenski odvetnik na naših tleh, še posebej pa kot desetletni ljubljanski župan. Županoval je tudi med prvo svetovno vojno. S Franico sta naredila toliko dobrega za ljudi kot noben drug župan do tedaj. Ob tem vsi pomisleki glede odnosa do Maistra precej zbledijo. Posebej pa še do Cankarja, ki mu ob smrti res ni izobesil črne zastave.
Bukla: Kakšna je vaša notranja motivacija, da po skoraj 160 napisanih knjigah še vedno večkrat letno presenetite s kako noviteto in tudi izvirno temo? Kaj vas žene v pisanje novih knjig?
Sivec: Občutek imam, da sem prišel do pravega notranjega ravnotežja. Tudi Tavčar je v teh letih napisal najboljša dela. Ko sem bil bolan, sem Tavčarjevo bolezen začutil še posebej globoko. Mene so zdravniki na srečo rešili, njega pa ne. Tedaj je bila medicina še na sorazmerno nizkem nivoju. Celo lastni sin zdravnik mu ni mogel pomagati. K pisanju pa me zdaj motivira to, da lahko odkrivam nove svetove, da se lahko s pomočjo natančnega raziskovanja določene osebnosti približam dejanski resnici, da bralci radi berejo moje knjige, da so mnogi kritiki nad njimi navdušeni in da nasploh nekaj naredim za slovenski narod. Če mi je že dano, da lahko pišem, le zakaj bi lenaril, če pa lahko naredim nekaj koristnega za vse!
Bukla: Vprašanje, če lahko poveste kaj o svojem naslednjem knjižnem projektu, je treba pri vas pogosto izraziti v množini. Kaj torej pripravljate?
Sivec: Še spomladi mi izide knjiga o še enem velikem Slovencu, ki pa je skorajda neznan. To je veliki primorski narodni buditelj Virgil Šček. Bil je soustanovitelj Goriške Mohorjeve družbe, izdajal je konkurenčni list italijanskemu Il Piccolu z naslovom Mali list, izdal je na ducate knjig za mlade, veliko molitvenikov, bil je izjemno družbeno angažiran. Z gorečo besedo se je predvsem boril za obstoj slovenskega naroda na Primorskem med obema vojnama, še posebej pa ob koncu druge svetovne vojne. Ima velikanske zasluge za to, da so bili Primorci sploh znova združeni z matičnim narodom. Na lastni koži je kot duhovnik, resnični Čedermac, krvavo občutil vse tri totalitarne sisteme: fašizem, nacizem in komunizem. In ob tem ves čas gorel in nazadnje izgorel za slovenski narod …