Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Ivan Sivec

»Pravkar sem pregledal dva velika fascikla starih idej, ki bi se jih še rad lotil!«

Samo Rugelj, Bukla 146, 6. 2. 2019

»Pravkar sem pregledal dva velika  fascikla starih idej, ki bi se jih še rad lotil!«

foto: Borut Krajnc

Ko je Ivanu Sivcu izšla stota knjiga, sem si mislil, da je s tem nekako sklenil svojo literarno pot. Vendar je v manj kot desetletju kasneje ta naš najplodovitejši slovenski pisatelj napisal še pol stotine novih knjig, v zadnjem času pa s svojim ustvarjanjem posegel predvsem po zgodovinskih delih, ki so se pogosto razrasla v več knjig. Z romantičnim zgodovinskim romanom Izgubljeno srce se je povzpel na grad Rajhenburg in v obdobje ob koncu 19. stoletja, ko so ga prevzeli trapisti, mi pa smo se ob izidu njegove jubilejne knjige z njim povzpeli na sv. Primoža, kamor skoraj vsak dan hodi po inspiracijo.

Bukla: Že dolgo ste med najbolj branimi slovenskimi pisatelji. Je po sto petdesetih napisanih in izdanih knjigah pisati lažje ali težje kot na začetku vaše pisateljske kariere?
Sivec: Pravijo, da se pesnik rodi, pisatelj pa naredi. Ker sem delno oboje, se mi zdi, da sem se kot pisatelj vendarle precej izuril in da zdaj pišem veliko lažje. Pri tem mi je na začetku pomagala tudi Gradišnikova kreativna šola pisanja. Po drugi strani pa si pred pisanjem vsake knjige rečem, da mora biti boljša od prejšnje, sicer nazadujem. Ob tem se večkrat spomnim Tavčarja, ki je menda dejal, da so bile vse tisto, kar je napisal pred svojim petdesetim letom, samo pisne vaje.

Bukla: Kaj vas po vsem tem času še vedno žene v načrtovanje in pisanje novih knjig? Koga imate v mislih kot bralca, ki mu namenjate svoje knjige?
Sivec: Idej imam ogromno. Vedno imam poln predal svežih zamisli, pravkar sem pregledal dva velika fascikla starih idej, ki bi se jih še rad lotil, kar naprej me vznemirjajo nove zgodbe, tudi iz današnjega življenja. Velikokrat se zgodi, da določena zgodba toliko časa hodi za menoj, da jo uresničim, potem pa jo zaklenem v knjigo in mi da popoln mir. Sicer pa je med bralci največ takih mladih, ki radi sežejo po mojih resnih mladinskih zgodbah (recimo Zadnji mega žur), v zadnjih letih pa tudi precej narašča zanimanje starejših bralcev za moje zgodovinske in biografske romane. Pomembnejše knjige so tako v papirnati kot tudi elektronski obliki.

Bukla: V zadnjih letih ste se sistematično lotili literarnega upodabljanja nekaterih ključnih obdobij slovenske zgodovine. Kako to?
Sivec: To delam zato, ker me naša zgodovina močno privlači. Sem Slovenec in črpam iz svoje zemlje. Pri tem pa ne pristajam na tezo, da smo narod hlapcev in dekel. Imamo izjemno bogato zgodovino, na žalost pa jo slabo poznamo in se vse preveč klanjamo tujim literarnim zgledom. Očitno pa imamo Slovenci kljub temu v sebi posebno moč, sicer se sploh ne bi obdržali na tej ljubi naši zemljici, na tem prepihu in hkrati stičišču različnih kultur. Zdi se mi tudi, da je zgodovinska stroka večkrat preveč zaprta vase in prav z literaturo se da pogledati v preteklost na najlepši način. Bralci berejo zgodbo, spotoma pa izvedo tudi marsikaj novega iz naše premalo znane in povzdignjene preteklosti. Lep primer tega je tetralogija o Rimljanih na naših tleh, trilogija o Karantaniji in pentalogija o Celjskih grofih in knezih. Ali pa velika ljubezen med grofico in grajskim vrtnarjem z gradu Tuštanj, ujeta v romanu Ne pozabi najine ljubezni. Zame je pisanje o tem poseben izziv tudi zato, ker je dela pri nabiranju gradiva ogromno, sam pa se v teh svojih zrelih letih preprosto nočem umsko poleniti. Vsaka nova knjiga zahteva več mesecev raziskovanja, obiskovanja muzejev, branja strokovne literature, srečanja z muzealci, na srečo pa mi medtem zgodba kar sama raste in raste: fiktivna zgodba na realnih osnovah. To je tak izziv in hkrati lepota, kot bi ustvaril in rojeval novega otroka.

Bukla: Kako je prišlo do ideje za vašo knjigo Izgubljeno srce? Koliko je v njej realne podlage in koliko pisateljske domišljije? Kako ste si v Izgub­ljenem srcu zamislili glavni lik romana Janeza Radeja, ki mu ljubezen razburka življenje, potem pa ga življenje pripelje na grad Rajhenburg, ki ga upravljajo trapisti?
Sivec: Zgodbe me kar same poiščejo. Pri romanu o ljubezni rajhenburškega meniha trapista sta k prvemu vzgibu največ pripomogla domačin ­Lojze Kunej, predsednik društva Gabriel Giraud, ki me je na veliko izjem­no prijazno in dobrohotno nagovarjal k tej temi, v drugi fazi pa kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije iz brestaniške enote, Irena Fürst, ki mi je ves čas pisanja stala ob strani s strokovno pomočjo. Vmes pa je bilo še veliko drugih pripovedovalcev. Recimo, da je eden od njih tudi potomec Janeza Radeja. Preveč stvari pa ne smem izdati, ker me k temu zavezuje skrivnost, ki je razkrita v knjigi. Tisti, ki bodo knjigo natančno prebrali, bodo že sami prišli do pravega zaključka.

Bukla: Kakšna je vaša pisateljska metoda? Kako se lotite načrtovanja knjige, ki (vsaj delno) temelji na resničnem zgodovinskem ozadju? Kakšno vlogo pri tem igrajo strokovnjaki za posamezno zgodovinsko obdobje?
Sivec: Ko se odločim za določeno temo, začnem najprej prebirati doseg­ljivo strokovno čtivo. Ko že nekaj vem, začnem obiskovati muzeje in znanstvenike, ki veliko vedo o tem. Moram povedati, da je v naših tovrstnih ustanovah skrito ogromno znanja, pa tudi znanstveniki – če se res pogovarjaš z njimi o predmetu – mi radi priskočijo na pomoč. Še nikoli nisem naletel na zaprta vrata. Res pa je, da je tako knjigo napisati trikrat težje, saj morajo biti realni okviri verodostojni, zgodba taka, da bralca potegne v branje, napisana pa tudi dovolj poetično. V tujini imajo takih pisateljev veliko, pri nas pa prav zaradi pomanjkanja časa za raziskovanje sorazmerno malo. Zame je pisanje knjig način življenja in resnično uživam, ko nabiram gradivo in se mi zgodba iz meseca v mesec kar sama razrašča. Pisanje je na koncu velik užitek, saj vse tisto, kar imam pripravljeno na papirju in v glavi, zlijem v enovito celoto. Na srečo imam nekaj tega daru, da stvari že pred pisanjem vidim v vsej svoji celovitosti, torej krovno. Enako že tedne prej izbiram nas­lov knjige, ga testiram pri svojih najbližjih ter se nasploh ves čas ukvarjam samo s tem. Samo pisanje pa je neke vrste rojevanje. Težavno, a neskončno lepo. Po izidu knjig pa me zelo veseli, da imajo bralci radi moje otroke.

Bukla: Ali morda že načrtujete svojo naslednjo knjigo? O čem?
Sivec: Pred izidom sta dve glasbeni knjigi: o najboljšem slovenskem citrarju Mihi Dovžanu, ki je Slovencem vrnil citre, sicer bi pozabljene obležale na podstrešjih, in o izjemnem skladatelju in zborovodji Radovanu Gobcu. Saj poznate Lepo je v naši domovini biti mlad? Ali pa njegovo ponarodelo ljubezensko Kaj bi te vprašal na Aškerčevo besedilo. In o naši najuspešnejši opereti Planinska roža. Seveda pa tudi že zbiram gradivo za naslednjo zgodovinsko povest. Moj delovnik šteje navadno več kot dvanajst ur, zato nekaj že mora nastati ...


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...