Jasmina Jerant: »Pravi kriminalni rokenrol se dogaja, ko začneš povezovati stvari med sabo.«
Jasmina Jerant (1980) je s knjigo Primer: Anhovo napisala eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih. Družbena, politična, zgodovinska, gospodarska, okoljska, antropološka, (preiskovalno) novinarska in osebna pripoved o eni najbolj tragičnih zgodb slovenske moderne zgodovine se hkrati bere kot kriminalka, tragedija in vrhunsko raziskana in napisana novinarska zgodba. Knjiga bralca – tudi zaradi izjemnega načina pripovedovanja – nemudoma ovije v plašč refleksije in ga ne izpusti vse do konca. Je nujno branje za razumevanje časa in prostora. Jasmina Jerant (1980) je odraščala na Krasu in v Vipavski dolini. Diplomirala je iz filozofije in politologije na temo socialne pravičnosti in univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). V študentskih letih je delala na Radiu Študent, kasneje je pisala za Dnevnikov Objektiv. Od 2008 do 2016 je živela med Kalifornijo in Budimpešto in na Srednjeevropski univerzi magistrirala iz političnih ved. Trenutno na finski Univerzi Tampere doktorsko raziskuje učinke UTD. Leta 2022 je sodelovala pri ustanovitvi Vesne – zelene stranke. Zadnji dve leti živi v Soški dolini, kjer kot aktivistka sodeluje z domačini in društvom EKO Anhovo in dolina Soče.
Jasmina Jerant
Primer: Anhovo
Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo
Mladinska knjiga, zbirka Premiki, 2024, t. v., 360 str., 37,99 €, JAK
Bukla: Kakšen je bil vaš motiv, ko ste se lotili raziskovanja tako kompleksne, skrajno občutljive teme? Kdaj ste se odločili, da napišete knjigo?
Jasmina Jerant: Eden glavnih motivov je ta, da je moj brat umrl zaradi azbesta in sem hotela razumeti, od kod izhaja in kaj bi se dalo popraviti … Pa zdravje mojega nečaka, bratovega sina, ki počitnice in poletja preživlja v vasi, ki je najbolj na udaru izpustov iz anhovskega dimnika. Po eni strani si zanj želim, da bi lahko nekega dne razumel ozadje azbesta, ki mu je veliko prezgodaj vzel očeta (moj brat je bil star štiriinštirideset let, nečak pet let), in da bi se ogibal azbesta, saj smo premalo pazljivi vsi … In ker so tudi sodobni izpusti škodljivi, sem želela tudi to novo zgodbo povedati Sloveniji in njenim otrokom, da se je vredno boriti. Imela sem srečo, da mi je Žiga Valetič, s katerim sva se spoznala v zelenem aktivizmu, zaupal, verjel vame in mi junija 2022 predlagal knjigo, idejo pa je sprejela Mladinska knjiga, njena urednica Nela Malečkar, ki si je upala dati priložnost »novinki«.
Bukla: Kakšna je bila vaša metodologija, kako ste prišlo do virov in dokumentov?
Jasmina Jerant: Začela sem pogovore z glavnimi akterji, prvimi aktivisti, ki delujejo že od začetka osemdesetih let, se vztrajno borijo za zdravo okolje še danes in živijo tik ob tovarni. Zanimala me je njihova osebna in aktivistična zgodba. Domačini in aktivisti imajo doma shranjene bogate arhive, ki segajo več kot štirideset let v preteklost. Zlata jama informacij. Tako se je celota začela sestavljati. Potem sem se lotila strokovne literature po naših knjižnicah in arhivih, stopila sem v stik z italijanskimi arhivi in avstrijsko nacionalno knjižnico, prebrala vso mogočo ameriško, britansko, kanadsko literaturo, od zgodovinskih do zdravstvenih člankov, publikacij in pa seveda slovenskih časopisov, knjig, člankov, revij, spletnih objav in uradnih dokumentov. Pogovorila sem se tudi z dr. Metodo Dodič Fikfak, najbolj zaslužno v zdravstveni stroki za opozarjanje na problem Anhovega.
Bukla: Se strinjate, da je zgodba Salonita ena ključnih zgodb te družbe in države?
Jasmina Jerant: Absolutno. Ignoriranje problema v Anhovem, je ignoriranje simptomatike delovanja gospodarstva in tistih, ki v spregi z njim zavajajo na račun zdravja državljank in državljanov. Anhovo je sicer res največja slovenska zgodba, a še zdaleč ni edina. Moramo se nehati sprenevedati, da smo v Sloveniji izključno dobri, pošteni in solidarni.
Bukla: Bralec dobi občutek, da sta širina in globina te zgodbe sproti šokirali tudi vas in da se zato preprosto niste mogli ustaviti?
Jasmina Jerant: Prav ste opazili, haha. Izjemno me je šokiralo. In res se nisem mogla ustaviti. Urednika sta me morala občasno bremzati, saj bi jaz pisala o vsem mogočem, kar sem odkrila. Med drugim bi se podala tudi v raziskovanje suma o sodobnem svetovnem cementnem kartelu, ki se je nakazoval iz raznovrstnih mednarodnih dokumentov, a si ta zadeva zasluži svojo knjigo in pravega raziskovalnega novinarja. Jaz sem v knjigi v resnici veliko izpustila, ker sem se morala vendarle omejiti. A to je le vrh ledene gore … V mojih virih in literaturi se da marsikaj pobrskati tudi glede slovenskih zgodb in ozadij. Pravi kriminalni rokenrol se dogaja, ko začneš povezovati stvari med sabo.
Bukla: Kaj vas je med raziskovanjem najbolj presenetilo?
Jasmina Jerant: Ne vem, kaj me ni, haha. Od tega, da so azbest uporabljali na današnjem Finskem že 4000 let pr. n. št., pa vse do tega, da so o njegovi škodljivosti vedeli že konec 19. stoletja. Šokiralo me je gospodarsko zavajanje v času socializma, zdravniki, ki so lagali v bran industriji, moč manipulativnega marketinga nekoč in danes … In potem se spomniš, da ti je zaradi tega umrl brat. In se razsuješ. Ker je bilo nepotrebno. In razsuješ se še enkrat, ko razmišljaš o vseh prekrasnih ljudeh, ki si jih spoznal v dolini in ki so po nepotrebnem izgubili ne enega, ampak več članov družine. In to, da se z njimi še vedno ravna kot s postransko škodo! Neštetokrat sem pomislila na svoje nečakinje in nečake, nič krive, rojene v tak svet, v tako državo, v tako okolje, med take ljudi. Večkrat me kdo, ko razlagam zgodbo, vpraša: »Kako lahko ti direktorji in marketingarji sploh spijo?« In jim odgovorim: »Brez skrbi, oni spijo. Mi smo tisti, ki ne spimo.« Gre za to, kako smo si ljudje različni. To je bistvo vsega. Verjetno me je to najbolj presenetilo. Namernost človeških dejanj.
Bukla: Kakšne so trenutne razmere v Anhovem in okolici?
Jasmina Jerant: Pred kratkim so dosegli dve veliki zmagi. Anhovski aktivisti, predvsem združeni v nevladni organizaciji Društvo EKO Anhovo in dolina Soče, so dosegli velik mejnik, ko so skupaj z Inštitutom 8. marec spravili skozi parlament nov predlog sprememb Zakona o varstvu okolja, ki izdatno pritiska na industrijo, kot je sosežigalnica v Anhovem, za omejitev onesnaževanja. Dobili pa so tudi pitno vodo iz novega vodovodnega vira, saj so prej desetletja pili večkrat onesnaženo vodo.
Bukla: Kako je mogoče razumeti, da je del prebivalcev še vedno na strani korporativnih onesnaževalcev?
Jasmina Jerant: Industrija nudi službe, regrese. Vsi smo krvavi pod kožo in najraje gledamo na stvari kratkoročno. Lojalnost pa je povezana tudi z dobrim življenjem, ki ga je tovarna nekoč nudila. Gre za simbol nečesa domačega, »varnega«, zavračanje sprememb, novega. Ne smemo pozabiti na izjemno težko zgodovino srednje Soške doline, večgeneracijske travme, ki imajo morda tudi kaj opraviti pri nuji po »stabilnosti«. Vsekakor pa ne gre zanemarjati vpliva besed, ki jih znajo korporacije učinkovito obračati v svoj prid. Gre za dobro zasnovano mašinerijo v ozadju.
Bukla: Kot bralca me je izjemno navdušil zgodovinski kontekst; prehajanje časa – na trenutke sem imel občutek, da berem roman (tudi srhljivko). Je bila to zavestna odločitev, glede na presežek zgodovine, ki ga je v 20. stoletju (do)živelo Posočje?
Jasmina Jerant: Tako je. Pregled zgodbe po desetletjih se je pokazal za najboljšo rešitev, za pojasnjevanje zdajšnjega stanja je bilo nujno pogledati nazaj čez celo stoletje. Želela sem si, da bi knjiga imela to moč, da bi preko dramaturškega loka držala bralko ali bralca od začetka do konca. Če mi je to uspelo, ne bi mogla biti bolj vesela, saj želim, da knjiga doseže širše bralstvo, ki bo začutilo srednjo Soško dolino. Je pa tudi zgodba sama po sebi srhljiva, tako da ta del ni bil težak. Se je pisala sama od sebe.
Bukla: Kako ste se lotili osebnih zgodb? Ste imeli težave pri »odpiranju« ljudi?
Jasmina Jerant: Domačine in aktiviste sem spoznala že prej in smo tako že imeli osebni stik, zaradi česar je bilo lažje. Sem pa nato še živela v srednji Soški dolini in z njimi sodelovala skoraj dve leti, postali smo prijatelji, imam novo družino. Na začetku sem njihove zgodbe dokumentirala, potem pa so postale del vsega, kar smo počeli skupaj. Zdelo se mi je, da jih poznam že od vedno, zlezli so mi pod kožo in tako tudi na papir, zlili so se v celoto. Postali del mene in duša knjige.
Bukla: Kako bi se tragedija, povezana z Anhovim, lahko končala?
Jasmina Jerant: Gledano nazaj, če ne bi bilo aktivistov, ki so začeli na problem onesnaževanja opozarjati v začetku osemdesetih let, in če ne bi bilo zdravnice Metode Dodič Fikfak, ki je prišla v dolino v devetdesetih letih, bi imeli v Sloveniji azbest morda še do leta 2006, kot je to bilo na Hrvaškem. Zgodba, povezana z azbestom, bi se tako končala veliko bolj tragično, kot se je, ne samo za Anhovo, ampak za celotno Slovenijo. Sicer pa zagotovo prav delovanje domačih aktivistov pelje v smeri dobrega konca. A vendar, kot je pred nekaj leti rekla dr. Dodič Fikfak – tudi pri sanaciji okolja bo dolina potrebovala petsto let, da se vrne v stanje pred onesnaženjem. Zato se tragedija še dolgo ne bo končala, je pa želja domačinov, da se vsaj zmanjša. To bi morala biti tudi želja lokalnih in državnih oblasti, če so zares na strani ljudi, kot se rade hvalijo. Fino bi bilo, da se namernost človeških dejanj končno zares obrne v smer dobrega, poštenega in solidarnega cilja.