Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Jelka Reichman

»Moj cilj ni bil nikdar uspeh, ampak užitek ob delu!«

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 148, 22. 5. 2019

»Moj cilj ni bil nikdar uspeh, ampak užitek ob delu!«

foto: osebni arhiv

Jelka Reichman je brez dvoma ena naših največjih ilustratork, ki se je usidrala v srce različnih generacij bralcev s svojimi legendarnimi ilustracijami za knjige, kot so Šivilja in škarjice, Moj prijatelj Piki Jakob, Maček Muri, Miškolin, Medvedki sladkosnedki, Cepecepetavček, Lonček na pike in številne druge.

Reichmanova bo v drugi polovici avgusta praznovala osemdeseti rojstni dan in ob tej priložnosti je pri založbi Mladinska knjiga izšla prav posebna antologija z naslovom Rasla je Jelka. V njej so zbrane številne čudovite in vsem poznane pesmi, za katere je ta legendarna umetnica ustvarila nepozabne ilustracije.

Na pogovoru se dobiva kar pri njej doma, saj rada odpre vrata svojega doma, ki je svet zase. Pravzaprav je njen dom tako očarljiv, kot so očarljiva tudi njena dela: omare in police se šibijo pod ljubkimi igračami, stene pa krasijo najrazličnejše slike in predmeti, tudi sakralni (»Pa ne zato, ker bi bila verna, ampak ker v teh stvareh vidim preprosto resnično lepoto; zame je med drugim lepo vse, kar je starosvetnega,« mi razloži, ko se ob ogledovanju vsega zbranega počasi pomikava iz njenega dnevnega prostora, pravega muzeja v malem, v njeno jedilnico).

Reichmanova je po naravi živahna, iskriva in na moč iskrena (»Še vedno imam tremo, kadar se lotim ustvarjanja, ampak to je dobro!« mi med drugim pojasni). V njeni bližini se človek počuti tako kot v pravljici – čas postane nepomemben, saj te preprosto posrka lepota vsega, kar puhti tako iz povedanega kot seveda iz njenih brezčasnih del.

Bukla: Komurkoli sem pred najinim srečanjem omenila, da me čaka intervju z vami, mi je začel takoj navdušeno razlagati, kako zelo blizu so mu vaše ilustracije in da jih zato nosi v sebi vse življenje. S čim, menite, ste ustvarili prepoznavnost in edinstvenost svojih del?
Reichman: Zelo cenim delo svojih kolegov, okrog 70 ilustratorjev nas je v Sloveniji, in podmladek je dober, vesela sem njihovih uspehov. A če pogledam, v čem je moja drugačnost, lahko rečem, da sem že od rojstva malce posebna (nasmeh). Nora sem na otroški svet, na igrače, na svet, ki je drugačen, tega pri drugih ne opazim toliko. To je tisto, v kar se absolutno vživim in ob čemer se ne sprenevedam. Vse življenje namreč delam tako, da ustrežem sama sebi, to je neke vrste samotolažba. Nikdar nisem ob delu razmiš­ljala, kako naj ustvarim nekaj, da bo to potem všeč otrokom.

Bukla: Ste torej vedno delali le tako, kot ste čutili, in ne, kot bi morda želeli drugi?
Reichman: Vsekakor! A na nekaj sem bila pa vseeno zelo pozorna: kolikor sem imela sicer vedno proste roke pri ustvarjanju, sem po drugi strani pazila, da ne bi s svojimi ilustracijami učila krive vere. Če je avtor v besedilu denimo govoril o češnjevih cvetovih, sem morala biti pozorna, da jih nisem ustvarila v rožnati barvi, ker v resnici niso takšni, pa čeprav so mi sicer lahko še tako zelo všeč rožnati cvetovi (smeh).

Bukla: Vas je pred začetkom vsakega dela zato čakalo veliko raziskovanja in študiranja?
Reichman: Ja, to pa ja. Lahko rečem, da mi ni dala nobena šola toliko znanja o živalstvu, rastlinstvu, anatomiji in še čem, kot mi ga je dalo to delo. Tu se ves čas učiš, nikoli ne znaš vsega, to je preprosto nemogoče. Ilustratorstvo je tako obširno, da preprosto ne moreš nikdar znati vsega; če bi se odločila v življenju zgolj za slikarstvo, bi se verjetno za portret, in to za otroš­kega. Ali pa za slikanje tihožitij, narave … Pri teh stvareh se namreč lahko vedno poglabljaš in izboljšuješ. Seveda se moraš tudi pri ilustracijah še likovno čistiti, a krog predmetov in sveta, ki naj bi ga obvladal, je tako velik, da se nenehno učiš, zato si pri delu ves čas pomagam z najrazličnejšimi enciklopedijami. Mlada generacija ima seveda internet, a jaz sem, kar se tega tiče, povsem nepismena (nasmeh). Naša generacija pa je morala imeti ob sebi čim več različne literature, da si si lahko z njo pomagal pri delu.

Bukla: Ste se z avtorji besedil pred začetkom dela kdaj posvetovali o vsem skupaj?
Reichman: Ne, nikdar. Le Leopolda Suhodolčana sem nekoč povprašala, kakšen naj bi bil njegov Cepecepetavček, za katerega sem morala ustvariti ilustracije, pa mi je pojasnil, da je to preprost lesen kipec, kakršnega izrezlja stari ata, ki ni kipar, otrok se pa potem igra z njim. In potem mi je nazorno pokazal, kako si je zamislil otroka, ki prestavlja to figurico po mizi in zraven govori: »Cepe, cepe, cepetavček.« In tako se mi je potem v mislih hitro izrisala podoba o figurici, ki je okrogla in ljubka. Polde je bil z narisanim kasneje zelo zadovoljen.

Bukla: Verjetno ni bilo potrebe po odvečnih razglabljanjih tudi zato, ker se umetniki »preprosto začutite«.
Reichman: Ljudje, ki smo kakorkoli povezani z umetnostjo, smo drugačni. Se mi zdi, da se bolj razumemo med sabo kot drugi. Seveda so izjeme, povsod so, a v naših krogih se ne pogovarjamo o zaslužku in podobnem. Kadar se srečamo, se pogovarjamo predvsem o ustvarjanju. Naš svet ni posloven, res je malo poseben (nasmeh).

Bukla: Pa je ta svet tudi težek? Vaša največja vzornica Marlenka Stupica je večkrat poudarila, da gre v tem svetu za »fizično in miselno garanje« in da je od ilustratorstva težko preživeti.
Reichman: Povsem se strinjam z njo! Mlad avtor se mora najprej dokazati, a tudi kasneje, ko si je že ustvaril ime, mora zelo trdo delati, zato je dobro, če je vsaj en v družini redno zaposlen. Za eno slikanico namreč potrebuješ skoraj šest mesecev dela; resda ne delaš cel dan, a s to slikanico živiš ves čas. To ni poklic, pri katerem obogatiš, pa vendar lahko rečem, da je to zelo srečen poklic. Ves čas nekaj iščeš, ustvarjaš … Sama nenehno tuhtam, kako bom kaj naredila, veselim se novih projektov, ves čas razmišljam o njih.

Bukla: Je bilo težko usklajevati vaše ustvarjalno delo z družinskim živ­ljenjem? Ko ste zaključevali študij na Akademiji za likovno umetnost, ste pri štiriindvajsetih letih rodili sina Dejana, dve leti zatem še hčerko Darjo.
Reichman: Seveda ni bilo vedno lahko. A ves čas sem se zavedala, da sem lahko srečna, ker delam to, kar me zelo osrečuje. Bilo mi je veliko lažje kot tistim, ki morajo vsako jutro navsezgodaj v službo. Sama sem lahko potem, ko sta odšla otroka v šolo, najprej malo pospravila po hiši, ker imam rada vse lepo urejeno, šele potem sem se lotila dela. No, sicer je potem hitro prišel čas, ko sem morala začeti pripravljati kosilo in podobno, pa vendar sem lahko potem delala zvečer in pozno v noč. Zjutraj sem vstala, popila tri kave in šla v nov dan.

Bukla: Ali pri vašem delu pomaga tudi to, če je v ustvarjalcu tudi vsaj malo obrtnika?
Reichman: Zelo! Obrtno znanje je povsod nujno in akademija ti ga da čisto premalo. Sploh ker gre ilustrator skozi različne faze ustvarjanja: v prvi fazi si nekaj tednov povsem pred zidom. Takrat si napravim skice in potem tuhtam, kako se bodo stvari v knjigi povezovale med seboj, stran za stranjo. O tem bi vam največ lahko povedal moj mož Marjan (nasmeh). Včasih namreč pridem iz ateljeja in mu rečem, nič ni, konec je, ni navdiha, enkrat ga pač zmanjka. Pa me pogleda in mi reče, ah, daj no, to je tvoja slavna prva faza ustvarjanja (smeh). Potem pa se po treh tednih nekaj premakne v meni in takrat si rečem, aha, že vem, kako bi morda lahko zapeljala vse skupaj. In mož mi ob tem reče, seveda, si že v svoji drugi fazi (smeh). Potem se začne delo, ko vse teče in se dopolnjuje, a v tej fazi še ne grem v detajle. Ob koncu te faze je okvirno sicer že vse narejeno, ni pa še za oddati. No, in potem sledi še zadnja, tretja faza: takrat lahko med delom tudi s kom klepetam ali poslušam radio, saj je ta faza izrazito obrtniška. Oči imam čisto rdeče, ko se tako poglabljam v detajle in si prigovarjam, aha, tole moram še dopolniti, pa tale rep še osenčiti in tule moram malo popraviti te prstke … v tem smislu. Ta faza me na neki način dolgočasi. Bistvo je namreč že narejeno.

Bukla: Vam pomaga, če med prvo in drugo fazo počnete čisto kaj tret­jega, da se vam potem lažje utrne prava ideja?
Reichman: Seveda. Včasih malo gledam skozi okno v zelenje, ali pa grem ven na vrt, ali pa grem lupit krompir, ki ga potem pristavim na štedilnik in nato nanj pozabim, ker sem se vmes česa domislila in sem odhitela v atelje (smeh). Vse to je pač ustvarjanje! Tistih nekaj mesecev namreč živim z ilustracijami. Razlika med risanjem in ustvarjanjem je v tem, da mora stvar na koncu živeti!

Bukla: To je tista lepota, o kateri radi govorite in ki jo ljudje ves čas vidijo v vaših delih.
Reichman: Vidijo jo preprosto zato, ker jo imajo v sebi, moje ilustracije pa potem to potegnejo iz vsakega na plan.

Bukla: Likovni kritiki vidijo lepoto vaših del med drugim tudi v dobrodušnosti, ljubkosti in ljubeznivi okroglosti, ki žari iz vaših likov in ki naj bi izražala tudi vaš značaj. Se strinjate s to oznako?
Reichman: Se. To je kot neke vrste rokopis. Tudi če se še tako trudim narisati »špičastega« otroka, ga ne znam (smeh). Jaz delam vse skupaj morda bolj »zemeljsko« kot kdo drug, in verjetno na koncu vsi, ki gledajo moja dela, v njih najdejo svoje otroke ali kaj drugega »svojega«.

Bukla: Ste bili na kritike kdaj občutljivi?
Reichman: Toliko, da bi nehala, me niso nikdar prizadele. Če bi mi kolega, ki ga cenim, izrekel kritiko, bi jo vzela kot suho zlato. Marlenka Stupica, ki se sicer ni vtikala v nikogar, mi je denimo samo enkrat rekla, da pri ilustraciji ni dobro, če slediš zgolj izrazu. Na primer, če upodobiš smejoči lik, pa ga narediš tako, da se mu vidijo prav vsi zobje. Kasneje sem se med delom pogosto spomnila na ta njen nasvet. Sicer se mi pa zdi, da smo ilustratorji med sabo zelo kolegialni, dober ceh smo. Jaz, recimo, ne bi znala tako dobro izpeljati stvari, kot jih Zvonko Čoh ali pa Marjan Manček, onadva pa morda ne bi ustvarila takšnih ilustracij, kot sem jih jaz. Tukaj se razdelimo in to je dobro.

Bukla: Ste pri delu kdaj čutili odgovornost, ker pred bralca na neki način položite podobo, ki jo potem skupaj z besedilom nosi v sebi vse življenje?
Reichman: Seveda sem jo, vsaka stvaritev, pa najsi gre za knjigo, sliko, film ali karkoli drugega, je neke vrste umetnikovo vsiljevanje njegovega pogleda drugim. Umetnika namreč ne zanima, kaj si bodo o tem mislili ljudje; če sprejmejo, kar si ustvaril, si jim nekaj pravzaprav vsilil na fin način (nasmeh).

Bukla: To se je med drugim zgodilo z Mačkom Murijem. Verjetno si nihče od bralcev, ki je kdaj bral to knjigo, slavnega mačka ne predstavlja drugačnega od tistega, ki ste ga upodobili prav vi.
Reichman: Katastrofa bi bila, če bi ga dali sedaj na novo narisati komu drugemu! Tudi če bi bil boljši, ga ljudje ne bi sprejeli, ker so navajeni takšnega, kakršnega poznajo že desetletja.

Bukla: V vaši najnovejši antologiji je ob koncu v delu, kjer je skozi časovnico prikazano vaše delovanje v sliki in besedi, objavljena tudi fotografija male Jelke, ki z velikimi žarečimi in radovednimi očmi zre v svet. Ko vas gledam sedaj, ste tudi po vseh pretečenih desetletjih od nastanka tiste fotografije še vedno isti. Je prav ta živost in radoved­nost tisto, kar med drugim potrebuje dober umetnik?
Reichman: Mislim, da živim življenje s stalno prisotnostjo, pa najsi gre za druženje z ljudmi, ki me obkrožajo ali pa za moje delo. Pri vsem, česar se lotim, sem pri stvari. In še nekaj mi je prišlo prav pri mojem delu – smisel za čutenje. Nikdar se nisem občudovala, kako sem nadarjena, sem si pa priznala, da imam smisel za psihologijo.

Bukla: Še vedno ustvarjate?
Reichman: Seveda! Ravno končujem ilustracije za Strašnega volka Svetlane Makarovič, ki me je zelo nagovoril. V preteklosti sem si želela delati marsikaj za Svetlanina besedila, a sva v resnici sodelovali bolj poredko. No, včasih sva se tudi kje srečali, malo poklepetali o mačkih in to je bilo v glavnem vse. A v resnici obožujem njene pesmi, sploh balade, živalske zgodbe znam na pamet, najbolj pa me je nagovorila, kot rečeno, s svojim Strašnim volkom – zaradi poante zgodbe. Volk naj bi bil hudoben in naj bi požrl otroke, a jih ne more …
Obe s Svetlano v tem letu praznujeva 80 let: Svetlana januarja, jaz pa avgusta, zato bo to delo torej izšlo v »najinem« letu. Lahko, da bo ogorčena, ko bo videla ilustracije, ali pa ne, ne vem. No, zase vem, da sem pri delu uživala na vso moč.

Bukla: Pred nekaj leti ste ob svojem rojstnem dnevu izjavili, da ste na svoj osebni praznik vsako leto bolj žalostni. In da vam bo zelo hudo, ko se boste morali posloviti od svoje risalne mize.
Reichman: Ja, to je pa res. Počasi čutim, da ne morem več delati toliko kot včasih. Poglejte moje starejše kolegice, Marlenko Stupica, Ančko Gošnik Godec in Marjanco Jemec Božič! Od vseh treh malo dela le še Marjanca. Starost pride zelo hitro, hitreje, kot si mislite …

Bukla: Kako pa skrbite za svojo psihofizično kondicijo, saj kar prekipevate od življenja?
Reichman: Veliko berem, najrazličnejše zvrsti, še najraje pa poezijo. In kar naprej migam. Človek se pač ne sme zasedeti. Ne jem sladkih stvari, pikantne jedi imam pa zelo rada, včasih kar preveč (nasmeh) … Rada grem tudi na sprehod, čeprav nimam preveč časa za to.

Bukla: Torej vašemu možu še vedno ni uspelo, kot je že pred leti omenil v nekem pogovoru, da bi vas včasih rad odvrnil od dela in vas odpeljal na kakšen izlet?
Reichman: Kadar sem padla v projekt, sem bila tako v njem, da se me preprosto ni dalo nikamor več premakniti. A moj cilj ni bil nikdar uspeh, pač pa zgolj užitek ob delu. In res imam srečo, da me je moj soprog Marjan vse živ­ljenje podpiral pri tem. Odkar je v pokoju, mu seveda ob vseh obveznostih, ki jih postori – in teh res ni malo –, še vedno ostaja dovolj časa, in zato mi včasih reče, da bi se zapeljala do Bleda. In mu rečem, zakaj pa, saj veš, da mi ni do kremnih rezin, predvsem pa za to nimam časa (smeh). Vem, da to ni najbolj v redu, sploh ker sem lahko hvaležna, da imam moža še vedno ob sebi. Kdo ve, kako bo čez nekaj let?! Je pa tudi res, da nimam več toliko časa pred sabo. Morda še deset let. In ta čas moram zato čim bolje izkoristiti za ustvarjanje!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...