Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

Jure Jakob: »Pesniška pozornost ima zame več skupnega z zbranostjo molitve kot z energijo revolta.«

Tanja Božić, foto: Borut Kranjc, Bukla 166, 25. 5. 2022

Jure Jakob: »Pesniška pozornost ima zame več skupnega z zbranostjo molitve kot z energijo revolta.«

»Pišite le, če morate pisati,« zapiše Rainer Maria Rilke v svojih Pismih mlademu pesniku. Ko se v zaključenem spisu knjige Hiše in drugi prosti spisi (2015) njen avtor Jure Jakob spomni teh besed, pomisli, da tudi njegova poezija izhaja iz nuje po zapisu. Da piše poezijo zato, da ne bi odvrnil pogleda. S pesnikom, esejistom, avtorjem pesniških slikanic in prejemnikom številnih književnih nagrad (med drugim kritiškega sita, Rožančeve nagrade in nagrade Prešernovega sklada) smo se tokrat pogovarjali o njegovi novi pesniški zbirki Učitelj gluhih, učenec nemih (2022), ki je po zbirkah Tri postaje (2003), Budnost (2006), Zapuščeni kraji (2010), Delci dela (2013) in Lakota (2018) izšla v okviru založbe LUD Literatura.


Jure Jakob
UČITELJ GLUHIH, UČENEC NEMIH
LUD Literatura, zbirka Prišleki,
2022, t. v., 85 str., 21 €, JAK

Bukla: Vaša nova pesniška zbirka je podnaslovljena kar Pesmi iz proze. Bi nam lahko osvetlili, na kaj se ta nanaša – morda na prozaičnost življenja ali pripovedne tone pričujoče poezije? 
Jakob: Še najmanj zgrešena in skoraj vedno na mestu se mi zdi priročna poenostavitev, da v temelju vsa moja poezija govori o meni in o mojem doživljanju sveta. V zadnji zbirki se ta pesniški govor precej neposredno napaja v mojem zasebnem vsakdanu, v mojem osebnem spominskem materialu in širši družinski memoriji. Od tod podnaslov – pesmi prihajajo iz proze mojega zasebnega, intimnega vsakdana, kakor se mi je odvijal med februarjem in aprilom lanskega leta. V tem časovno zgoščenem in ustvarjalno intenzivnem obdobju so namreč nastale. Pisal sem jih skoraj kot nekakšen pesniški dnevnik. Zato so tudi vse nenaslovljene. Zdaj, ko je knjiga ugledala luč sveta, se sprašujem, ali nisem morda naredil napake, ker nisem ohranil datacij, s katerimi so bile pesmi izvirno opremljene. Glede pripovednega tona – večina pesmi pravzaprav ni pripovednih, temveč izpovednih. Bolj kot iz sosledja dogajalnih sekvenc so sestavljene iz impresij in poetičnih samorefleksij. Se mi zdi, da se v tem pogledu ne razlikujejo prav dosti od moje poezije iz prejšnjih zbirk. Če je kje razlika, je – če tvegam samooceno – v malenkost znižani slogovni legi, v bolj pogovornem/govorjenem tonu, pa v občasnem sarkazmu in obešenjaštvu, s čimer sem se skušal izviti iz slovesne resnosti, izrazne trdosti, težaškosti in patetike, kamor mojo poezijo sicer rado odnaša. Rekel bi, da so to tiste značilnosti, iz katerih izhaja »prozaičnost« te zbirke. 

Bukla: Ali naslov Učitelj gluhih, učenec nemih morda namiguje na komunikacijske šume vsakdana, situacije, kjer (govorjeni) jezik zataji, ali gre za preusmerjanje pozornosti k opazovanju tistega, kar je onkraj besed?
Jakob: Besedna zveza, ki tvori naslov, je vanj prišla iz zaključnega verza ene od pesmi. Ko sem pesmi urejal v zbirko, me je spreletelo, da se aforistični potencial te besedne zveze v omenjeni pesmi ne izčrpa, da deluje tudi na ravni cele zbirke, kot nekakšna markacija mojega »pesniškega svetovnega nazora«. Ta markacija kaže, v katero smer pesnik govori (zvečine v gluho) in v katero posluša (kar je večini nemo). Ta »svetovni nazor« seveda ni moj izum, ampak neka temeljna drža, ki ji je določen tip pesniške govorice bolj ali manj zavezan v vseh časih in prostorih. Se mi pa včasih zdi, da ta »svetovni nazor« v teh naših postmodernih časih, ko so vse estetske, etične, spoznavne in celo ontološke ravni, stopnje in hierarhije do absurda pomešane (v obratnem sorazmerju z vse večjo poenotenostjo realpolitičnih in družbeno-ekonomskih razmerij ter totalnostjo moči, s katero razpolaga peščica njihovih nosilcev), počasi tone v pozabo. Mogoče ravno iz odkritja že skoraj pozabljenega izvira veselje, zaradi katerega sem si drznil geslo v osnovi univerzalnega pesniškega nazora prostodušno postaviti kar na čelo svoje zbirke.

Bukla: Ko smo že pri nazorih in pristopih k pisanju: v eni od pesmi pišete o Kavafisu, o pazljivem prepisovanju in piljenju pesmi, čeprav se zdi, da je vse to početje zaman. Zdi se mi, da je tudi vaša poetika zgrajena na dolgotrajnem klesanju, da je »preprostost« vašega pesniškega izrekanja pravzaprav rezultat trdega dela? 
Jakob: Pesnjenje je res trdo delo, ampak na drugačen način kot v običajni predstavi trdega dela. Največje »muke« in »katastrofe« se odvijajo v obdobju, ko pesnik ne more pisati, ko nima miru, zbranosti, časa, navdiha, »idej« in notranje gnanosti po pisanju, se pravi v tistem obdobju, ko se na pisanje pripravlja. Sam akt pisanja pa je nasprotno – radost. To seveda ne pomeni, da takrat pesmi kar same od sebe derejo na svetlo; ampak tudi v jedru predelovanja, izpopolnjevanja, piljenja, spreminjanja je veselje. Je užitek in je slast; kadar tega ni več, je delo pametno končati. No, takšna je moja izkušnja.

Bukla: Tudi v knjigi Hiša in drugi prosti spisi razmišljate o procesu pesnjenja in med drugim zapišete, da zrelega pesnika ne opredeljuje množica napisanih knjig, temveč spoznanje, da se je treba za vsako od svojih pesmi globoko skloniti, iti čisto nazaj. Za vami je že kopica pesmi; se je sklanjati k začetkom vedno lažje (pot je namreč že utrjena) ali vedno težje (začeti vedno znova je vendarle naporno)?
Jakob: Dobro vprašanje. Ne vem. Naj bo lažje ali težje, to je pot, po kateri se premikam. Isti glas, ki mi pravi, da se na njej nisem znašel po naključju, me utrjuje v prepričanju, da zaradi srečnih ali pa nesrečnih ovinkov, skozi katere me vodi, ni nič manj moja.

Bukla: Pot, ki vodi skozi vašo novo zbirko, zaniha med šumenjem obvoznice in jenjajočim petjem ptic. Sta pesnjenje in pozorno opazovanje življenja v današnjem hrupnem in hitrem svetu skorajda znak upora ali preprosto vaš način delovanja?
Jakob: Do uporništva in vznesene mitologije, ki ga spremlja, čutim določene zadržke. V umetnosti in tudi širše, v t. i. kulturni sferi, je upor lahko tudi všečna blagovna znamka, za katero se mnogokrat skrivajo le prazne puhlice, pomanjkanje prave vsebine ali pa vsebinska poljubnost in golo nastopaštvo. To se je lepo pokazalo v nedavni »koronski krizi«, ko je velik del naše progresivne, »uporniške« kulturne sfere glasno in vztrajno vpil proti imenom neke politike (vemo, katerim), o res problematičnih vidikih te politike (vsa protislovja in neracionalnosti epidemioloških ukrepov, medijska cenzura, prikrojevanje, manipulacije in diskreditacije na področju znanosti, suspenz ustavno zagotovljenih pravic ter vse ostalo, kar izčrpno in natančno analizira sijajna, kratka knjižica Tomaža Mastnaka Kovidni režim, ki jo toplo priporočam), pa molčal ali pa jih celo podpiral. To je ena, bolj zunanja raven. Potem je pa še druga, pomembnejša, bolj inherentno pesniška. Poezije ne pišem zaradi zunanjih motivov, nisem družbeni aktivist ali pa glasnik neke ideologije, ampak pišem zaradi notranje nuje. Moj »notranji človek« sicer doživlja razne metamorfoze, toda upornik že lep čas več ni. Če je sploh kdaj zares bil. V zadnjem času hoče biti nekaj skoraj nasprotnega – zahvaljevalec za vse lepo in vse dobro. Pesniška pozornost, ki je moj ideal, ima tako več skupnega z zbranostjo molitve kot pa z energijo revolta.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...